
Umberto Eco se je pred leti v New Yorku peljal s taksijem, ki ga je vozil nekdo s težko opredeljivim imenom. Taksista, ki je bil pakistanskega porekla in ni vedel, da gre za enega najbolj znanih pisateljev, je zanimalo, od kod je. Eco je odvrnil, da prihaja iz Italije. Poleg tega da je zvedavega taksista osupnilo, da je Italijanov tako malo in da ne govorijo angleško, ga je še zanimalo, kdo so njihovi sovražniki.
Eco s to peripetijo, opisano v eseju Ustvarjanje sovražnikov, ki uvaja zbirko esejev z enakim naslovom, začenja diskurz o procesu proizvajanja sovražnikov. »Da imaš sovražnika, ni pomembno samo zaradi naše identitete, temveč tudi zaradi tega, da si zagotovimo oviro, po kateri je mogoče meriti naš sistem vrednot,« trdi italijanski pisatelj, ki se v nadaljevanju ne osredotoči toliko na ustvarjalca sovražnikov kot na samega sovražnika. S svojo značilno historično metodo analizira percepcijo barbarov, Tacitovo razpravo o Judih, nečloveškost črncev, smrdljivost Bizantincev, Avstrijcev in kajpada Ciganov. »Sovražnik vedno zaudarja in neki zdravnik Berillon je na začetku prve svetovne vojne napisal delo La Polychrésie de la race allemande (1915), v katerem je dokazoval, da povprečen Nemec proizvaja večjo količino iztrebkov od Francoza in da ti bolj smrdijo.«
Že iz uvodnega eseja je torej jasno, da skuša Eco poleg izpostavljanja nevralgičnih točk bralca (ali poslušalca) tudi kratkočasiti. Ali gre pri tem za avtorjev temperament ali za slogovno-teoretična stališča, je nebistveno, dokler besedila ohranjajo koherentnost, če ni na delu že posebna ecovska logičnost. Na trenutke Ecovi opisi resda delujejo impozantno, zaradi količine vsebovanih podatkov morda celo bahaško, toda tudi v tem primeru se razkrije, da Eca zanima ponavljajoč se zgled ustvarjanja sovražnikov, zgled, ki je enak zgledu ustvarjanja krivovercev ali Judov, predvsem zaradi boljšega razumevanja sedanjosti. Skozi zgodovinski stožec se prevrta v prostor tukaj in zdaj ter spozna, da »civilizacijski procesi lika sovražnika ne morejo odpraviti.« Vprašanje, ki se zastavlja ob tem, je: ali je etika potemtakem nemočna ob srečanju z atavistično potrebo po sovražniku?
»Rekel bi, da etična raven ne prevlada takrat, kadar se pretvarjamo, da sovražnikov ni, temveč takrat, ko jih skušamo razumeti, se postaviti v njihovo kožo.« Skušati razumeti drugega torej za Eca pomeni razbiti klišejsko predstavo o njem, ne da bi zanikal njegovo drugačnost ali jo izbrisal. In seveda: takšne vrste razumevanja so lastne samo pesnikom, svetnikom ali izdajalcem. Ecova navidezno baročna lahkotnost je načeloma vedno prežeta z grenkobo, nekakšno temno slutnjo o najglobljih človeških vzgibih, če ni primerljiva že z občutkom nemoči, ki ga izrazi Giacomo Leopardi, ko nam hoče govoriti o neskončnem (»Tako se v tej / neizmernosti utopi misel moja / – in potoniti v tem morju mi je ljubo«). Toda ker je Eco pisatelj časa, v katerem prevladuje logična, znanstvena misel, ve, da so izsledki zgodovine predvsem manipulativno orodje, s katerim lahko poteši lastno polje praznine.
