AirBeletrina - Prižiganje in ugašanje luči: pot med opuščenimi elektrarnami in pozabljenimi svetovi
Panorama 28. 4. 2014

Prižiganje in ugašanje luči: pot med opuščenimi elektrarnami in pozabljenimi svetovi

Prižigamo luči, kopljemo cevi,
potapljamo svetove in njihove bogove;
prazni zrak meljemo, daleč vozimo, nikamor ne pridemo;
čudeže pozabljamo.

Nekdanja jedrska elektrarna Greifswald (foto: Daniele Croci)

Januar 2014: nuklearna poželenja gospoda Hetzla

Koliko jedrskih elektrarn na svetu ima dvigalo iz ruske iverice? Pod nami škriplje in prestopamo se živčno, na vratih piše: RAUCHEN VERBOTEN, poleg je dvakrat prečrtan čik, z rdečo. Ni več sevanja tukaj, nuklearko so zaprli takoj po združitvi Nemčije. Pred nami je drastični nemški vzhod – na drugi strani hriba je Poljska – in še bolj drastični sever, mrzla plaža Baltika. Jedrska elektrarna Greifswald, oklicana tudi nuklearka Lubmin (po majhnem kraju ob morju, kjer stoji) ali nuklearka Bruno Leuschner (po ex-vzhodnonemškem politiku), je bila največja jedrska elektrarna v NDR, Vzhodni Nemčiji. Prvi reaktor so pod skrbnim nadzorom Sovjetske zveze pognali leta 1973, danes miruje.

Napisi v gigantskem starem kompleksu so malo v cirilici, malo v poruščeni nemščini. Povsod je polno znakov Halt!, Stoj!, nezaposlenim vstop prepovedan, in rumenih telefonov za klic v sili. Zebe, skozi stara okna vleče. Po zdelanih oranžnih hodnikih in opuščenih stopniščih so razobešene zahvalne plakete sovjetskim konstruktorjem, gasilni aparati in plave čelade. Dvigalo iz iverice smrdi po elektriki (to ni nobena metafora), lasje se nam ježijo in naš spremljevalec razlaga, kako so imeli tukajšnji zaposleni v času »stare« države sindikalne apartmaje na Velem Lošinju. Temperatura minus osem v megli doda svoje in trenutek meji na fikcijo. Peljemo se navzgor, na streho, da bi lahko potem pogledali dol: na morje, v katerega Nemci in Rusi (oboji v svojih »novih« državah) pravkar družno potapljajo na tisoče kilometrov cevi za plin, ki bo napajal Evropo, Nizozemsko, Belgijo, Nemčijo – kakor pod morjem, tako nad zemljo.

Nekdanja jedrska elektrarna Greifswald (foto: Daniele Croci)

»Na lastno odgovornost« stopamo po azbestni strehi zmahane nuklearke proti visokemu robu in še preden sploh utegnemo ugledati morje, nas spremljevalec Thomas Hetzel že žica, da bi prišli še kdaj, recimo enkrat v maju, ker je takrat vidljivost dosti boljša. Zaposlen je v informacijski pisarni nuklearke in jasno je, da je obiskovalcev tako malo, da se večinoma pogovarja sam s sabo. »Ko smo zapirali elektrarno, so strokovnjaki ocenili, da bi lahko delovala še nadaljnjih petnajst let, če bi le bila zgrajena po višjih standardih.«

Dan, ko so zaprli nuklearko Lubmin, je bil zanj najbolj žalosten v življenju: od takrat vsakodnevno žaluje za ugaslo ljubeznijo. »Naša družba sedaj skrbi za shranjevanje nastalih jedrskih odpadkov, tukaj v bližini jih skladiščimo, v neprodušnih sodih. Včasih grem tja, k skladišču. Zunaj se lahko podira svet, grmi, bliska, zapade tri metre snega – v skladišču je vedno tišina in mir, da slišiš še mišjo dlako pasti.« Temu se reče poetika.

