Redke so knjige, ki so dosegle kultni status, ki imajo zveste častilce in oboževalce, zbrane v klubih. Ena takih je Aleksandrijski kvartet britanskega pisatelja Lawrenca Durrella. Pred nedavnim je pri založbi Beletrina izšel ponatis knjige v slovenščini. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali z oblikovalko Tanjo Radež in vizualno umetnico Zoro Stančič, ki sta se skupaj z drugimi povezali v neke vrste Klub oboževalcev Aleksandrijskega kvarteta.

Kako je nastal klub oboževalcev Aleksandrijskega kvarteta in kako deluje?

Tanja Radež: Klub je metafora, eden od osebnih projektov, ki sva jih gojili nekdaj. V praksi pa je obsežen seznam v enem od najinih rokovnikov. Spontano sva začeli zapisovati ljudi, ki imajo res radi to knjigo. In ni jih malo. To je knjiga, ki se oglaša v valovih. Pogovori so bili seveda spontani, potekali so na šest oči in nihče od sogovornikov ne ve, da se je znašel na seznamu. Med člani je bil, eden prvih, naprimer gospod Vladimir Ugrenović, že dolgo pokojni hrvaški arhitekt, s katerim smo se srečevali na otoku Mljetu. Najino prvo srečanje je izgledalo tako, da me je zagledal s knjigo v roki in takoj odločno naštel večino junakov, nekako tako, kot da bi bili njegovi bližnji. Del življenja je preživel v Kanadi, bil tam povabljen v televizijski studio za omizje, za katerim je sedel tudi Lawrence Durrell. Pogovor za okroglo mizo je potekal o Jugoslaviji, ki jo je Durrell dobro poznal, ker je po drugi svetovni vojni služboval v Beogradu. Ta anekdota me je seveda fascinirala.

Zora Stančič: Po večkratnem branju se je tudi meni zdelo, kot da so Nessim, Clea, Justine … moji prijatelji ali vsaj dobri znanci. S Tanjo sva se ure in ure pogovarjali o scenah iz knjige, analizirali osebe in dogodke, jih primerjali s svojim dolgočasnim življenjem in si želeli, da bi se znašli v takih velikih zgodbah. Občudovali sva pisatelja, ki se nama je zdel pronicljiv in pameten, saj je znal vse tako dobro ubesediti. Spominjam se scene iz dokumentarnega filma o Durrellu, kjer ga novinar, poln občudovanja, vpraša, kako mu uspeva tako globoko pogledati v človeško dušo, pa mu Durrell odgovori, da je samo človek, ne božanstvo. Do sebe je imel distanco in za razliko od nekaterih o sebi ni govoril v tretji osebi.

Kdaj sta se prvič srečali s knjigo?

Zora Stančič: Prvič sem Aleksandrijski kvartet prebrala, ko sem bila stara 20 let, ker mi je knjigo posodil pisatelj Mate Dolenc. Nikoli ga nisem vprašala, zakaj je mislil, da jo moram prebrati, a najbrž je kot izkušen pisatelj vedel, da ima ta knjiga lahko močan vpliv na mlado osebo. Izmenjava knjig in iniciacija se je dogajala v Šumiju, kjer so se v tistem času družili pomembni umetniki ali pa so se samo meni tako zdeli. Do takrat je bilo v mojem življenju vse zelo enostavno in preprosto, zdelo se mi je, da vem, kakšna je resnica. Ko sem brala Aleksandrijski kvartet, pa je vse, kar se mi je zdelo prej res, nenadoma prišlo pod vprašaj. Nenadoma je bilo več resnic in vse so bile možne. Ne samo to, tudi spomin na iste dogodke je lahko bil drugačen. Stvari je bilo, skratka, možno pogledati z več zornih kotov, jih interpretirati različno in doživljati drugače. Mogoče bi knjigo lahko priporočili tistim, ki slepo verjamejo v eno samo resnico.

