AirBeletrina - Prekarec ni eden, prekarca sta dva
Kolumna 28. 5. 2015

Prekarec ni eden, prekarca sta dva

 

Nightcrawler (r. Dan Gilroy) kot popolni prekarec

Za prekariat sem prvič slišal pred nekaj leti, ko smo bili v globalno krizo zabredli približno do kolen in smo se pritoževali nad neprimerno obutvijo, nismo pa še slutili, da nam bo blato sčasoma zalilo tudi grla. Takoj sem zastrigel z ušesi, saj se mi je že nekaj časa tožilo po razredni zavesti, odsotnost katere je iz v študentskih letih tako trendi marksističnih klasikov delala rahlo preveč antikvarno branje. In ko sem izvedel, za kaj gre, je bila moja prva reakcija rahlo zaničljiv prh. Češ: res? To se vam zdi problem? Da nimate zagotovljene službe za nedoločen čas? Da morate kar naprej delati samo na časovno omejenih projektih in po začasnih pogodbah? Da nikdar nimate zagotovljene socialne varnosti? Ljudje božji, saj tako je vendar videti moje življenje že ves čas. In ne samo to – celo všeč mi je, izbral sem si ga po lastni presoji in ga ne bi nikoli zamenjal za karkoli drugega.

Naj živi prekariat!

Skratka, toženje nad prekarnim delom se mi je še par let nazaj zdelo jamranje ljudi, ki so bili vajeni generacij udobnega prekladanja od kave do odmora po službah v javni upravi, sedaj ko morajo pa dejansko kaj narediti in se dokazati z lastnim delom, jih je pa stisnilo: kot mularijo, ki so jih premožni starši po letih hotela mama na lepem postavili pred vrata in jih poslali služit kruh v kruti svet, kjer smo mi že ves čas bili. In ko sem se ozrl okrog sebe, se mi je dozdevalo, da je ta, od prejšnje resda bolj negotova situacija, celo iz nas, ki smo bili sedaj tako imenovanega “prekarnega dela” vajeni že po defaultu, iztisnila najboljše. Ker se nismo več zanašali na drobtinice, ki so v času gospodarskega balona padale na tla iz gobcev žrcev pri koritu, in ker je na lepem postalo nesmiselno med seboj prerivati se za čim boljše mesto ob gospodarjevih nogah, smo bili prisiljeni združiti se v samostojne iniciative in pričeti sami kovati lastno usodo, vključno s povečanim ekonomskim in političnim angažmajem. Odlično! Če je to prekariat, naj živi.

Prekarec–podjetnik–politik

Toda ko sem svoje zgoraj opisano stališče komaj kako leto pozneje slišal ponovljeno iz ust vse več evropskih veljakov na ključnih pozicijah, in to naslovljeno predvsem na delavce pisarniške in fizične domene, me je stvar začela resno skrbeti. Nekaj je, če se majavim tlem pod nogami pasivnega temelja družbe posmehne večno obubožani risar in filozof, drugo, če to stori nekdo na vrhu družbene lestvice, ki je za nameček še pošteno plačan, da dela po svojih močeh najboljše tako za največji kot za najbolj ranljiv del prebivalstva. Politikom, ki so traparije o tem, kako se bo pač treba navaditi, da služb za nedoločen čas ni več in da se bodo ljudje morali začeti boriti drug z drugim na prostem trgu, metali v eter kot kaki poblazneli rimski cesarji, naslavljajoč izmučene gladiatorje v koloseju, se verjetno niti ni zdelo, da je med mano, njimi in novopečenimi prekarci kakšna bistvena razlika. Mar niso navsezadnje tudi oni, politiki, nekakšni podjetniki, ki so svojo samozavest in denar tvegano vložili v svojo volilno kampanjo? Mar niso tudi oni na podlagi zaupanja potrošnikov mandatov prejeli le za določen čas ter jih lahko kadarkoli odnese tržna logika naslednjih volitev?

Mislim, da mi ni treba posebej omenjati, da je dojemanje politike kot podjetnega projekta in volitev kot trga v svojem cinizmu etično ostudna, da o zamolčanju vnaprej razporejenih kart, ki volilno zmago omogočajo le tistim, ki so že izhodiščno povezani s pravimi ljudmi in so zmožni (za protiusluge) priskrbeti denarne vložke v svojo kampanjo, niti ne izgubljam besed. Toda, hej, to je pač ameriški način, ki se mu je morala tudi staromodna Evropa sčasoma ukloniti, kajne? Tudi v ZDA sta na tretji svet sumljivo spominjajoči razkol med bogatimi in revnimi ter po Indiji dišeče pomanjkanje socialne varnosti lahko vzdrževana zgolj s pravljico, da lahko na vrh v poštenem boju uspe prilesti prav vsakomur, pri čemer je regulativna ideja najvišje osti podjetniške lestve kakopak identificirana prav z vrhovnim poveljnikom države. Tu lahko vsakdo postane predsednik! Če mu ne uspe, bo pa vsaj šef enega od oddelkov regionalne podružnice Exxona! Ali lastnik domače tovarne lesenih podstavkov za iPhone. Vsakemu pač po svojih spodobnostih. In sposobnostih očka, da mu financira štiri leta na Harvardu.