»Do leta 2021 bomo morali v Nemčiji zaustaviti vse preostale nuklearke, ampak še vedno nimamo zadosti usposobljenih ljudi, ki bi te procese znali izvesti. Ne moreš samo zapreti nuklearke, pif, puf, paf, in je ni več. Reaktorje je treba ustrezno izolirati, polagoma razdreti, zaščititi. V Franciji se vlada zaveda pomembnosti jedrske energije, pri nas so gluhi in slepi. Mislijo, da bodo vse naredili z vetrom in soncem. Ampak to ni dovolj, tako ogromna država, kot je Nemčija, potrebuje stalen vir energije, to pa veter in sonce nista,« je vedno bolj razburjen Thomas Hetzel. »Ko je bila še NDR, standardi niso bili tako visoki, pa vseeno nikoli ni bilo nesreč. Černobil in Fukušima sta primera, s katerima se tu v Nemčiji res ne moremo primerjati. To so navadni strahovi za neumne. Ko pa je zvečer treba prižgati televizor, se nihče ne vpraša, od kod pride elektrika.« Njegova zagrenjenost prehaja v tako visoke lege, da se nehote zbojimo: zanj, malo pa tudi zase.

Nekdanja jedrska elektrarna Greifswald (foto: Daniele Croci)

Vsi ljudje na svetu imajo svoja pogumna sanjarjenja: gospod Hetzel sanjari o svetu brez restrikcij za nuklearna poželenja. Prepričan je, da bi nam bilo v takšni ureditvi vsem lepše, predvsem pa enostavnejše, seveda pod pogojem, da bi nad izvedbo bdeli nemški profesionalci. Potem ga vprašamo, kako bi on električno zadevo rešil pri nas, na Balkanu. Malček se zamisli in izstreli: »Veste, nuklearke so za velike. Vi pa ste majhni. Imate kaj rek? Če bi bil na vašem mestu, ne bi izgubljal časa. Takoj bi postavil sedem, osem, dvajset hidroelektrarn in roka; sploh ne veste, kakšne čudeže naredi nekaj jezov!«

September 2011: reka, ki jo je obiskal bog in dal besedo nemim

Torej se peljemo od Ruse do Zimnice, na ladji Rožen, ki je bila zgrajena za dvesto ljudi, nas pa vseh skupaj osem plus kapitan in njegovih pet dečkov. Rožen je stara ladja in v njenih šivih malo poka, ampak to ni isto, kot kadar poka v šivih starih avionov, ki te peljejo čez Alpe: na tej ladji verjamemo, da ne bomo umrli pred koncem.

Po Donavi navzgor peljemo in gledamo, kako je zgodnja jesen lepa, medtem ko je brezkrvno bleda. Siva teče v sinjo in gre v zeleno, modrikava je napol rjava, malo pa je vse skupaj tudi belo. To ni jesen s kostanji, ko oranžne znorijo, na obrežju so neme skale in čeznje razkoreninjeni črni topoli, bresti, trepetlike, treba si je predstavljati tišino, nikogar nikjer, še ptic je tako malo, da bi se kar zjokal, vmes siva voda in padla debla suhih dreves.

Spodnji tok Donave (foto: Daniele Croci)

Rožen, stara ladja, poka po gladini, ki je osupljivo nizka. Tu in tam priplava mimo rečno dno, da bi se ga lahko dotaknil, če bi se le dovolj nagnil. Ali pa otoki, ki zaradi nizke vode vstajajo sredi struge kot ledene gore, narejene iz laporja. Na eno je nekdo postavil šotor in zdaj maha, zagorel po obrazu in z ribiško palico, naš kapitan pa zakruli drastične besede v bolgarščini, da pet podrejenih dečkov kar vrže po krovu, vse ostale pa prešine, da bi se mogoče vendarle morali zbati za svoja življenja: »Glej! Izolacijska plošča!« Donava je včasih tudi rjavordeča, včasih se peni kot šampon, ko po njej plavajo gobe in lišaji, izolacijske plošče in oljnati fleki brez življenja.

Tukaj, na osamljenem rečnem bregu pri romunski vasici Maglavit, je leta 1939 mladi pastirček Petrache Lupu, zaostal v umskem razvoju in popolnoma nem, da ni v življenju spregovoril niti besede, srečal sivega moža z dolgo belo brado. »Kdo si?« je vprašal sivi mož, in pastirček mu je odgovoril po pravici. Sivi mož je rekel: »Pojdi nazaj v vas in ljudem povej, da jih čakajo hudi časi. Povej jim, naj spremenijo svoj način življenja in naj bodo boljši drug z drugim, bolj ljubeznivi in naj si odpuščajo grehe. Kajti Evropo čakajo strašni dnevi, ki jih boste lahko premagali le z ljubeznijo in vero.«

