AirBeletrina - Prispevki k slovenskemu nacionalnemu kulturnemu programu
Ilustracija: Lara Oset / Midjourney Ilustracija: Lara Oset / Midjourney
Refleksija 11. 3. 2024
Čas branja
Čas branja: 8 min

Prispevki k slovenskemu nacionalnemu kulturnemu programu

Miniserija, 1. epizoda

Aprila lani sem bil eden od številnih radovednih udeležencev zaključnega regijskega posveta v Cankarjevem domu, naslovljenega Kultura za prihodnost!, na katerega je občestvo povabila ministrica za kulturo Asta Vrečko s svojim političnim in strokovnim spremstvom. Tema: nov nacionalni kulturni program in napoved novega / spremenjenega krovnega kulturnega zakona. Mislil sem si: pohvalno, končno se je Levica odpravila na teren. Opravili so dvanajst posvetov. Obiskali so vseh dvanajst mestnih občin. No, ne vseh, Ptuj in Velenje sta izpadla, nadomestila sta ju Trbovlje in Postojna. Ne vem, zakaj: morda ker se nam vnovič obeta na srečo doslej še neuresničena zamisel o regionalizaciji Slovenije. Države, ki jo je komaj za eno srednje veliko evropsko deželo. Ki je razkosana na 212 krajevnih skupnosti, imenovanih občine, in ki jo po dolgem in počez prevoziš v dobri uri in pol.

In vendar, čeprav je bila odločitev za veliki finale dokazovanja o dialoškosti in vključevalnosti v Cankarjevem hramu pričakovana in smiselna, je bil izpust dveh občin, mestnih, ki jim zakon tudi nalaga pripravo razvojnih kulturnih dokumentov, neprimerna. Ključna nenavadnost posveta pa je tičala v tem, da zainteresirano občinstvo pravzaprav ni vedelo, o čem natančno naj se pogovarja, čemu naj nasprotuje in kaj je tisto, na kar naj bi se nanašali posamezni predlogi. Ne vem, morda je to bil vzorčni primer vaje iz neposredne demokracije, dopuščam tudi to možnost. Vem pa, da niti kot vesten spremljevalec kulturne politike in nekdanji položajni uradnik na ministrstvu nisem imel česa pametnega dodati k tistim lepo razvrščenim in projiciranim alinejam s poudarki iz volilnega programa stranke, ki je prevzela ministrovanje na Maistrovi 10, in iz obljub vladne koalicijske pogodbe. Saj veste: decentralizacija, socialna pravičnost, dostopnost, vključevalnost, solidarnost, raznolikost, spolna in še kakšna enakost, opolnomočenje, naslavljanje, razvoj občinstev, zeleni prehod, sinergije, prečne politike, kakovost življenja, svoboda izražanja, trajnostna prihodnost in podobni zveneči pojmi iz zakladnice bruseljskega in nevladnega novoreka. Zato sem ministrici predlagal dvoje. Prvič, da naj ob pisanju nacionalnega kulturnega programa spiše tudi nov kulturni zakon (in ne spet, kot njeni predhodniki, kozmetičnih popravkov zakona – ali pa še tega ne). In drugič, naj pohiti, saj povprečni mandat slovenskega ministra za kulturo traja le 22 mesecev.

Ministrica za kulturo Asta Vrečko (Fotografija: Andraž Gombač)

