Haiku je najbolj prepoznavna japonska pesniška oblika, ki stremi k temu, da bi v pičlih sedemnajstih zlogih zajela vase ves svet – zunanji in notranji. Pri nas so ga posvojili in usvojili mnogi pesniki, med njimi tudi Josip Osti, kraški pesnik, ki si ga lahko tudi zaradi rahločutnega opisovanja narave najlepše predstavljamo v zavetju njegovega razcvetenega tomajskega vrta, ki ga tokrat prekriva sneg: Bel vrt je izziv / za domišljijo. V njem / je nešteto rož. Knjiga z naslovom Majhna pesem, ki je nedavno izšla pri založbi Pivec, je Ostijeva najnovejša zbirka haikujev, katerih nežno naravo napoveduje že minimalistična reprodukcija na naslovnici, ki je delo slikarke Metke Krašovec.
Zbirka je razdeljena na štirinajst delov. Vsakega od njih uvaja po en haiku, ki napoveduje prevladujočo temo, zato posamezni sklopi funkcionirajo kot cikli. Začetni cikli so intimno, tudi erotično obarvani (Zunaj sneži. In / name snežijo tvoji / topli poljubi.), potem pa se vanje potiho prikrade tudi smrt, ki ni grozljiva in brutalna, ampak umirjena, pomirjena: Zimska pravljica. / Spet jo pripoveduje / mrtva babica. Ostija pri tem ni strah biti oseben, ko pravi: Mrtvi oče je / spet skozi sneg šel mimo / mene. Brez besed. Motivno nadgrajevanje haikujev deluje na več nivojih, saj se skozi celotno zbirko v zimskem pejsažu srečujejo misli, podobe in simboli, ki so v ledeni pokrajini izrazito krhki, ranljivi in izpostavljeni, česar se zaveda tudi lirski subjekt: Celo če grem bos / po snegu, bom ranil vsaj / eno snežinko. V tem občutju pa ne ostaja sam, saj v vzdušje počasi posrka tudi bralca, ki ga prevzameta lepota in lomljivost pesniških oblik: Po snegu tečeš, / z volkovi, za srno – / ranjeno dušo. Ob prebiranju se vzdušje izrisuje tako prepričljivo, da se zdi, kot da z vsako obrnjeno stranjo pade več in več snežink, ki šepetajo svoje skrivnosti (Od snežink se / učiva nebolečega / padca z višin.).
Majhna pesem pa ni samo melanholično, otožno obarvana, ampak vsebuje tudi ogromno svetlih trenutkov, ko belino razbijajo živahne podobe (Kos s krono iz / snežink. Na njej pozlata / zgodnjega sonca), pri čemer ne umanjka barv; kar je za zimsko okolje precej nenavadno: Diši po snegu / in neštetih odtenkih / njegove barve. Toda Osti ne more mimo Chagalla in njegovih umetnij – spomnimo se le njegove zbirke Objemam te in poljubljam v vseh barvah Marca Chagalla (Založba Pivec, 2010) –, ki jih omenja tudi v haikujih: Chagall je tudi / sneg slikal z barvami / ognja ljubezni.
Težko je držati bralčevo pozornost z isto pesniško obliko celotno zbirko, toda Ostiju to uspeva brez posebnega napora – predvsem zaradi njegove čutne iskrenosti in vidne ljubezni do jezika, v katerem že veliko let odkriva svoj izraz in ki sicer ni njegov materni jezik. Opazno je, da se je izmojstril v pisanju haikujev, saj je dosegel popolno izčiščenost, ki zna z malo besedami povedati veliko – naslov zbirke je sicer res Majhna pesem, kar meri na formo, toda v svoji pomenski veličini je nedojemljiva. Na začetku zbirke navaja citat Jaana Kaplinskega, ki pravi: »Moje pesmi mnogokrat niso pesmi; so deli neke dolge ljubezenske izjave svetu, dolg pesniški seznam ljudi in stvari, ki jih ljubim.« in Majhna pesem je ravno to – najlepša ljubezenska izjava zimi in vsem stvarem, ki jih naletavajoč sneg prekriva in taleč sneg razkriva, v naravi in v nas samih.
Josip Osti: Majhna pesem. Maribor: Pivec, 2015. 124 strani, 20 €.