AirBeletrina - Prostitucija kot sredstvo političnega aktivizma
Kritika 23. 12. 2019

Prostitucija kot sredstvo političnega aktivizma

Fotografija: Pexels

Spričo opustušene kritiške in siceršnje kulturne krajine o romanu Behemot ni prav veliko znanega. Avtor je na tiskovni konferenci povedal, da ga je napisal še pred izidom Mamutov, romanesknega prvenca, ki je 2019 prejel nagrado kritiško sito in za katerega se je menda bal, da mu bo očitana pretirana fragmentarnost. Z Behemotom je tako želel podati koherentno zgodbo od začetka do konca, pri čemer je potegnil elemente fantastičnosti, družbene angažiranosti, in celo Drugosti iz svojega »prvenca«, predvsem pa umetelne stavčne konstrukcije, ki kažejo na avtorjevo pesniško občutljivost. V vlogi Drugega se nahajata sestri Ana in Sonja, ki se v študentskih časih pridružita aktivistom. Starejša Sonja, previdnejša in predvidlivejša, kmalu izstopi, mlajša pa se zaplete in sprejme neko misijo, ki postane osrednji dogodek romana; v njuni izmenjujoči se pripovedi ju vidimo, kako v neznanem mestu razgrinjata svoji telesi po posteljah in proti plačilu sprejemata stranke. Na nek način sta raztelešeni, razčlovečeni, s svojimi izmišljenimi imeni pravzaprav brezimni. Kar ju vendarle dela singularni, neizbrisni, je njun »slovanski znak«.

Specifičnost najbolje izpričuje telo s svojimi oblikami in barvami, in čeprav pričakujemo nasprotno, telo vsebuje zavest, iz česar sklepamo, da kaže tudi poteze uma in lepote. Tu svoje opravi tudi intervencija pisatelja, za katerega je znano, da je njegov stavek meandrsko razplasten in nalomljen ter da svojim junakom toliko kot polaga angleške izraze v usta, kar je verjetno posledica njegove prevodoslovne dejavnosti. Ravno zaradi neskončnih krogov premišljevanj, za katere bi si včasih želeli, da bi bili nekoliko krajši, čeprav se na ta način priklicuje atmosfero, nekoliko zloveščo in skrajno pesimistično, sestri nista reducirani na zgolj meseno, nista torej samo snov in predmet, zapisani nevarnosti in uničenju, pač pa sami predstavljata nevarnost in uničenje. Anja bolj od Sonje, za katero se zdi, da nima lastnega življenja in da je tam zgolj kot ponaredek, medlješa kopija Anje, lik, ki ji nudi zaledje, bolj literarni kot resnični lik, ki bo zgodbo, če se ji morebiti ne bo izšlo, potisnil na »pravo« stran.

Ker avtor pazi, da ne bi prišlo do podreditve telesa, pri čemer si je zadal težko nalogo, saj zgodba teče na več nivojih, torej vsaj na nivoju možne fizične, moralne in politične regeneracije dveh slovanskih žensk, ki prebivata v zahodnem svetu, v romanu skoraj nikoli nismo priča seksualnim prizorom. Ko Anja naredi tisto, kar naredi, se sprašujemo, kaj je motiviralo njeno odločitev. V drugi polovici romana naletimo na tri možne interpretacije: ker je spričo svojega položaja zafustrirana, ker bi ob vseh opisanih hotelskih ritualih pisatelj moral pokazati še spolni akt, vendar tu naredi rez (saj junakinji nista pravi prostitutki) ali pa, ker je šlo za kaotično verigo dogodkov. Kaotičnost je najbolj verjetna, saj ne samo povzema drugi dve možnosti, temveč opozarja na neko stanje, na določeno človeško izkušnjo. Pri tem gre anarhizem razumeti samo kot orodje in ne kot končni cilj. Če sprva ni jasno, čemu pisatelj tako nadrobno popisuje predstave junakinj, odraščanje v evropski periferiji, delo, jezik in dejanja, vključno z odnosom do smrti, uvidimo, da bralcu razgrinja pravila in zakone, po katerih deluje slovanski svet. Nenazadnje je to, kar naredi Sonja, poskus samostojno zasnovati pomen in upravičiti svojo veljavnost.