Prvega predloga (za zdaj) ni upoštevala. Nasprotno, v zakonodajni postopek je vložila spremembo in dopolnitev enega samega člena prastarega zakona (2002) z nerazumljivim nazivom (Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo, skrajšano ZUJIK), prepričana, da bo s podpisom kolektivne pogodbe s sindikatom prekarcev (Zasuk v navezi z Gloso) na mah rešila vse samozaposlene siromake. Rešitev temelji na dveh predpostavkah. Da imajo javni uslužbenci v kulturi visoko povprečno plačo in da svobodnjake direktorji javnih zavodov izkoriščajo. Obe podmeni sta napačni in ne temeljita na dejstvih. Z implementacijo morebitnega podpisa sporazuma pa bo nastopilo še več zakonsko spornih težav. Minimalno plačilo (tarifa) po posameznih storitvah bo veljalo le za javne institucije, katerih ustanoviteljica je država. Izvzete bodo institucije, katerih ustanoviteljice so lokalne skupnosti (pa četudi jih v pretežni meri financira ministrstvo), saj gre za poseg v avtonomne odločitve lokalnih skupnosti, izvzet pa bo tudi celotni zasebni sektor, vključno z nevladnim. Ob tem bo s tako regulacijo država grobo posegla v avtonomijo delovanja vodstev javnih zavodov, prav v tisto svetinjo, ki jo ministrica tako rada deklarativno poudarja. Edina možna rešitev bi bil večstranski podpis sporazuma med reprezentativnimi organi države in lokalnih skupnosti ter reprezentativnimi predstavniki javnega, nevladnega, zasebnega (gospodarskega) in samozaposlenega sektorja. Nekaj podobnega je pred leti uspelo Norveški in nov ZUJIK (Zakon o kulturi, ZK) si na to temo zagotovo zasluži posebno poglavje.

Ministrici sem predlagal dvoje. Prvič, naj ob pisanju nacionalnega kulturnega programa spiše tudi nov kulturni zakon (in ne spet, kot njeni predhodniki, kozmetičnih popravkov zakona – ali pa še tega ne). In drugič, naj pohiti, saj povprečni mandat slovenskega ministra za kulturo traja le 22 mesecev.

Ob opisanem drobčkanem popravku z neznanimi posledicami je ministrica spletla še nekaj zakonskih in strateških dokumentov, ki so v fazah javnih obravnav ali sprejemanj: nezavezujoči strategiji kulturne dediščine in sodobnega plesa (slednja je sploh nekaj strašljivo zanikrnega), zakonski prenos pristojnosti in financiranja ex-YU manjšin z ljubiteljskega sklada na ministrstvo. Zakaj že? Zakaj ne sprememba Ustave (radikalno)? Zakaj ne Urad za narodnostne skupnosti (logično)? Najzahtevnejši zakonski zalogaj, ki je po pestri javni obravnavi v fazi medresorskega usklajevanja, je sicer z zamudo vloženi Zakon o medijih. Prav ta zakon bo zaradi sprememb po vladnih usklajevanjih in po poslanskih amandmajih pomenil preizkus dejanske moči Aste Vrečko, ministrstva in Levice. In hkrati napovedal usodo novega kulturnega zakona in še prej Resolucije o nacionalnem programu za kulturo 2024–2031 (ReNPK 24–31) z Akcijskim načrtom 2024–2027. O zakonskem reševanju finančnih in ostalih zagat Radiotelevizije Slovenija tokrat ne bi. Nimam pojma.

Moj drugi predlog s posveta je ministrica v celoti upoštevala. Bila je še pravočasna in ji čestitam, da nas je s strateškim dokumentom piarovsko spretno razveselila na predvečer kulturnega praznika. Morda smo bili nepotrpežljivi in smo besedilo na 40 straneh (z akcijskim načrtom plus 79, z investicijsko prilogo plus 3 – skupaj 122 strani) pričakovali že jeseni. A moramo jo tudi razumeti, bili smo poplavljeni in verjamem, da je z ekipo vse svoje moči usmerila v to, da ne bi ujma in upoštevanje fiskalnega pravila odplaknila preveč milijonov integralnega proračuna za kulturo. Minus je velik le 13 milijonov evrov. Jih bomo že nadomestili s sredstvi iz Načrta za okrevanje in odpornost, nadgradili pa še s kohezijskimi sredstvi. Ob tej relativno uspešni bitki za proračunski košček kolača (relativni zato, ker je njenemu predhodniku Vasku Simonitiju za leto 2021 uspelo doseči »rekordni«, »robustni« proračun v višini kar 238 milijonov evrov) si lahko kar predstavljate, kakšna muka je čakala šele snovalce resolucije, saj so zainteresirani prispevali kar 800 pisnih predlogov.

Najzahtevnejši zakonski zalogaj, ki je po pestri javni obravnavi v fazi medresorskega usklajevanja, je sicer z zamudo vloženi Zakon o medijih. Prav ta zakon bo zaradi sprememb po vladnih usklajevanjih in po poslanskih amandmajih pomenil preizkus dejanske moči Aste Vrečko, ministrstva in Levice.