Tanja Radež: Knjigo so v moji mladosti pogosto omenjali vodniki po svetu književnosti. Predstavljam si, da se je pri nas prvič brala, podčrtovala in citirala v šestdesetih letih. Iskati sem jo začela na Zorino pobudo v začetku devetdesetih. V Trubarjevem antikvariatu sem se vpisala v čakalno vrsto in bila dvanajsta na seznamu za nakup. Ljuba gospa Stanka Golob me je poklicala šele čez kakih deset let. Knjižnični izvodi so bili takrat zelo podčtani, polni zapisov in oznak.  Nakupa svojega prvega izvoda pa se spominjam, kot bi bilo včeraj. Na bolšjem trgu sem v daljavi zagledala Eda Torkarja, ki je še danes lastnik gorenjskih bukvaren, tudi najbolj učinkovite slovenske spletne bukvarne, in v tistem trenutku vedela, da me bo odpeljal v neko skladišče in izpod prahu potegnil knjigi. In tako je bilo. V tej prvi izdaji iz leta 1963 sta knjigi fizično dve. Od takrat sem kupila čisto vsak Aleksandrijski kvartet, ki sem ga srečala na poti skozi življenje. Počutila sem se preskrbljeno, če sem posedovala več izvodov. Mislim, da je bila knjiga težko dosegljiva, ker je generacije prvih bralcev niso hotele spustiti iz rok. Ko pa so začeli umirati in so njihovi potomci pospravljali zapuščine, se je večkrat pojavila na trgu. Seveda sem kak izvod včasih podarila. Med mojimi izvodi je eden namenjen sposojanju. Trenutno ga ima prijateljica, posodim ga za dolga leta, vedno z navodilom bralki ali bralcu, naj ga odloži takoj, ko se branje zatakne. Pravzaprav zavidam vsem, ki knjige še niso prebrali. To prvo branje je trans. A najbrž ne za vsakogar ali vedno.

Je bila to torej ljubezen na prvi pogled?

Tanja Radež: To ni ljubezen, to je zaveza za celo življenje. Citiram nekoga, ki mi je rekel nekaj v tem smislu, potem ko je prebral enega od mojih izvodov. Obenem mi je podelil tudi titulo ene od junakinj, kar me še danes plaši.

Zora Stančič: Clea? Čeprav je ona slikarka, sem se vedno identificirala z Justine. Vedno sem si želela imeti glavna vlogo v svojem življenju.

Koliko izdaj knjige imata doma?

Zora Stančič: Imam le dve izdaji: tisto iz leta 1963, ki sem jo kupila v antikvariatu na Mestnem trgu in sem čakala nanjo mesece, morda leta, ter to zadnjo, ki sem si jo zaslužila s tem pogovorom. Tisto prvo, ki mi jo je posodil Mate Dolenc, sem mu vrnila.

Tanja Radež: Imam več izvodov prve izdaje, katerih izgled mi govori o tem, kako gre vsak izvod knjige skozi svojo fizično izkušnjo. Imam izdaje v drugih jezikih ter tudi mehko in svetlo, ki je izšla pri Cankarjevi založbi, pod uredništvom Zdravka Duše. Ta knjiga je skenirana prva izdaja, kar je tehnično precej zanimivo. Predstavljam si, da je bilo leta 2003 še predrago knjigo prepisati in jo lektorirati. V to zbirko pa spadajo tudi druge avtorjeve knjige in tudi knjige njegove družine. Čudovita je knjiga njegovega brata Geralda, Moja družina in druge živali. Pravi biserček, v katerem nastopa tudi veliki brat Lawrence. Najzanimivejša pa je zagotovo knjiga dopisovanj s Henryjem Millerjem. Bila sta tako strastna dopisovalca, da sta tudi med srečanjem v živo vzporedno nadaljevala z dopisovanjem. Neverjetno je to, da sta bila sodobnika in dolgoletna prijatelja občudovalca drug drugega, pa tako različna za branje. Zdi pa se mi, da se čutimo povezani z Durrellom tudi zato, ker je hodil in živel tudi po naši nekdanji domovini. Glede ostalih njegovih knjig pa bi upoštevala Marka Zorka, ki mi je nekoč svetoval, da, ko najdeš prvo dobro knjigo nekega avtorja, je to popolnoma dovolj, ni nujno upati in iskati naprej.

Se vajin odnos do knjige z leti spreminja?

