Joker je novi film Studia DC Films in Warner Bros, ki sta izdala nekakšno predzgodbo o superjunaku Batmanu brez tega v prvem planu. Nov naslov režiserja Todda Phillipsa je hkrati še vedno samostojna umetnina, saj ne sledi povsem stripovskemu kanonu, kar ga dela gledljivega za tiste, ki stripovskih sag ne spremljajo, hkrati pa je univerzalna zgodba vabljiva tudi za morebitne nove ljubitelje stripovskih peripetij.
Leto 1981. Stripovsko mesto Gotham. Smeh je prepovedan in preganjan, dojet je kot bolezensko stanje. Za srednji delavski razred velemesta je pomembna predanost dnevni rutini. Celo mladina je vzgojena proti sproščenosti, sicer ne bi napadala uličnih klovnov. Pomembno je delo, ki ne osvobaja, temveč zgolj omogoča preživetje med grafiti, brezdomci in zdelanimi podzemnimi železnicami.
Arthur Fleck (Joaquin Phoenix) je del tega vzdušja. Za njim je grozljivo otroštvo. V srednjih letih živi z nepokretno materjo. Z bolezensko motnjo nenadzorovanega smeha je nemalokrat vaba za zapostavljanja in napade. Ko pride domov, gleda priljubljeno poznovečerno pogovorno televizijsko oddajo voditelja Murrayja Franklina (Robert De Niro). V blodnjah tudi sam postane del televizijskega dogajanja, Franklin pa ga vzljubi kot sina. Arthur hoče postati Kralj komedije, kot Rupert Pupkin v Scorsesejevem filmu s prav tako De Nirovo glavno vlogo. A slava je za Arthurja le priložnostna dobrina, kar hoče, je nasmejati ljudi in jim zvabiti smeh na obraz, da bi pozabili na prekletstvo vsakdana. Tako kot Cankarjev Martin Kačur, ki hoče prevzgojiti Blatni Dol, hoče Fleck razvedriti Gotham. Idealizem se očitno ne splača. Slednjemu lastna beda to onemogoča. Veselemu človeku drsijo od ličil pobeljene solze po narisanem nasmehu. V tem ličilu družbene izrojenosti je vsa izumetničenost Gothama, ki jo po vrhu spremljajo še zamolčane družinske zgodbe. Kombinacija obojega začne zaudarjati tako kot Ibsenovi Strahovi. Ko se začnejo prikazovati in nas zagledajo brez sprave ter z umetnim nasmeškom, začnejo gniti in boleti. Zgodovina straši tudi Flecka. Sprašuje se, če bo njegova smrt koristnejša od njegovega življenja. Ne dobi odgovora.
Joker je primer stripovskega revizionizma, saj ta ne upošteva nujno stripovskega kanona, so pa njegovi akterji bolj ali manj prisotni. Predvsem Thomas Wayne, ki vodi družinsko podjetje, multinacionalko, in s tem omogoča kruh mnogim meščanom Gothama, sedaj namerava postati še gothamski župan, iz česar sledi logičen sklep; kapitalistični sistem oblastiželjnih mogotcev je pokvarjen, a je žal nujno zlo, ki pogojuje shajanje delavskega razreda.
Phoenixova nora igra že sama deluje kot dolga monodrama oz. če želite stand up nastop. Ta ustvari popolnoma protisloven lik. Dovolj razdvojen, da ga oblikuje okolica, in dovolj samosvoj, da najde rešitev za lajšanje svojih duševnih stisk. Pištolo, s katero »se bo zavaroval«, kot pravi njegov sodelavec, prav tako klovn, dojema kot rekvizit, del nastopa. Meje nastopa in resničnosti se brišejo, robovi se gulijo. V smeh, ali če hočete veselje, verjame do zadnjega diha, tudi ko poteptan leži na tleh. Nenehno zaupa vanj in nenehno ga razočara. Ob (ne)srečni samoobrambi zoper pijane fante iz korporacije Wayne postane zgled. Arthur Fleck tako deluje kot slab PR sodobne zabavno-duhovne industrije o priložnosti in uspehu. Slab, ker je le spontani »influencer« brez ozadja, učinkovit, ker se konkretno obrne proti oblasti. Sinatrov That’s Life mu je vodilo. Dobrega in slabega ni, je samo dober in slab »nastop«. Ko spregleda, da je poanta vsega šov, je zadovoljen, prvič v življenju ponosen. Rodi se Joker. Ta ni mističnega ali izvenzemeljskega izvora. Rodil se je med nami, družba ga je odrinila in vzgojila po kriterijih ulice, nekakšne »antienajste šole«.
Ne zanima ga politika, pa je povod za demonstracije proti oblasti, ne zanima ga povzpetništvo, pa postane simbol ponižanih in razžaljenih, in ne zanima ga kriminal, pa postane prav poosebitev tega, in to ga (očitno) osrečuje. Formalno je antijunak, dejansko pa je le žrtev pravega zlikovca – sistema. Tu sporočilnost sicer zapade v generičnost in posploševanje ala »kapitalisti so barabe«. Nihilistično ozračje filma se nadaljuje do tolikšne mere, da ničejanstvo ne služi več kot samo možnost moraliziranja, temveč se sprevrže v na trenutke že negledljive, brutalne razplete, ki sicer manipulirajo s čustvi, a so odraz polnopravnega zavedanja božje smrti. Red je sprevržena groteska, komiki so mrtvi, vse je dovoljeno. Rešitev je le še naivna vera v junaka, ki bo odrešil Gotham in svet.
