I
Osmi film Quentina Tarantina, Podlih osem, je zunaj in že spet se pojavljajo vprašanja, ali je nasilje v njegovih filmih pretirano. Tarantino na intervjujih sicer že lep čas peni, če se ga še sprašuje o tem. Njegovo mnenje se namreč ni spremenilo: nasilje še vedno rad gleda in zanj ni problematično, ko se dogaja na filmu. In mogoče bi bilo res primernejše vprašanje: s čim nas je Tarantino v dosedanjih filmih prepričal, da smo lahko v večini nasilja njegovih filmov uživali?
Uživamo lahko:
– ko Marsellus Wallace svojega posiljevalca, policaja Zeda, ustreli v jajca in mu napove, da je to šele začetek njegovega mučenja a la srednji vek (Šund).
– ko Beatrix Kiddo Elle Driver, ki jo spoznamo kot bojevnico brez časti, iztakne njeno edino preostalo oko (Ubila bom Billa).
– ko skupina žensk razčefuka mizoginega kaskaderja Mikea (Smrtno varen).
– ko Django prebiča bivšega lastnika plantaže, na kateri je delal in bil izkoriščevan, in ko v finalu filma hišnega črnca Stephena ustreli v koleno in ga pusti v hiši, ki jo kmalu zatem raznese (Django brez okov).
– (in delno tudi) ko Aldo the Apache Hansu Landi, Iztrebljevalcu Judov, vrezuje svastiko na čelo (Neslavne barabe).
A ni vso nasilje pri Tarantinu tako užitkonosno. Spomnimo se samo tistega prizora iz Steklih psov, ko Mr. Blonde ujetemu policaju Marvinu Nashu ob zvokih komada Stuck in the Middle With You odreže uho in ga polije z bencinom. Mučenje, ki ga izvaja Mr. Blonde, je namreč le kaprica, ni motivirano s kakšnim moralnim dolgom, ki bi ga imel policaj do njega (ali za katerega bi si Mr. Blonde umislil, da ga ima policaj do njega). V Šundu, naslednjem Tarantinovem filmu, se večina nasilja zgodi izven našega pogleda. Ena bolj znanih (pogojno) nasilnih scen pa je tista, ko Julesa Winnfielda prvič slišimo recitirati (Tarantinov) biblijski odlomek – Ezekiel 25, 17. Jules in Vincent prideta v stanovanje, kjer živijo modeli, ki naj bi v nekem poslu nategnili njunega gangsterskega šefa Marsellusa Wallacea. A v tem stanovanju naletita na neke (skorajda) mulce, ki se ravno bašejo z Big Kahuna burgerji in so videti pretežno neškodljivi. Ker nikoli ne izvemo, kaj točno naj bi naredili, tudi tu Tarantino gledalcu ne omogoči, da bi nasilje upravičil s čim drugim kot z njegovo kulskostjo in zajebanimi govori, ki ga spremljajo.
II
Ozadje nasilja se je od Steklih psov do Djanga precej spremenilo. Kot da je Tarantino spoznal, katerim likom lahko dovoli, da izvajajo nasilje, in pod kakšnimi pogoji, da bodo v tem nasilju gledalci ne le uživali, ampak si ga na nek način tudi želeli. Tarantino namreč svoje filme od Ubila bom Billa naprej bolj kot ne očitno pakira v pripoved o maščevanju. Junaku je bila storjena takšna moralna škoda, da se je ta ne le upravičen, ampak celo dolžan maščevati (»Ko se ponudi priložnost za nekaj tako nasilnega, kot je maščevanje, je to dokaz ne le za to, da Bog obstaja, ampak da z maščevanjem izpolnjuješ njegovo voljo,« pravi ubita nevesta Beatrix Kiddo). Tarantinov svet namreč ne pusti, da bi ljudje po njem hodili nekaznovani za svoja dejanja.