In tako je pastirček Petrache Lupu, zaostal v umskem razvoju in popolnoma nem, da v življenju ni spregovoril niti besede, odšel v vas in začel pridigati o ljubezni in veri. Tako je blestel, da je prekašal celo župnika. Kar naenkrat je znal na pamet vse evangelije in božje besede, poznal je molitve in govoril je modro. Svojim zaprepadenim sovaščanom je po pravici povedal, da je na odročnem rečnem bregu srečal sivega moža, ki mu je odvezal možgane in jezik, in sovaščani so rekli, da tu sploh ni dvoma; sivi mož je bil zagotovo, povsem zagotovo bog. In ker prave inštance ne hodijo kar tako k ljudem, to vsi vemo, še nihče zares pomemben ni zares stopil do ubogega pastirčka in mu nekaj nesebično dal (kaj šele, da bi mu dal pamet in besedo), so ljudje dogodek poimenovali Čudež pri Maglavitu. V spomin so mu v mirnem drevesnem gaju ob reki postavili samostan in cerkev.

Vse to, ko ladja Rožen pelje po Donavi navzgor in se ustavi pred Železnimi vrati. Nad našimi glavami se dvigne jez – kakšen jez! Skala! Blok! Glej jo, vodo! Tukaj se je ustavila, prebrisanka, zato je tam spodaj po reki vse suho. Hidroelektrarna Đerdap, vsejugoslovanski ponos in vir moči, je obenem tudi mejni prehod iz Romunije v Srbijo; cesta gre po jezu čez vodo, ki ujeta za betonske zapornice plivka v tihoti. Širno jezero, modro, zeleno, globoko, med karpatska in balkanska gorovja vpeto. Pod njegovo gladino pa – kdo ve? – potopljeni svet, nekdanji mogočni otok Ada Kaleh.

Otok Ada Kaleh (foto: Daniele Croci)

Čeprav je bil v nekaj zavihkih zgodovine Ada Kaleh ključen za obstoj današnje Srbije, Romunije in tudi Turčije, so ta otok sredi tokov Donave leta 1969, ko so začeli graditi elektrarno in akumulacijsko jezero, preprosto izselili in ga potopili, z njim pa tudi več manjših donavskih obrežnih vasi in del mesta Orsoya. Tukaj se je nekoč bočila imenitna turška trdnjava, v njenih obzidjih in malih uličicah pa so vse do konca živeli ljudje vseh narodnosti in etnij, Turki, Romuni, Bolgari, Srbi. Črno-beli dokumentarni filmi o Adi Kaleh so polni oleandrov, rož, turškega sladkorja in kave, domačih obrtnikov, spretnih rok, mirnih dni.

Tukaj se je nekoč za kratek čas ustavil tudi Hans Christian Andersen, ki je moral zaradi bolezni ostati v karanteni, ko je potoval iz Turčije na Dansko. V pravljičnih pripovedih je zatrjeval, da je bil Ada Kaleh magični otok, popolnoma samozadosten, na katerem so ljudje znali pridelati vse, kar so potrebovali za življenje, turisti pa so jim nosili priboljške in dober denar, s katerim so barantali na bohotnem bazarju. Vsi ti ljudje, njihove obrti, njihova polja, vrtovi, rože, kave, sladkorji, peciva, kape, čevlji, kovan denar in mogočno obzidje trdnjave so konec leta 1969 pokončali, vode akumulacijskega jezera so narasle in danes otoka ni več, je potopljen, prebivalci pa so se razselili na vse strani, največ bojda v Turčijo.

Dobro je, da smo na reki, ki jo je obiskal bog in dal besedo nemim. Tukaj bo namreč treba vprašati jesetre in smuče. Mogoče pa se na Adi Kaleh ob sobotah in praznikih dogajajo divje ribje zabave ob turški kavi in sladkorju, pa mi sploh ne vemo zanje, nikoli ne bomo izvedeli zanje, kaj pa mi konec koncev sploh vemo.

Februar 2014: več kot štiristo bogov, vsi potopljeni

Sprašujemo se: kaj nam je bilo tega treba? Bedaki. Podvozje preklinja, cestne luknje pa vztrajajo in se poglabljajo, medtem ko ovinki ostro režejo zaraščeno pokrajino in blazne prepade. Iz Shkodërja bi lahko odpeljali naravnost v Podgorico, sedemdeset kilometrov in amen, ne pa, da smo se kot kakšni manijaki odpravili na vandranja v odročna hribovja severne Albanije. Nikogar nikjer, samo lanska granatna jabolka na odtaljenih zimskih vejah, pod njimi osamljeni čebelnjaki in strmine s kozami, nekje vmes celo ena krava, čisto koščena in povsem sama, ovinki, ovinki, globoke luže, polne šodra, čez pokrajino elektrovodi, čez nebo kabli, daleč, daleč, divjina, drevesa, dež.