»Poraz, ki ga je Dante že od samega začetka sprejemal kot samoumevnega, saj je dojel, da je domišljanje, da s končnimi izrazi izraziš neskončno, luciferski ponos, in se je izognil porazu poezije prav s tem, da je poezijo ustvarjal iz poraza,« se zapiše Ecu v eseju Absolutno in relativno, ki je sicer priložnostno besedilo, brano na tematskih večerih La Milanesiana. Seveda je v tem izpostavljanju Danteja, ki je eden Ecovih najljubših in največkrat navajanih avtorjev, v kontekstu absolutnega, in še posebej v letih, ko je vsenavzoča polemika o relativizmu, vsebovana tudi dobršna mera avantgardizma. Toda treba je razlikovati med avantgardizmom in eksperimentalizmom, trdi Eco, nekdanji pripadnik Skupine 63. Medtem ko naj bi avantgarda propagirala neko poetiko in raje kot dela proizvajala manifeste, eksperimentalizem proizvede delo in zgolj iz njega izlušči ali dopusti izluščiti kakšno poetiko.
V Skupini 63 sta sobivali dve duši in jasno je, da je pri ustvarjanju javne podobe prevladala avantgardistična duša, beremo v eseju Skupina 63 štirideset let pozneje, v katerem Eco razlaga svoje literarne začetke. Zakaj je morala Skupina 63, ki se je sestavila v Palermu in se je brigala zase, spraviti v bes toliko ljudi? Eco kot že tolikokrat poprej stopi korak nazaj in se spomni, kakšna je bila italijanska literarna srenja ob koncu petdesetih let prejšnjega stoletja. »Bila je združba, ki je živela v obrambni drži in se vzajemno podpirala, bila je ločena od družbenega konteksta,« pojasnjuje ter nato uvede razliko med svojo generacijo in generacijo, ki je morala preživeti pod fašizmom. Ecova generacija je bila t. i. srečna generacija, ker ni šlo za boeme, ki bi živeli na podstrešjih, temveč je vsak od njih do svojega 30. leta že objavil eno ali dve knjigi in je bil tako del nečesa, kar se je takrat imenovalo kulturna industrija.
Aktualnost Ecovega rezimiranja preteklosti se kaže tudi v izjavi, da Skupina 63 ni verjela v revolucionarno dejanje iz preprostega razloga, ker je že dojela, da revolucionarna dejanja v novi potrošniški kulturi zadajajo udarce tako premožnemu in prekanjenemu konservatizmu, ki si zna prilastiti vsako motnjo in pogoltniti vsak poskus prevrata s tem, da ga spusti v krog sprejemljivosti in ga spremeni v potrošno blago. Eco torej noče biti avantgardist, ker je avantgarda gibanje nasilnega preloma, medtem ko eksperimentalizem po njegovem vodi v skupno preverjanje in srečevanje. »Toda to, kar je literarno srenjo še bolj razjezilo, ni bilo stališče Skupine, ki bi mu rekli ‘politično’. Bila je drugačna pripravljenost na dialog in soočenje.« In ko Eco omeni, da Skupina 63 svojo medijsko vidnost dolguje svojim nasprotnikom, se zdi, da govori že skoraj o trenutni slovenski politični (in literarni) situaciji.
Da Eco, podobno kot Gide, umetnost enači z apoliničnim ravnovesjem in ne toliko z dionizičnim srdom, se kaže tudi v nadaljnjih esejih, vključenih v knjigo Ustvarjanje sovražnikov. V eseju Hugo, Hélas! Poetika pretiravanja ga ne zanima zunanja provokacija, recimo v družbenem telesu Hugojevega časa, pač pa Hugojeva provokacija znotraj kroga medbesedilnosti. »Moj Bog, saj smo vendar rekli, da Hugoja niso zanimali razredi, temveč sta ga ljudstvo in Bog,« skuša oponirati tako Lukácsevim kot Marxovim interpretacijam Hugojevih del. Toda ko že pomislimo, da Eca zanima zgolj znotrajbesedilna realnost, ves čas premešana s časovnimi slojevitostmi, že v naslednjem hipu (v eseju Veline in molk) spregovori o najbolj revolucionarni izmed vseh tem – o molku. »Samo v tišini deluje edino in v resnici močno informacijsko sredstvo,« trdi Eco, »in sicer širjenje novice od ust do ust.«
»Uredniki vedo, da kakšne knjige niso postale uspešnice zaradi oglaševanja ali recenzij, temveč zaradi nečesa, čemur pravijo v francoščini bouche à oreille, v angleščini word of mouth, v italijanščini passaparola – knjige dosežejo uspeh edinole s šepetom, ki se širi od ust do ust,« nam prišepetuje Eco o že dolgo znanem, pa vendar zamolčevanem dejstvu. Revolucionarnost literature ni toliko v njenih tematskih izpostavah kot v tem, da nas je dandanašnji še edina zmožna vrniti v tišino. Literatura je zmožna preseči medijski hrup in usmerja našo pozornost na tisto, kar je v resnici pomembno. Eco sicer, razen v omenjenem odlomku, tišine ne povezuje eksplicitno z literaturo. Zanj je poskus vračanja v tišino bolj etično vprašanje in tudi zaradi tega razloga spregovori o cenzuri s tišino in cenzuri s hrupom, ki jo poosebljajo televizijski dogodki, predstave in spektakli.
