FF, 17. 11. 2022
Govoriti ob stoletnici Proustove smrti – kakšna čast in kakšna nemogoča naloga. Pred hommage samemu Proustu je potreben hommage tistim v Sloveniji, ki so poskrbeli za njegovo prisotnost med nami. Najprej in v najvišji meri je to seveda prevajalka Radojka Vrančič, ki je temu posvetila večji del svojega življenja; nato Marija Saje, moja gimnazijska profesorica francoščine, ki je toliko generacij okužila s Proustom; nazadnje moj dragi umrli prijatelj Dušan Jovanović, ki je s predstavo Iskanje izgubljenega časa v Drami (2004) Prousta približal splošnemu občinstvu (predstava je tedaj dobila glavno Borštnikovo nagrado). In naposled se je treba posebej zahvaliti Beletrini, ki je ob tej stoletnici poskrbela za nujno potreben ponatis celotnega cikla.
Ker je o Proustu nemogoče govoriti nasploh, predvsem pa ne v tako kratko odmerjenem času, sem se odločil, da se osredotočim na en sam odlomek, ki je meni eden najljubših, nadvse zgovoren odlomek, proustovski par excellence, takšen, da para srce. Najbrž je videti nenavadno, da si za izhodišče jemljem temo ‘Proust in telefon’, ampak tema vodi daleč. – Pripovedovalec Iskanja izgubljenega časa se v nekem trenutku te neznanske pripovedi, v III. delu, v Svetu Guermantskih I, znajde v Doncièresu, francoskem provincialnem kraju, na obisku pri svojem prijatelju Saint-Loupu. Od tam naj bi se po telefonu pogovarjal s svojo babico v Parizu. »Telefon v tistem času še ni bil tako splošno v rabi kot dandanes« (1987, str. 135-6) – vrstice napisane med prvo svetovno vojno, objavljene 1920, nanašajoče se na čas nekje pred prelomom stoletja. Za telefonski pogovor se je moral odpraviti na pošto in to je bilo prvič v življenju, da je s svojo ljubljeno babico govoril po telefonu. Tega novega aparata se je v teh zgodnjih časih držala magija: »In godi se nam kot človeku, ki mu čarodejka izpolni izraženo željo ter stori, da se mu v nadnaravni svetlobi prikaže babica ali zaročenka.« (Str. 136) Nova tehnologija je bila še vedno videti kot nadnaravni poseg, ki odpravi daljavo in nam oddaljeno bitje prestavi v največjo bližino, a nam s tem obenem da čutiti, »kako varljiv je videz najslajšega zbližanja in kako oddaljeni smo lahko od ljubljenih bitij prav v tistem trenutku, ko se zdi, da bi morali samo iztegniti roko, pa bi jih prijeli. Kakšna stvarna navzočnost, tale tako bližnji glas – kljub dejanski ločenosti! Pa tudi vnaprejšnja podoba večne ločitve!« (Str. 137) Vse Proustovo delo je dolga meditacija o času in spominu, in obenem, znotraj tega in še širše, meditacija o naravi prisotnosti, prezence, o njeni izmuzljivosti, o bližini in daljavi. Glas, ki prihaja po telefonu, je oboje v enem, največja bližina, bolj bližnja, kot je lahko realni glas, in bolj oddaljena, kot je lahko realni glas, ločitev v sami bližini, njen razkol. Glas, ki nam govori direktno v uho, takoj stori, da vznikne poleg nas nevidno in oddaljeno, a v isti gesti evocira ‘večno ločitev’, smrt. To je fantomski glas, telefon iz glasu napravi zagrobni glas, akuzmatični glas, ki mu ne vidimo izvora in se je zato osamosvojil, postal posebno bitje in v svoji bližini obenem stopil v območje duhov.