Kadar v severni Albaniji na smerokazu piše Koman, 38 km, se bo ta isti napis ponovil vsaj še trikrat, eden od drugega oddaljen deset, dvajset minut med šumami in zavitimi vintgarji. Koman, 38 km, prvič, drugič, že eno uro vozimo, pa – Koman, 38 km – nikamor prišli.

Koman, še 38 km. (Foto: Daniele Croci)

Reka Drina pod ovinki in bohotnim zelenim rastjem ni več reka, ampak podolgovato akumulacijsko jezero Vau i Dejës, ki bo kasneje, ko se bo cesta ustavila, postalo osupljivo akumulacijsko jezero Koman in za tem še jezero Fierza. Pred vsakim jezerom je jez in vsak jez je ena elektrarna. Zdaj seveda vlada nov sistem, nova država Albanija, ki svoje rečne vode ponuja multinacionalkam in mednarodnim vlagateljem (tudi slovenski podjetniki se na te reči spoznajo), v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pa so tukaj pod komando Enverja Hoxhe in supervizorjev iz Ljudske republike Kitajske – pa tudi Francozi so pomagali, s tehnologijo – gradili državne energetske ponose, ki so iz drobne gorske rečice, skoraj potočka, naredili mogočno vodno silo.

Na naslednjem samomorilskem ovinku, ko avtoradio ravno ujame čezmorski val italijanskega verskega programa Maria s pogovorno oddajo o škodljivih vplivih osnovnošolske spolne vzgoje na otroke in mladostnike, se nam zazdi, da v daljavi vidimo človeka. In res, človek je! Hodi peš, brez dežnika. Ko prisede v avto, vse zmoči. A nam se zazdi, da je vozakanje po teh kotanjah sedaj končno pridobilo smisel: Koman, 38 km, četrtič. Težko je to, v Albaniji. Ljudje govorijo, a malo, in ko govorijo, to počnejo z distanco. Ni le jezik, ki je z drugega sveta, napol magičen in zaobljen v r-jih, da se ti zdi, kot da bi imeli govorci nenehno frnikole v ustih, tudi neka »izkušnja« mora biti kriva, da je komunikacija težka, počasna in polna toplih nesporazumov. Toplih, ker skušamo biti ljubeznivi, a včasih prepadi med nami spravljajo v obup in stiske – kdor bi rad razumel, se mora predati, ko na pogovore pade hlad in ne gre naprej, blokada.

A na srečo imamo pravljice, vedno. »Tam spodaj,« vzklikne in pošprica pol avta: »Shurdhah!« Ime iz njegovih ust zveni tako zakomplicirano, da moramo kasneje na skrivaj pogledati na zemljevid – prvič bi lahko prisegli, da je rekel Nikolaj! Drugič – Šišmaš! Tretjič: Sapa, Sarda, hm, šentjaževka? A bistvo je takoj jasno. To je potopljeni kraj, ki smo ga iskali. Danes otok, nekoč hrib ob drobni reki, je bil že v antiki strateška postojanka na trgovskih poteh med Shkodërjem in Gjakovom.

Akumulacijsko jezero Vau i Dejes, potopljeni svet Shurdhah (foto: Daniele Croci)

Sopotnik razlaga, kakor ve in zna, in maha: nekoč so bili tukaj škofje, ki so postavili cerkev, pa srednjeveški grad in obzidje, bizantinsko svetišče, bili so Otomani, barbari, gorske vile, škrati, zakotne družine, ki se niso marale in so se večkrat poklale, pa je zmeraj ostal kakšen sin, ki je peljal rodovino naprej, in bili so bogovi, več kot štiristo različnih iz vseh koncev peklov in neba, ki so imeli vsak svoj oltar, ali zlat ali kovan ali iz lesenih križev, štiristo oltarjev na tem kraju, ki je danes potopljen. Ko je prišla komunistična revolucija in z njo nova oblast, je moral kraj celo spremeniti ime, da ne bi preveč spominjal na svete figure. In ko so leta 1973 dokončali jez elektrarne Vau i Dejës, so ga zalile vode akumulacijskega jezera. Ostal je le špic, otok, ki štrli iz zelene vode in do katerega turistične agencije vozijo s čolnom, da bi ogledovalcem žalostnih ruševin kasirale tisoče albanskih lekov.