»Fašizem je dojel (kakor na splošno dojamejo vse diktature), da deviantna vedenja okrepi medijsko poročanje o njih,« Eco analitično razdeljuje naravo cenzure in pri tem ne pozabi kritično ošvrkniti osrednje italijanske televizije. Mala kronika, ki so jo nekoč v časopisih uvrščali na zadnje strani, meni pisatelj, danes zapolni tri četrt ure poročil. Zato ne opazimo, da so zamolčali druge stvari, ki bi jih morali povedati. Lepota hrupa pa je v tem, da bolj kot je glasen, manj pozornosti je na njegovem sporočilu. Oglaševanje pralnih praškov na primer povzroča močan, neprekinjen hrup, sestavljen iz vedno enakega sporočila, čeprav to navsezadnje niti ni pomembno. Pomemben je hrup in razširjenje novice. Višek medijskega hrupa za Eca pomeni svetovni splet, ki pa vseeno utegne biti uporaben, če je deležen filtracije.
Eco je nasploh izjemno skeptičen do vseh pojavov današnjosti – od interneta do WikiLeaksa, ki se je na vsebinski ravni razkril kot navidezen škandal, na ravni oblike pa je po njegovem mnenju zgodovinsko prelomen. Če bodo pridobljeni podatki in zaupni arhivi še naprej objavljani na spletu, nobena vlada na svetu ne bo več mogla imeti krogov zaupnosti, meni pisatelj v zaključnem eseju Razmisleki o WikiLeaksu, ki je predelava časopisnih člankov. In kar je pri vsej stvari najpomembnejše, če razkriješ, da skrivnosti Hillary Clinton niso nobene skrivnosti, odvzameš oblasti vso moč. S tem naj bi se povečevala moč tiska, saj veleposlaniki danes ne vohunijo več po svetu tujih veleposlaništev, pač pa za tiskom. Toda če tisk v svoji predrugačeni vlogi odloča, katere novice morajo postati pomembne in katere se lahko zamolčijo, kako ukrotiti zmagoslavje popolne transparentnosti?
Eco zopet odgovarja v maniri že uprizorjenega zgodovinskega ciklusa. Vladni agenti se bodo v prihodnosti vrnili k slom na konjih, k srečanjem med soparami kakšnega turškega kopališča, k sporočilom, napisanim na roko in shranjenim v predale, ki jih je mogoče zakleniti. Tehnologija naj bi torej stopala ritensko nazaj. Če so analogne videokasete cineastom omogočile raziskovati film korak za korakom, ga prevrtavati in odkrivati vse skrivnosti montaže, kar Eco pravzaprav ves čas počne z zgodovino, potem danes digitalni DVD-ji dopuščajo skakanje od poglavja do poglavja. Metoda torej, ki je Ecu, čeprav je njegov zgodovinski pogled ves čas usmerjen v tukajšnji zdaj, tuja. Rešitev je v orfejevskem spustu v brezno in prenašanju neizrekljivih poželenj in strahov v zavedno. Tam pisatelj iz njih ustvari podobo, ki jo kljub njeni kratkočasni in mestoma baročni podobi lahko opazujemo le v tišini.
Umberto Eco: Ustvarjanje sovražnikov in drugi priložnostni spisi. Prevedel Vasja Bratina. Mladinska knjiga (Zbirka Esenca). Ljubljana 2012. 270 str. 27,95 evrov.