[…] po nekaj trenutkih molka sem nenadoma zaslišal glas, o katerem sem po krivem mislil, da ga tako dobro poznam, zakaj dotlej sem vselej, kadar se je babica z menoj pogovarjala, temu, kar mi je rekla, sproti sledil na odprti partituri njenega obraza, kjer so mnogo prostora zavzemale njene oči; njen glas sam pa sem poslušal danes prvikrat. In ker se mi je ta glas zazdel v sorazmerjih spremenjen, ko je prihajal k meni sam, brez spremstva obraznih potez, sem odkril, kako je ta glas mil; […] ko sem ga imel samega pred seboj in ga gledal brez maske obraza, sem nato prvikrat v njem zapazil bridkosti, od katerih je v teku življenja dobil razpoke. (Str. 137-8)
Glas se običajno umešča v odprto partituro obraza, nasploh na ozadje vidnega, ki mu daje okvir, določa njegove koordinate in tako njegovi prezenci odmeri mesto. Sledimo mu tako, kot sledimo živi izvedbi s partituro v rokah, s trdnim ozadjem in z navodili za interpretacijo. Glas prihaja do nas skozi masko vidnega, in obraz je poglavitna maska, ki glas nevtralizira in nas ravno obvaruje pred bližino glasu. Glas, ki prihaja do nas iz daljave preko telefona, pa je oropan varnostne razdalje, ne moremo ga držati primerno proč od nas, četudi je nepredstavljivo daleč. Ali bolje, telefon podaljšuje funkcijo maske, njeno izvorno funkcijo ločitve vidnega od glasu, odteguje nam partituro obraza. Paradoks: glas, ki zveni skozi medij, je slišati bolj izvoren od ‘pravega’. A kaj je pravo?
Zavpil sem: ‘Babica, babica!’ in bi jo rad poljubil, ob sebi pa sem imel samo ta glas, to prikazen, enako neotipljivo kot bo tista, ki me bo mogoče prihajala obiskovat, ko bo babica že mrtva. […] tako sem sam pred aparatom kar naprej zaman ponavljal: ‘Babica, babica!’ kot je Orfej, ko je ostal sam, ponavljal ime mrtve žene. (Str. 139)
Telefon s svojim tehničnim posredništvom iz živega glasu naredi glas bolj živ od prisotnega glasu, a obenem iz glasu naredi glas umrlega, ki ga ne moremo doseči, doklicati s svojim glasom. S sovjo presežno prezenco naznanja ločitev, prihaja iz podzemlja; kar nam ponuja v bližini, nam radikalno odteguje. To novo tehnično magijo je mogoče opisati le s staro mitologijo, sama tehnologija je kot mitološko bitje, podaljšek starih mitov, ki jih vnazaj osvetljuje v novi umetni svetlobi. V eni sami preprosti potezi je premerjena neka osnovna lastnost sodobne tehnološke družbe, da namreč hkrati približuje in oddaljuje, nas povezuje in izolira, podira zidove in jih postavlja.
Pripovedovalca babičin glas navda z neizmernim hrepenenjem po njeni prisotnosti, takoj mora ukrepati, da bi pregnal ta fantom in zacelil razkol, ki ga je proizvedel. Saj ne da bi mu babica prigovarjala k vrnitvi v Pariz, prav nasprotno: »Ko mi je babica rekla, naj ostanem, mi je zbudila nestrpno, noro potrebo, da bi se vrnil.« (Str. 138) Tako se hipoma odloči, da se bo vrnil v Pariz, nabavi si vozovnico za vlak, po kratkih zapletih se nanagloma odpravi, ne da bi se mogel prav posloviti od svojega prijatelja. In tako naslednjega dne, po tem kratkem in neznansko dolgem časovnem odlogu, naposled stopi v sprejemnico in zagleda babico, ki ni nič vedela o njegovi vrnitvi, obstoji tam za nekaj trenutkov brez njene vednosti.