Koman pod zapornico (Foto: Daniele Croci)

Zdaj smo dobili, kar smo želeli, zato je pot do konca ceste (Koman, glej!, 18 km) samo še prijetna obveznost do štoparja. Ob vseh videnih jezovih nas skoraj miniaturna različica vodnih zapornic pri Komanu ne fascinira preveč. Kar fascinira, so vojaki s puškami, ki hodijo po njih in z budnim očesom spremljajo objektiv našega fotoaparata. Ko se preveč približa njihovim stražarnicam, zakličejo: »Stop!«

Koman nad zapornico (foto: Daniele Croci)

Sploh pa so vsi poskusi brezpredmetni. Lije kot iz škafa. Nobenega trajekta ni, ki bi danes peljal po jezeru Koman do jezera Fierza, ki si drug za drugim sledita v potopljenem ozkem gorskem vintgarju z masivnimi skalnimi stenami, ki s tisoč metrov višine padajo naravnost v temno zeleno vodo in onemogočajo, oklepajo/zaklepajo vsako možnost izhoda. Tukaj so v časih, ko še ni bilo hidroelektrarn, pasli koze in hodili peš. Danes se lahko pelješ le s čolnom. Vprašamo natakarico v delavski menzi hidroelektrarne Koman: »Pa vas je kaj strah te vode, ujete med gore?« Nič strah, nič bat, to je najfinejša tehnika: »Elektrarno so vendar zgradili Francozi!«

»Noč je čas za čudeže«

Spomnimo se na gospoda Hetzla iz ugasle nuklearke Lubmin. Tudi on je gojil neverjetno zaupanje do francoskih energetskih tehnik. Mogoče pa je poanta v tem? Da se človek naredi malo francoza? In pozabi, ko prižiga luči, na sotesko Zarico pri Kranju, kjer rastejo planike in je šla včasih od Drulovke do Medvod, ko pa so zgradili hidroelektrarno Mavčiče, je napol potonila v jezeru? Ali pa na gorski jez Vajont v ozkem vintgarju italijanskih Dolomitov, ob katerem leži pokopališče s 1910 grobovi, po večini praznimi, ker je trupla odnesel val? Tisti dvestometrski val, ki je pozno ponoči 9. oktobra 1963 pljusknil, kaj pljusknil, planil čez jez Vajont, takrat najvišji jez na svetu, potem ko je 270 milijonov kubičnih metrov skal v hipnem plazu zgrmelo z gore Toc v akumulacijsko jezero pod seboj in naredilo katastrofo: voda iz jezera je planila kvišku in pod seboj poplavila, pokopala celotne vasi Longarone, Erto, Casso, Castellavazzo, Codissago … 1910 ljudi, po cele družine, mrtvih.

A ne bodimo drastični. Na Savinji in Savi so poplavljena samo ribja drstišča ter kakšen ekosistem. In zajezeni Drava in Mura, še posebej, kadar so Avstrijci dobri z nami, ne delata hujših katastrof od malo večjih poplav v Dupleku. To ni nič proti krvavim plemenskim bojem, ki jih med seboj bijejo izčrpana nomadska poljedelska ljudstva v dolini afriške reke Omo, ki jo je izsušil sijajni jez nove etiopske hidroenergetske mreže in jih tako pustil brez edinega vodnega vira za njihova polja, hrano. Pa egiptovski jezovi? In vsi potopljeni svetovi v francijah, črnihgorah, albanijah, avstrijah, srbijah, kaj pa vseh tistih štiristo bogov, ki je ostalo brez oltarjev na svetem hribu Shurdhah?

Sto let traja, preden od globokega, mrzlega, temnozelenega jezera Koman v severnoalbanskem gorovju pridemo nazaj do prve spodobne ceste. In še sto, preden zapeljemo med širna polja evropske »zelene energije«, na katerih kot gigantski pločevinasti vojaki krilijo metalne bele vetrnice, vrum, vrum. Nihče se ne igra pod njimi, nihče ne spušča zmajev, ko meljejo zrak, strašijo ptiče in utripajo z rdečo, če se mimo pelješ ponoči. A noč … »Noč je čas za čudeže!« piše na ogromnem osvetljenem panoju ob izvozu z avtoceste. Če nas ne bi spomnili, bi pozabili, torej, da je noč – če pa je povsod tako svetlo. Res, kakšna luštkana reklama za kupleraj. In koliko rdečih luči povsod nad nami.

Ribiči na Donavi (foto: Daniele Croci)