Pred časom – niti približno davnim – je Prago in Ljubljano povezoval Plečnik. Natančneje EuroCity Ex 101 Jože Plečnik, lokomotiva rdeče barve, ki je prevažala potnike iz enega ‘srednjeevropskega’ plečnikastega mesta s smešno kompliciranim jezikom v drugo, malo večje ‘srednjeevropsko’ plečnikasto mesto s smešno kompliciranim jezikom. Iz Male Prage v Veliko Ljubljano in obratno. Potniki so v obeh mestih zlahka naročili pijačo brez vdora germanskih jezikov, morda se je zalomilo le pri pogovoru o družinskih članih (sploh, ko je bilo govora o otrocih – naj vam pomaga Google prevajalnik).
Pa vendar je za migracije, dolge ali kratke sorte, morala obstajati nekakšna vaba, nekakšen praški čar. S prijateljem, prav tako tujcem, sva v enem od stalnih lokalov (tiste vrste, kjer se da račun poravnati naslednji teden, če se zaračunaš z zapitkom) skozi solze smeha na veliko razglabljala o misticizmu kamnitih tlakovcev na poti na praški grad in duhu avantgarde v žametastih naslanjačih literarnih kavarn. Sosednji mizi lokalcev se ta kruta redukcija praške romantike ni zdela preveč smešna, posebej ne s strani dveh ‘expatov’, fancy (in posebej tečne) edicije priseljencev, ki vso to romantiko v resnici z veseljem požirajo. Vse to je Praga – vendar ne moja Praga.
Hecen moment življenja v tujini je občutek, da ti mesto nekako pripada. Ko se kdo drug iz domačega kraja, po možnosti kakšen sošolec, ki ti je šel vedno na živce, priseli v tvoje novo mesto, te zagrabi nekakšno neutemeljeno ljubosumje, hkrati pa obupno samozaverovana dolžnost razkazovanja alternativnih mestnih kotičkov in bahanja s totalno tekočim znanjem jezika (kot da ne zna vsak kelnar angleško ali pa vsaj prepoznavati znakovnega jezika kazanja po meniju).“Vem, kje je poceni pivo, te peljem.”(Hint: povsod, na Češkem smo. Pretvarjam se, da poznam sceno, pusti mi ta moment, lepo prosim.)
Na neki točki to preboliš.
Sicer pa –sem dokaj uspešno integrirana tujka. Lahko se pogovarjam z domačini v njihovem skrivnem jeziku s (skoraj) točno izgovorjavo zloglasnega ř-ja in hkrati uporabim napačen sklon. Znam preklinjati kreativno kot tovornjakar in prav tako v stavku samostojno uporabiti hantec, govorico brnskega podzemlja, čigar mešanica moravske češčine s prvinami nemškega, židovskega, romskega in italijanskega izrazoslovja se je preko družbenega roba ohranila in vpletala v govorjeni jezik zadnjih nekaj stoletij. Lahko pa tudi namesto švestkové víno (slivovo vino) naročim svíčkové vino (neke vrste goveje vino) in fantovo mamo okličem za ‘najprivlačnejšo’ namesto ‘najprijaznejšo’. Se zgodi.
Vedno si malo outsider. Zanimajo te parlamentarne volitve in pripravljen si se divje spreti s podporniki trenutnega predsednika Miloša Zemana, za katerega vsak normalen človek ve, da je kreten. Vse to bolj iz sočutja do kulture, kjer si se ugnezdil, kot zaradi razumevanja, da se te karkoli od tega morda dejansko tiče. Kaj hitro ti je jasno, kako udobno je v resnici tvoje tujstvo. Greš na žurko s svojimi mednarodnimi prijatelji, se pritožuješ nad evropsko politiko in ne razumeš, zakaj nekdo ne more narediti splava tukaj in zdaj, zakaj nekoga ne zaposlijo, zakaj nekoga deportirajo zaradi neumnosti nosilca vize in zakaj nekoga prav tako deportirajo zaradi neumnosti (zunaj)evropskih politik. Hkrati se ti fržmaga, ko se tujci pritožujejo nad češko negostoljubnostjo, pregovorno slabo strežbo, pomanjkanjem pravega cheddar sira in slabo izbiro Montessori vrtcev. Nenadoma se preleviš v češkega patriota, čez nogavice ti zrastejo sandali in v neverjetno bizarni rošadi pozicij se zalotiš bevskanja, da če komu kaj ni všeč, se lahko kar lepo vrne tja, od koder je prišel.
Na neki točki preboliš tudi to.
Praga vsekakor ni kot vsa druga mesta (vsa druga mesta niso kot vsa druga mesta).
V Pragi se namesto v knjižnicah piše članke in diplomske po lokalih. Popoldansko visenje po ljubljanskih kavah, dokler se ti od kofeina ne tresejo roke, zamenja večerno delo v zatemnjenih kotih lokalov, najraje sam, z najljubšim natakarjem, ki ne vpraša več, ampak samo nosi, neplačan račun pa ti prihrani za jutri.
Pred nekaj meseci nas je doletel protikadilski zakon.
Seveda je bil to za Prago in njene zakajene pajzle hud udarec. Vsem nam je bilo jasno, da zaradi te odločitve utegnemo živeti kakšno leto več, ampak, kot se za ponosne kadilce spodobi, smo se morali na ves glas pritoževati čez protikadilski fašizem in nezmožnost izbire preživljanja časa v oblaku dima. Eden (najljubših!) lokalov je situacijo rešil takole: če želiš pepelnik, se moraš podpisati na list papirja blazno uradnega videza, kjer potrdiš, da se strinjaš s sodelovanjem pri snemanju dokumentarnega filma. Nato dobiš neke vrste festivalsko zapestnico za statiste, lokal polepijo s plakati ‘POZOR, SNEMANJE’ in v naslednjem trenutku si na snemalni lokaciji dokumentarnega filma, kjer je iz nekakšne zakonske luknje kajenje dovoljeno. Omenjeni dokumentarec se brez kakršnekoli tehnične opreme ali napredka uspešno snema od začetka maja 2017.
Praga je mesto, kjer ponesreči pustiš številko svojemu prodajalcu kebaba, ki te nekaj čez polnoč vztrajno kliče, če se kakšen vikend slučajno pozabiš oglasiti. Ga skrbi, če je vse v redu, pa da nisi lačna.
Praga se znajde in v Pragi se ni težko (z)najti. Enkrat prideš na obisk, se usedeš na pivo in še preden se zaveš, mine pet let neprestanih voženj z vlakom med dvema domačima mestoma. Praška protislovja so ti zlezla pod kožo in zdaj si tu doma.
Pa pivo je poceni.