To pa ne velja samo v smislu Drugosti, nikoli do konca pojasnjene vzhodnoevropejskosti, ki naj bi v očeh Zahoda vsebovala razlikovalno lastnost, temveč tudi generacijskega vprašanja. Županič ne operira s stereotipi o vzhodno-Evropejkah, pač pa skuša ta znak napolniti z vsebino. Dekleti, ki ju opisuje, sta ločeni bitji, od koder izhaja tudi njuna osamljenost, pogreznjenost v najemniška stanovanja, pri čemer roman nekoliko spominja na Neverend Aleša Štegra (Beletrina, 2018), toda to pomeni tudi, da posedujeta vedenje, ki je samo njuno, navade, ki jih ni treba odpraviti ali uničiti, temveč izboljšati. Na nekaj mestih v romanu se zazdi, da je v njem tudi nekaj konzervativnega, predvsem v smislu vračanja, če ne drugače, v mislih k staršem, ki so ostali nekje v ljubljanskem predmestnem okolju, vračanja k izvorom torej, kar deluje če ne infantilno, pa nas opozarja, da je govora o odraščajočih posameznikih, ki sicer navzven delujejo pametno in so toliko kot naphani s politično teorijo, navznoter pa negotovi, čustveno izpraznjeni. Tisto, kar je prevladujoče, kar je dekleti pognalo v svet, ni ekonomska migracija, temveč to, da si želita svojo razliko vpisati v določen svetovni red.

Jernej Županič Fotografija: Matic Bajželj

V tem smislu svoje odigra osrednja metafora povodnega konja, za katerega se, kot nam z veseljem pojasni pisatelj-prevajalec, v ruščini uporablja tudi beseda begemot, kar je torej behemot, pošastna, velikanska biblična žival, ki je med afriškimi živalmi, čeprav tega ne bi pričakovali, najbolj nevarna. Z njo se pojasni na neki točki zaželeno ravnanje anarhista, ki v skladu z Bakuninovo teorijo, kot nas razsvetli eden od zanimivejših stranskih likov, ki v romanu doživi največjo transformacijo, ne sme biti samo pritajen in podtalen, ampak mora po drugi strani okrepiti svoje vrste. In krepi jih prav s takimi akcijami, kot jo kasneje izvrši Anja. Več kot očitno je, iz kakšne tradicije prihajata glavni junakinji, kaj je zanju determinirajoče, tudi ali predvsem v smislu njunega uporništva. Da ta razločeni red – v odnosu do Zahodnega sveta –, ki pride do izraza v obliki spletnih komentarjev, deluje v okviru, ki je neegalitaren in nehierarhiziran, za roman ni toliko bistveno, oziroma je bistveno le toliko, kolikor nam pojasni generacijsko fragmentacijo in nemožnost (?) delovanja v skupno dobro.

Ko stranski lik starejši Sonji, katere ime je domnevno potegnjeno iz romanov Dostojevskega in morebiti celo iz romana J. M. Coetzeeja, Peterburški mojster (Lud Šerpa, 2019), ki ga je Županič prevajal, kar seveda sugerira, da se Behemot v idejni zasnovi naslanja na izjemno literarno tradicijo, ki obravnava revolucionarje in nihiliste, napaberkuje, da Bakuninu nima več smisla slediti do črke natančno, zatrepetamo za Anjo in z njo za vsemi tistimi, ki se znajdejo sami in v radikalizmu tudi izgorijo. Lepota in prefinjenost teh prizorov je, da Županič ni pojasnjevalen, temveč se poslužuje pristnih literarnih sredstev, preko katerih doseže, da roman v zloveščosti in temačnosti zalebdi, izkaže notranjo moč, Županič, katerega dih ves čas slišimo za vratom junakinj, pa svojo najbolj optimalno lego. Roman Behemot se proti koncu sprevrže v krimič, kar ne izključuje tega, da ga beremo tudi kot klasičen Bildungsroman, lahko pa seveda tudi kot »roman odgovarjanja nazaj«, pri čemer uporablja specifične oblike vednosti tudi z namenom, da bi dokumentiral razliko. Pri tem uporablja vso mnogoterost in ambivalentnost sveta, ki ga popisuje.

Zanimiva razlika, ki jo poustvarja, je tudi razlika do tistega, kar razumemo kot pasivni ženski literarni lik. Anja in Sonja, Sonja bolj kot Anja, sta poosebljeni Penelopi, ki moške izrabljata kot sredstvo. Ali drugače: da si kupita čas za premišljevanja, ki ju kasneje utrdijo v tem, da je storjeno dejanje, atentat, asasinacija, klic po pozornosti, dejanje, ki naj bi s svojim zgledom povleklo v revolucijo, ki izgori v spletnih komentarjih, edini izhod. Nenazadnje Sonja dejanja svoje sestre ne razume kot zločin, temveč kot ubežništvo. S tem je sugeriran univerzalizem, predvsem v smislu, da nam je Anja podobna, da je naš alter ego. Čeprav roman upovedan iz intimne perspektive, spregovarja o bistvu politike asimilacije, ki je vprašanje razlike. Recimo, da ta pripoveduje tudi zgodbo o »spreobrnjenosti« in »kultiviranosti«, se pravi sposobnosti za državljanstvo in uveljavljanje državljanskih pravic. V tistem najširšem možnem pomenu besede. Čisto za na konec – precej posebna in izjemna knjiga, ki ji je vredno odpustiti tisto nekaj odvečnega balasta.

 

Jernej Županič: Behemot, Beletrina, Ljubljana 2019. Knjigo lahko kupite na tej povezavi.