Samozaposleni serijski (samo)morilci

Ko sem lani skupaj s še par nekoč perspektivnimi resigniranci svoje generacije sedel na mini okrogli mizi na temo perečega položaja prekarcev, se mi je dokončno posvetilo, da je glavni problem v tem, da ne za podjetnike ne za svobodne umetnike nismo narejeni vsi – in da s tem ni popolnoma nič narobe. Na tej okrogli mizi se, sicer skrajno vljudno in prijazno, nismo strinjali prav o ničemer: polovica udeležencev je hotela, da bi se prekariatu čim bolj uredilo status in se ga vsaj delno približalo imitaciji redne zaposlitve, če se mu slednje že res ne more ponuditi in concreto, druga polovica (okej, predvsem jaz) pa je hotela, naj se nas pusti čim bolj pri miru; naj se nam status čim manj definira; naj se nas zaboga ne enači ne s podjetniki ne z zaposlenimi in naj se nam vrne tisto polje sive cone, v kateri bi lahko malo mešetarili po svoje, saj smo ja umetniki ergo izjeme ergo tisti, ki lahko družbeno pogodbo malček kršijo, pa se ne bo nikjer poznalo. Kot da ni dovolj, da so nas iz svobodnih umetnikov (o, ta krasni naziv, ki smo ga bili deležni tistih par utopičnih let med socialistično zvenečim “samostojnim kulturnim delavcem” in turbokapitalističnim “samozaposlenim v kulturi”) na silo prekvalificirali v s. p.-je, zdaj bi radi, da se po statusu približamo celo – brrr – zaposlenim v javni upravi? Situacija bi bila skoraj komična, če ne bi bila žalostna: novopečeni klošar, ki se je s svojim sodom znašel na cesti poleg Diogenovega, zahteva naj se tako njegovemu kot sosedovemu bivališču zgradi zasilno greznico.

Problem prekariata – in to je bilo v drugih kontekstih povedano že večkrat – je, da so v njem združene vsaj tri raznorodne skupine: svobodni duhovi (umetniki in prosti, diogenski misleci, ne, ne bom rekel kreativci, hvala), ki smo že ves čas hoteli delati čim bolj na črno in brez zagotovljene mezde; samostojni podjetniki, ki jih od tranzicijskih zgodb o uspehu z novimi vilami in audiji v resnici loči le usahla kupna moč prebivalstva; in trenutna večina: ljudje, ki jih samonikla pot sploh ne zanima in ki bi radi imeli le zagotovljen dohodek za mirno vzgojo otrok in temu primerne kredite ter se vsak dan štempljali nekje, kjer bi po svojih najboljših močeh delali po pretežno tujih direktivah. In – to je bistveno – s slednjim ni popolnoma nič narobe: večina populacije je taka in takšno tudi potrebujemo, da stvari potekajo vsaj približno normalno in se na periferiji lahko ustvarja prostor za inovativne intervencije izjemnih posameznikov iz prvih dveh skupin.

Če celotno populacijo siliš, naj se prelevi v podjetniško, kreativno kovačijo lastne usode, pa čeprav večina za to nima ne daru ne želje, obenem pa zbujaš občutke krivde vsem, ki jim te naloge ne uspe izpolniti, s tem ogromen procent prebivalstva obsojaš ne le na revščino – s tem se še da shajati – pač pa predvsem na depresijo. In od časa do časa, kot najučinkovitejši način boja proti slednji, na jezo, ki lahko zavzame skrajno strašljive razsežnosti od individualnih streljačin do linčev grešnih kozlov in voljenja SDS. Upam si trditi, da serijski morilci v ZDA niso tako veseljaško razširjeni le zaradi boljše statistike njihovega sledenja, kot se ponosni Amerikanosi radi izgovarjajo, pač pa predvsem, ker psihopatske osebnosti svoj neuspeh v takem sistemu duševno najbolj zadovoljujoče kompenzirajo s solo ubijalsko kariero. Ali ni serijski morilec le nekdo, ki vsem udarcem okolja navkljub usodo vzame v svoje roke, odpre svojo malo garažno delavnico in v njej po nareku samozapolnitve za vsako ceno muči naključno rekrutirane podrejene?

