Sredi političnih trenj, državnozborskih in prihajajočih občinskih volitev, Lige prvakov, uspehov Pogačarja, epidemije zmanjšane pozornosti in dražljajskega preobilja nasploh, na nekem majhnem, določenem kraju, v razmeroma majhnem mestu, v razmeroma majhni državici, je brez pretiranega pompa med 13. in 20. marcem potekal 29. pripovedovalski festival.
Preden mi ukradejo kolo, kolesarim po Tržaški cesti proti prvemu izmed treh izbranih dogodkov. Na poti me spremljajo nekateri novi, drugi stari obrazi na reklamnih panojih, veter piha, njegovi kratki, odrezavi sunki pa kot stavki pripovedujejo pripoved prihajajoče otoplitve sredi skoraj spomladanske skrajne skoncentriranosti sil. Ah, trojna, ki ji sledi šestorna aliteracija! Pomlad, ki se kljub vsemu bliža. Skoraj jubilejni 30. pripovedovalski festival …
Kakofonijo glasov v Štihovi dvorani prekine osoren glas. Vidno utrujen gospod starejši gospe pred obraz pomoli vstopnico in pravi, da mu je zasedla mesto! Gospa se prestavi, gospod pa zasede mesto, ki naj bi mu pripadalo. Med tarnanjem, da niti ničesar več ne more odložiti na te neumne, zložljive stole, v roke vzame telefon. Tjaša Koprivec Vuga milo popelje gledalce v dogodek, zbor pa zatem napove uvodno pripovedno točko študentov AGRFT. Oddaljeni od dogajanja v zadnjih vrstah, nasmejani in polni zanosa prekinejo tišino s prvo pripovedjo.
Čeprav o začetkih pripovedi verjetno ne bomo nikdar povsem enotni, naj bi po Silvi Trdini prvo izmed ohranjenih zapisanih, leposlovnih del predstavljala Pesem nosačev žita. Iz tišine nenadoma udari odmev vsakdana. Od sonca broneni nosači polnijo ladje z zrnjem, ki z njih od preobilja pada. Namesto udarnega začetka, kot bi ga morda pričakovali in bi se za pripoved morda spodobil, spremljamo od sonca zdelanega in sitega nosača žita. Ne prav pravljičen začetek … Z vsaj katarzičnim zaključkom … Zdi se namreč, da je z aktom zapisa, del nosačevega bremena, če je tudi res bil pisec on, odpadel.
Podobno v nemir udari prva pripoved v Štihovi dvorani, gospod še ne odloži telefona, nasprotno, iz žepa nekako izvleče še drugega … Šele pri drugi pripovedi, sredi salv smeha in veselja zbranih, ki smo se že nekako vpeljali v pripovedno skrivnost in skrivnostnost, oba telefona zaenkrat vsaj pospravi na kolena in se, za trenutek, pridruži s pretiranim navdušenjem.
Čeprav o začetkih pripovedi verjetno ne bomo nikdar povsem enotni, naj bi po Silvi Trdini prvo izmed ohranjenih zapisanih, leposlovnih del predstavljala Pesem nosačev žita.
Študenti AGRFT spretno krmarijo med tradicijo in sodobnostjo. Vračajo nas v čas srednjega veka, a so ob tem še zmeraj sodobni, gibajo se na otokih Skandinavije, ostajajo na Slovenskem ali slikajo svet pred vrati pekla, pred katerim se v eni izmed adaptacij, ki jih spremljamo, izmuzne Kurent z zvijačo, ter snujejo in ohranjajo pestrost prostorov. Družijo stare slovenske pripovedke z zdaj rusko pravljico o repki in miški, ki s pomočjo drugih živali iz zemlje izvleče »repko«, uporabljajo temačnejše germanske pripovedne osnutke ter kot spreten okvir uporabijo tudi češko pravljico o starki, ki je na drevo prilepila smrt. Da pa nas ne bi povsem odneslo, za vezivo s sodobnim in realnim svetom ponujajo številne, naključne anahronizme, ki učinkujejo dovolj, da publiko nasmejijo in gospodu naposled pospravijo telefona v žep, po koncu pa ponudijo nekaj prijaznih besed za gospo, ki mu s prav podobno prijaznostjo zdaj sporazumno odvrne.
Četudi so pripovedi danes kompleksnejše, vseeno niso del nečesa od njenih začetkov oddeljenega. Njihov smisel do izraza pogosteje pride takrat, ko je tehten in nam daje nekaj v zameno. Naj bo to ob taborniškem ognju, ob zrenju v zvezde, na dolgih pohodih, na pivu s prijatelji ali v daljših pripovedih. Dobrega pripovedovalca poslušamo z veseljem in mu želimo pritegniti, saj drugače od političnih kampanij, ki morajo snovati zmeraj krajše slogane in parole, da bi nas sploh s čim lahko še dosegli, se dobra pripoved trudi sporočiti in podati globlji smisel, ki ga venomer iščemo in zmeraj znova potrebujemo.
Četudi so pripovedi danes kompleksnejše, vseeno niso del nečesa od njenih začetkov oddeljenega. Njihov smisel do izraza pogosteje pride takrat, ko je tehten in nam daje nekaj v zameno.