Tako Tarantino ustvari nekaj nepozabnih scen, ki njegove junake, pa tudi gledalce, napolnijo z emocijami krivice, ki zahteva maščevanje. Posilstvo, ki ga prestaja Marsellus Wallace v kleti zastavljalnice (Šund); masaker, ki ga je doživela Beatrix Kiddo na generalki svoje poroke (Ubila bom Billa); ustrahovanje, ki ga morajo punce prenašati od kaskaderja Mikea (Smrtno varen); užitek, ki ga demonstrira Hans Landa, ko se igra s strahom in upanjem Judov, ki jih po 20-minutnem igračkanju z živci ukaže postreliti (Neslavne barabe); bičanje in poniževanje, ki ga je moral od svojih belih lastnikov prestajati suženj Django in ki ga je moral nemočno opazovati na svoji ljubljeni Broomhildi (Django brez okov) …
Junakom s takim izhodiščem težje zameriš krvavo maščevanje. Hočemo, da človek, ki so mu odvzeli čast, to čast dobi nazaj. Hočemo, da se maščuje svojim nasilnikom. O maščevanju se vedno govori kot o dolgu (unfinished bussines, pay-back). Oskrunjena čast v Tarantinovem svetu pomeni dolg – dolg, ki ga mora skrunitelj poplačati, in dolg, ki ga je onečaščenec dolžan izterjati.
III
Tarantino v svojih filmih izrablja prijeme tako oboževanega eksploatacijskega filma, ki je živel od šusov drgeta, gorja in gravža, po katerega so prihajali njegovi gledalci. Problematičnih tem – nasilja nad ženskami zaradi njihove emancipacije (Ubila bom Billa, Smrtno varen), posilstva (Šund), nasilja nad črnci (Django brez okov), nasilja nad Judi (Neslavne barabe) – ne obravnava v smislu njihovih posledic na tistega, ki so se mu zgodile, ampak mu služijo kot gorivo, kot pripovedni element, kot čim močnejši emocionalni potisk, ki junaka žene v maščevanje. Tarantino izkoristi emocionalno energijo za temi dogodki in napali svojega junaka in gledalca za maščevalsko zadoščenje, ki naj zopet prinese ravnotežje v filmski svet.
Tarantino zna eksploatirati tiste kolektivne travme in teme, ki pri občinstvu (in tudi pri njegovih likih) še posebno zadevajo v šibke točke. Kdo pa se kdaj ne bi hotel znesti nad naciji, rasisti, sužnjelastniki in spolnimi nasilniki? In če vidimo, kako junaku s sadističnim užitkom prizadenejo nasilje takšni liki, do katerih že tako nimamo potrpljenja (ali bolje rečeno empatije), potem nas je dobil v svoje kremplje: tudi mi zahtevamo kri. Hočemo, da jih gadneži dobijo po njuški, in to takoj. Pri tem se Tarantino ne drži nazaj, ni realističen, ampak si privošči stripovske eskapade nasilja nad opresorji. Uživa v svojem maščevanju in v njem – hočeš, nočeš – uživamo tudi mi.
A kot da samo maščevanje še ne bi bilo dovolj močno gonilo, Tarantino ponekod vpelje še element izdajstva. Izdajstvo vedno implicira skupino ljudi, ki naj bi bila na nek način zaupno, tesno povezana. Na pomembnost bližine med dramskimi nasprotniki je pisce, ki so hoteli čim močnejši emocionalni naboj, itak opozarjal že Aristotel. Izdajalci so tisti, ki zaslužijo še prav posebno maščevanje: Django v finalu filma kot zadnjega tako ne pokonča kakšnega zatiralskega belskega lastnika plantaže, s katerimi je imel opravka celo življenje, ampak Stephena, hišnega črnca plantažnega lastnika gospoda Candyja. Jasno, bes nad belcem, ki Djangu predava o naravni submisivnosti črncev, ne more biti tolikšen, kot je nad črncem, ki temu belcu služi in mu pomaga črnce zatirati.
In kot da izdajstvo še ne bi bilo dovolj, je tu še pojav, ki mu bom zavoljo pomanjkanja ustrezne terminologije rekel pojav gadnih likov. Kot rečeno, Tarantino potrebuje like, ki jih bodo gledalci sovražili ali ki jim bodo vsaj malo gnusni, da bo lahko nad njimi z našim privoljenjem in navdušenjem izvajal maščevalski pogrom. To so liki, za katere so igralci, ki so jih upodobili, sami rekli, da je na njih malo oziroma nič, kar bi gledalci lahko marali: enooka Elle Driver (Ubila bom Billa), kripsterski naci romantik Frederick Zoller in v svojem poslu preveč uživajoči naci Hans Landa (Neslavne barabe) ter pravkar omenjena: v frenologiji podkovani rasist Mr. Candy in Stephen, za katerega je Samuel L. Jackson rekel, da bo najbolj osovražen črnec v filmski zgodovini. Če bi se slučajno še vedno upirali upravičenosti maščevanja, nam želi karakterizacija teh likov, ta generator gneva pri tem še malo pomagati.