Idealni prekarec: kreativec, klošar, psihopat in podjetnik

Manj ekstremen, a primerljivo grozljiv je produkt prekarizacije, ki ga prikazuje eden letošnjih najboljših celovečercev, Nightcrawler (r. Dan Gilroy): če ga še niste videli, to storite še to minuto, saj razloži prav vse o trenutni ekonomski situaciji. Glavni lik filma je idealni prekarec, tip s pristopom naravnost iz mokrih sanj krizne ideologije: go-getter, ki ne sprejema zavrnitve; ki se z mirnim, zenovskim nasmeškom pobere po vsaki zavrnitvi; ki je sposoben prekarni status svojih sodržavljanov izkoristiti za svoje cilje; in ki se mu ni težko oprijeti še tako nizkotnega posla, če le zazna, da ga bo trg v tistem trenutku sprejel naklonjeno. S svojo amoralno sluzavostjo in ledenohladnim new age optimizmom nas odbija, a obenem zanj nehote navijamo, saj ga na koncu koncev sistemu kar nekako privoščimo. Hoteli ste ga, zdaj pa ga imejte. Če ste res izbrali to smer, je vsekakor on človek, ki čaka na njenem cilju. In še žal vam bo, da ste ga priklicali v bivanje. Nightcrawler je prekarec bodočnosti: kreativec, klošar, psihopat in podjetnik, sežet v eno osebo, zgneteno tako po meri sistema, da to niti za sistem ni več ugodno.

Prekariat in proletariat

Toda prekarec za zdaj še vedno ni eden, ampak sta dva ali celo trije in več. To je dobro, to je to, kar nas ločuje od Nightcrawlerja. Toda napaka, ki jo zlahka naredimo, je, da pustimo, da bi nas ta razkol znotraj prvega potencialno revolucionarnega razreda po stotih letih ustavil pred združenim, enotnim delovanjem proti nečloveškemu sistemu, ki ga je ustvaril. Natanko to bi najraje videli tisti, ki so pustili, da prekariat vznikne in ki jim gre njegov obstoj na roko, saj se jim na lepem ni treba več brigati za ogromen del populacije, za katerega je bilo treba prej plačevati prispevke za socialno varnost in skrbeti za preživetje njihovih služb. »Niso več naša skrb, zdaj so vsi podjetniki in tako sami odgovorni za svojo prihodnost.« Slednje – mi je zelo žal, ljubi pretenciozni procentek – ne drži, saj prihodnost raznorodne množice, ki sestavlja prekariat, v rokah v resnici držite prav cinični politiki in multinacionalci, ki te floskule o odgovornosti vsakogar zase frcate naokrog iz svojih udobnih in le navidez prekarnih stolčkov. Naša resnična naloga je, da vsej svoji raznorodnosti navkljub stopimo skupaj ter vaše stolčke tudi dejansko prekariziramo.

Zaključek mojega, zdaj že tako zastarelega eseja, ki sem ga omenjal na začetku (znak bliskovitih premikov zadnjih let je, da vsak zapis neverjetno hitro postane zastarel), je bil, da odsotnost tistih, ki so prej pumpali požrtijo, na drobtinicah katere smo se redili, ni naredila prostora le za naš angažma okrog lastne kariere, pač pa tudi za naš prevzem njihovega položaja. Z drugimi besedami: da bi morali sami kovati ne le lastno usodo, ampak usodo vseh; da bi morali, skratka, pričeti oblikovati angažirano, kritično civilno družbo in stari paralelno politiko, ki bo slednjo lahko sčasoma nadomestila, saj ta svojim nalogam očitno ni kos in se po povzročitvi krize neupravičeno drži svojih pozicij, medtem ko ostali plačujemo za njene napake. Prekariat je nastal, ker je država odpovedala, in njegova naloga je, da odstrani nemrtve ostanke njene prejšnje forme in jo živo vzpostavi na novo ter se ukine.

Prekariat je – natanko tako, kot je za proletariat trdil Marx – prehoden razred; razred, ki v krizi bliskovito nabreka, saj vanj nezadržno drsimo vsi od bivših meščanov in podjetnikov prek umetnikov do pisarniških in fizičnih delavcev, vse dokler ne zaobsega več kot 99 % populacije. Prekariat je razred, ki je preštevilen, da bi lahko kadarkoli upal biti homogen in ki zato nad svojo heterogenostjo sploh ne sme tožiti, saj je le-ta del opisa nalog prehodnega in posledično revolucionarnega razreda. Prekariat je razred, ki teži k samoukinitvi in čigar enotnost tiči izključno v njegovem nasprotovanju dani, nevzdržni situaciji. Prekariat bi se torej moral politično organizirati in sčasoma prevzeti oblast predvsem zato, da bi odpravil samega sebe in ponovno vsakemu izmed svojih raznorodnih členov vrnil to, kar je njegovemu ustroju najbolj primerno. Delavcem redno delo, podjetnikom primerno reguliran, a prijazno spodbuden prostor za nove iniciative in svobodnim duhovom nenadzorovano mesto na robu, od koder bodo lahko dregali v sčasoma neizbežno preveč ustaljene vzorce bodočega novega reda. Alternativa je vojna. Ali fašizem. Ali pohod psihopatov. Ali, najverjetneje, vse zgoraj našteto.