Ne ustavlja se in ne ozira na stil. Vseeno ji je, kako se obleče četudi spremlja trende, se jih zmeraj znova brani in vztraja vsredi, zdaj rimana, zdaj ne, kdaj tiha kot miška, kdaj trenutna kot utrinek v temi, priprošnjica, pribežnica, danes bolj, jutri manj opazna, bežna in bolj ali manj večna tudi na drugem dogodku lisičjih pripovedi Anje Štefan ob spremljavi Janeza Dovča.
Opomnik v dogodek ponudijo besede matere, ki ustavi navitega fanta. »Smo v kulturni ustanovi, in se obnašamo kulturno!« četudi števila podobnih junakinj in junakov tam v vrvežu pred dogodkom ne gre prešteti. Nasmeji se, prikima in z novimi prijatelji nadaljuje slalom med obiskovalci. K sreči jih Anja Štefan, strašen boben in svareča harmonika Dovča popolnoma prevzamejo. Menjujeta se govor in petje Anje Štefan, ki se mu otroci glasno pridružijo.
Njena pripoved je blaga in hipnotična. Živali iz navidez mirnega, bukoličnega sveta nenadoma zadenejo ob prepreke, iz katerih se lahko izvijejo le s pomočjo modrosti in iznajdljivosti. Anja Štefan vešče podaja odlične izpeljave na univerzalna vprašanja in širi meje mladinske pripovedi ter pripovedi za najmlajše. Ob tem ponuja tudi staršem izvirne odgovore na zahtevna vprašanja, ki jih otroci kdaj s prav posebnim veseljem postavljajo.
Naslonjen na strmine spomina, vstopim v vetrovne pripovedi ljudskih in narečnih pripovedk Nataše Tič Ralijan, Andreja Predina in Boštjana Napotnika-Napa, ki jih spremlja Zvezdana Novaković na dogodku Bitja so, čudežna. In res so, čudežna … Prodoren, spominski glas Zvezdane nas vrne na ravnice, na katerih smo si morda nekoč pripovedovali zgodbe. Njena pesem je fantastična kot čudežni nabor bitij Borgesa v Knjigi fantastičnih bitij, a vendar povsem domač, pradaven, a stvaren.
Na takšni podlagi Nataši Tič Ralijan s pripovedjo v Rezijskem dialektu ni bilo težko ohraniti dobrega razpoloženja četudi niti enega konca vseh treh pripovedi v publiki nismo prepoznali, smo se temu toliko bolj primerno nasmejali … Učinek je bil dosežen. S skokom na Štajersko v pripovedih Andreja Predina in Boštjana Napotnika-Napa pa, ki sta dobro opozorila na dialektalne razlike in poudarila pomen ohranjanja pestrosti jezika, sta spet spomnila, da je najprimernejši princip soočanja z njimi ne v deljenju in razdvajanju, temveč v pripoznanju skozi smeh in radost.
Ob vseh nekdanjih, trenutnih in prihajajočih grozotah, vsaj nekaj ostaja isto. Morda raje podobno, nespremenljivo … Ali, raje, podvrženo večnemu spreminjanju. V še tako nestalnem svetu, stalno. Za nekoga pribežališče za trenutek, za drugega za zmeraj, dokler je, iz skrajnosti v vztrajnost in trajnost, naj bo smešna ali resna, vesela ali žalostna, mladinska ali namenjena odraslim … pripoved, ki vendarle ostaja, biva, se razvija in živi dalje v zmeraj novih oblikah in razmerah. Težko nam jo bo kdo odvzel, še teže umetna inteligenca – vsaj tistim ne, ki se z njo preveč ne pečajo. Naj takšna ostane in pustimo ji biti.
Kot pravi irski pesnik Ciarán O’Driscoll, »Skriven napotek pravi, da upov ne stavi na eno samo zelišče ali začimbo; skrivnost je v tem kako jih zmešaš.« Poskrbi, da jih boš zmešal dobro.
Po Tržaški cesti se s Pripovedovalskega festivala domov vračam nekoliko ogorčen – peš, a imam vsaj časa za premislek dovolj. Obžalujem, da nisem uspel obiskati vseh dogodkov, Dekleta obljubljenega soncu Špele Frlic, Popravlic in zagonetk z Andrejem Rozmanom Rozo, pripovedovalskega koncerta z Boštjanom Gombačem, Bajke o koščeni piščali Gledališča Čačka in belo jajce ter Gostovanja pripovedovalke Xanthe Gresham-Knight, a festivala k sreči še ni konec. Prvega aprila letos nas v Knjigarni kavarni Maks v Novi Gorici čaka Pofestivalski odmev: Večer čudežev: Kruha, razlomljenega med dvema, ki nas bo nedvomno nasmejal ter morda spet povezal v celoten, nerazlomljen kruh za vse, kar je pripovedovalcem in organizatorjem letošnjega dogodka nedvomno uspelo in se jim za to lahko le zahvalimo. Veselimo se lahko prihodnjega, jubilejnega, tridesetega. Do naslednjič! Ko izvemo, katera bo boljša, lepša …