Zora Stančič: Vsako desetletje svojega življenja ponovno preberem celo knjigo in lahko rečem, da se moje dojemanje knjige spreminja, kar pomeni, da se spreminjam tudi sama in da je moj odnos do sveta z vsakim branjem malo drugačen. Na začetku je bila evforija, potem ljubezen, potem kritičnost do preveč pridevnikov in zdaj jo berem tako, da sledim ritmu besed, vidim barve, ki jih v svojih slikah uporablja Clea, prepoznavam vonj parfuma Jamais de la vie, ki ga je nosila Justine, in uživam v odličnem prevodu Mire Mihelič. Z veseljem jo bom prebrala sedaj v novi obleki, z malo večjimi črkami.

Tanja Radež: Že dolgo je nisem brala. Sploh zadnje čase mnogi beremo drugače kot nekdaj, manj zbrano, manj predano. Ta knjiga zahteva celega človeka. So pa junakinje in junaki pogosto z mano. Ne eden, več njih, to je res zanimivo. Moja mala skrivnost je, da njihova imena uporabljam za gesla, ki jih imamo dandanes mnogo.

Kolikokrat sta jo torej prebrali?

Tanja Radež: Praktično večkrat, a v bistvu samo enkrat. Najprej jo prebereš, ponotranjiš, potem jo pa pogosto prebiraš. Je kot neka uteha, biblija. Kjerkoli jo odpreš, deluje. Ko sem jo v teh dneh prebirala, sem se po dolgem času počutila nad tlemi, kot da bi našla delček izgubljenega časa.

Zora Stančič: Ne bom povedala, ker bi potem izdala svoja leta. 

Kaj je tisto, kar vas pri knjigi najbolj očara?

Tanja Radež: Tega ne znam opisati. Ta je neka moč sobivanja z junaki. Spoznanja, da vsako življenje poteka naenkrat na več tirnicah, se zrcali tudi v drugih ljudeh. To je knjiga o strasti do detajla, o mogočni civilizaciji, ki živi ob morju, knjiga o vojni, predvsem pa o karakterjih, ki postanejo sodobniki, vendar tako, da sem sama kot bralka začela živeti v njihovem času. To je knjiga o vzhodu, po katerem mnogi hrepenimo, ne da bi vedeli, zakaj, knjiga o intimnem dotiku bogastva in revščine. Moje prvo branje časovno sovpada z zadnjo vojno v Jugoslaviji in negotovostjo, ki smo jo živeli.

Zora Stančič: Najbolj me je vedno prepričalo, kako so osebe plastično in večplastno opisane, predstavljene. V enem prizoru v knjigi, Justine sedi pred večdelnim ogledalom pri šivilji in reče: »Poglej! Pet različnih podob istega predmeta. Ko bi bila jaz pisatelj, bi poskušala upodobiti značaje večdimenzionalno, kakor skozi prizmo. Zakaj ne bi imeli ljudje več profilov hkrati?«

Sta bili kdaj v Aleksandriji?

Tanja Radež: Ne še … Ampak trenutno sem zelo realna, brez utvar, Aleksandrija se je zagotovo spremenila. Ta neka Aleksandria se je naselila vame in jo iščem tudi drugje.

Zora Stančič: Ne. Če bi šla, ne bi šla iskat prizorišč iz knjige, šla bi v aleksandrijsko knjižnico.

Je to za vaju zgodba o ljubezni?

Tanja Radež: Hm, ne bi se odločila zgolj za ljubezen. To je zame knjiga o nemiru, o beganju, o ustvarjalnosti, o preživetju, to je morda tudi protivojna knjiga. Je pa zagotovo v njej ogromno ljubezni v zanimivih oblikah. Pod njenim vplivom se še stoli mučno zavedo, da imajo gole noge, če si sposodim prispodobo od pisatelja. Ta knjiga je elegantna, ponosna, nasičena, neskončno zanimiva in polna tveganj, knjiga v celoti je nekakšna žametna erotika.

Zora Stančič: Ja, knjiga o ljubezni in tudi o grozi, ki jo ta prinese.

Roman Aleksandrijski kvartet, ki je v prevodu Mire Mihelič izšel pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.