IV
Da bi torej lahko uživali v maščevalnem pohodu, je Tarantino moral svoje junake očitno polarizirati. Če je Ubila bom Billa kot film osebnega maščevanja med nekdanjima partnerjema/ljubimcema še dopuščal sivine in to, da ima vsak svojo verzijo in razloge za maščevanje, je že v Smrtno varnem teh sivin konec. V Neslavnih barabah in Djangu brez okov pa je osebno maščevanje že dobilo dimenzije kolektivnega maščevanja – Judje se maščujejo nacijem, črnci se maščujejo rasističnim belcem.
Kdo pa se komu in za kaj maščuje v Podlih osem? Tokrat pripoved o maščevanju ni glavno gonilo že od samega začetka, Podlih osem bolj spomni na Stekle pse: počasno razvijajoči se whodunit (in v bistvu čakanje na tistega, ki bo prvi prelil kri), ki se večinoma dogaja znotraj enotnega prostora in med neznanci, ki si med seboj ne zaupajo. Antagonist oziroma tisti, h katerim želi Tarantino akumulirati čim več maščevanjske emocije, so junaki, ki nekaj let po koncu ameriške državljanske vojne še vedno niso pozabili na rasizem in ki razdirajo zavezništvo, sodelovanje, celo ljubezen med belcem in črncem. Če je torej kaj predmet Tarantinovega besa, je to razpihovanje sovraštva med belci in črnci.
Če so bili v Djangovem svetu belci tam zato, da jih je junak lahko enega za drugim raz- in postrelil, mora lovec na glave Marquis Warren, nekakšen starejši Django, med bolj ali manj prikrito rasističnimi belci najti nekoga, ki mu bo lahko zaupal. To pa seveda ne pride zastonj. V nasprotju z Djangom mu nasproti ne stojijo rasistični sužnjelastniki, ampak tisti, ki bi prvi podpisali vrnitev sužnjelastništva. Belci in črnci imajo skupnega sovražnika v kriminalu, a zdi se, kot da glavni zločin t. i. kriminalcev v Podlih osem ni v partikularnih pobojih, ampak je ta, kot rečeno, zgodovinski: namreč to, da zavedno ali ne delujejo razdiralno na unijo belcev in črncev; to, da belcem na položajih ponujajo mir le pod pogojem, da žrtvujejo črnca, ki je razkril kriminal belcev.
V
Tarantinovi filmi kljub vsej svoji postmodernističnosti, citatnosti, hommagevanju, karikiranju, kopiranju, tatvinam iz drugih filmov, stripovskem nasilju in še kakšnim potujitvenim učinkom igrajo na osnovne človeške emocije in jih uporabljajo za čim večji šus na gledalca. In kljub temu da gre pri Tarantinu za brezpravni svet, bodo nasilniki, izdajalci in tisti, ki ne spoštujejo kodeksa časti, vedno kaznovani po vrhovnem zakonu – zob za zob, oko za oko. Zato je morda najbolj popolno in pravično uveljavitev te logike dosegel pri Steklih pseh, ko na koncu umrejo prav vsi. In s Podlimi osmimi je zopet vnesel nazaj nekaj tiste uravnoteženosti, ki je prevevala Pse. Tudi črnci imajo svoje črnce, tudi belci imajo za rasno razpihovanje sovraštva še kakšen drug osebni motiv kot zgolj zlobni inherentni rasizem, niso vsi rasisti nepoboljšljivi, a vsaka strpnost ima še svojo računico in posledično tudi konec po dolgem času ni totalno zmagoslavje ene strani.
Ko so liki v istem prostoru, kjer se lahko pogovarjajo in trpinčijo, odpade stroga polarizacija na dobre in slabe, na tiste, ki si zaslužijo nasilje izvajati, in tiste, ki si ga zaslužijo prejemati. Vsi so žrtve nasilja, vsi so podli, in prav to je trenutek, ko postane užitek v nasilju, pa če je še tako »zasluženo«, vprašljiv. Morda pa se pravila Tarantinovega sveta s Podlimi osmimi zopet začenjajo pisati na novo.