Ustanovljena je bila tudi medresorska delovna skupina, v kateri ni bilo le predstavnikov štirih ministrstev (za kmetijstvo, obrambo, notranje zadeve in pravosodje). Da ne pozabim na devet delovnih skupin, neskončno strokovnih komisij in reprezentativnih združenj lokalnih skupnosti, pa Nacionalni svet za kulturo. Prav res, manjkali so le še sindikati. Skratka, pred nami je »predlog besedila« osemletnega nacionalnega programa, ki bo verjetno še pred poletjem romal na poslanske klopi. In pred nami je štiriletni predlog akcijskega načrta (s priloženim seznamom predvidenih investicij), ki ga ministrici sploh ne bi bilo treba dati v presojo javnosti, saj gre za dokument, ki ga vlada potrjuje po sprejeti resoluciji v parlamentu. Tega tudi ne predvideva sprememba ZUJIK-a, ki jo je v času svojega ministrovanja zagrešil Tone Peršak.

Vasko Simoniti, minister za kulturo v letih 2004–2008 in 2020–2022 (Fotografija: Andraž Gombač)

Asta Vrečko se je odločila modro, in za to je imela tri dobre razloge. Načelnega: participacija javnosti, gre vendar za družbeno kulturno pogodbo. Pragmatičnega: koga pa sploh zanimajo kurja črevca z navajanjem stebrov, ciljev, prioritet, področij, vizij in ciljev, zanimajo ga konkretni ukrepi, konkreten denar, konkretne številke, konkretne investicije. In političnega: ministrica za kulturo se dobro zaveda, da je že dve leti veljaven neki drug osemletni dokument, ki ga je pripravil neki drug in še drugič minister, ne ravno priljubljeni Simoniti. Pa čeprav je bil sprejet pod čudno vlado tik pred odhodom, v čudaških, epidemičnih okoliščinah, je resolucijo državni zbor potrdil in bi jo po črki zakona morala Vrečko tudi izvrševati. Pa je ne. Kaj takega, da bi ministrski naslednik veljavno strategijo v celoti nadomestil z novo, se še ni zgodilo. Za kaj takega morajo obstajati res dobri in utemeljeni razlogi. In ministrica jih tudi najde in zapiše: »vrsta strukturnih izzivov in nekoherentnosti«; »akcijski načrt sploh ni bil sprejet« (vladni res ne, je pa seznam investicij sestavni del resolucije, ne prvič); »številni cilji in nejasna razmerja in sosledja med prednostnimi, razvojnimi in splošnimi cilji« …

Tudi argument, da so se ob pisanju resolucije bistveno spremenile globalne okoliščine (podnebne spremembe, vojna, inflacija), s tem pa tudi položaj, v katerem se je znašla slovenska (in z njo vsaj še evropska) kultura, je prej plitek kot prepričljiv.

Vse, kar zapiše, je res, a taisti komentar bi veljal za prav vse doslej sprejete nacionalne kulturne programe, ki so jih pripravili naslednji krožki: Andreje Rihter (veljaven v letih 2004–2007), Vaska Simonitija v prvem mandatu (veljaven 2008–2011) in Uroša Grilca (veljaven 2014–2017). Tudi argument, da so se ob pisanju resolucije bistveno spremenile globalne okoliščine (podnebne spremembe, vojna, inflacija), s tem pa tudi položaj, v katerem se je znašla slovenska (in z njo vsaj še evropska) kultura, je prej plitek kot prepričljiv. Slovenski nacionalni programi so vseskozi nastajali v izrednih razmerah, prvi pred vstopanjem v EU in NATO, drugi ob nastopu finančne krize, tretji v času posledic finančne krize in četrti, še veljavni, v času covida-19. Še več, slovenska kultura je od leta 1994, ko je takratni zakon prvič predvidel resolucije, brez »smeri razvoja« bila kar 14 let. In preživela. Zato se mi zdi kar umestna izjava nekdanjega ministra za kulturo Jožefa Školča, ki je ob priliki dejal, da je nacionalni program za kulturo »posebna trofeja za nabiranje političnih točk«. Ali njegova trditev drži, bom preveril v naslednji epizodi, ko se bom lotil uspešnih in spodletelih poskusov slovenskih nacionalnih kulturnih strategij.