Jaz sem bil – po tisti posebni, minljivi pravici, ki nam v kratkem trenutku vrnitve podeli sposobnost, da nenadoma prisostvujemo lastni odsotnosti – tam samo kot priča, kot opazovalec s klobukom in popotnim plaščem, kot tujec, ki ni tu doma […]. Enako se nam godi, kadar kakšna okrutna zvijača naključja naši razumni in spoštljivi ljubezni prepreči, da bi o pravem času prihitela skrit našim pogledom tisto, česar ne smejo nikoli uzreti […]. (Str. 144)
Pripovedovalec se tako znajde v razpoki časa, v zarezi prisotnosti – za hip je prisoten v svetu, v katerem ga ni, prisostvuje svoji lastni odsotnosti, in vidi tisto, česar ne bi mogel in smel nikoli videti, svoj svet brez sebe, kot da bi se opazovalec prelevil v fotografski aparat ali v filmsko kamero, ki njegovo oko spremenita v brezsubjektni pogled, v ‘objektivni’ posnetek sveta, kakršen je ‘sam na sebi’, takrat, ko nismo v njem. Po telefonu sta tako fotografija in film pravi medij ali prava metafora pripovedovalčevega izkustva, njegova ljubezen in hrepenenje se sekata skozi tehnologijo, skozi njeno ‘mehaniko’. In kaj vidi?
[…] tako sem jaz, ki mi je bila babica isto kot jaz, saj sem jo videl zmeraj samo z duševnimi očmi, zmeraj na istem kraju preteklosti, skozi prozorno plast drug poleg drugega ali drug nad drugim ležečih spominov, zdaj nenadoma v naši sprejemnici, ki je bila del nekega novega sveta, sveta časa, […] prvikrat in samo za kratek hip, ker je takoj izginila, zagledal na zofi pod svetilko zariplo, neokretno, prostaško, bolno starko, ki z blodnimi očmi sanjari nad odprto knjigo, zagledal onemoglo starko, ki je nisem poznal. (Str. 144-5)
Odlomek spada med najsijajnejše in najstrašnejše, najbolj v srce segajoče pasaže iz celotnega Prousta. Več kot 40 let bo, odkar sem prvič prebral ta odlomek, a po skoraj pol stoletja mi še vedno gre mrzlo po hrbtu. – Na neki prvi ravni ga lahko beremo kot določeno soočenje z izkustvom moderne, emblematičnim izkustvom tega preloma stoletja, ki ga, v najbolj očitnem, preveva naraščajoča in čedalje bolj množična uporaba novih tehničnih izumov, telefona, fotografije, filma, gramofona, novih sredstev, ki nenadoma omogočajo zmanjšanje razdalje, telekomunikacijo, novo formo prezence, novo razklanost prezence, njeno novo masivno posredovanost z mediatizacijo. Proust, natančen in do skrajnosti senzibilen opazovalec in popisovalec, ujame neki trenutek, ko novi mediji še niso splošno razširjeni in vsakdanje prisotni, vendar že dosegljivi in že sidrišča, okoli katerih se na novo strukturira mreža intersubjektivnih razmerij in nove oblike socialnosti. Odlomek ima takorekoč ontološki zastavek in domet: telefon odpre neko zev v realnosti, glas vznikne v nenadni osamosvojenosti, izoliran od svojega nosilca in oddajnika, kot nevidno telo, prosto telesne navzočnosti in zato toliko bolj vpadljivo, zavezujoče, obeleženo z velikim afektivnim nabojem. Nova spektralna prezenca odpira razpoko sredi realnosti in tako navdaja s hrepenenjem po zaceljenju, po tem, da bi glasu povrnili njegov vir, zev kliče po zacelitvi. Vendar je vroča želja obsojena na neuspeh, zevi, ki se je odprla, ni več mogoče premostiti, telo, ki mu pripada glas, ni več isto telo, postane telo tujca, neznanca, telo izvzeto iz našega običajnega življenjskega krogotoka, iz horizonta pričakovanj in utečenega smisla. Telefonski glas, v svoji nenadni nenavadnosti, takorekoč izvensvetnosti, ‘transcendenci’, je obeležen z vso težo fantazme, oddaljeno bitje je obdano z avro, vzbuja mogočni val koprnenja in obenem tesnobo smrti – eno z drugim, hrepenenje je pogojeno s tesnobo, ki ji skuša odpomoči z naglim ukrepanjem. Toda ukrepanje ne more več pomagati, pride nujno prepozno in namesto srečne združitve za trenutek ugleda svet, oropan fantazme, oropan afektivnega okvira in smisla, svet, ki je s tečajev. Seveda, le za hip, v vrzeli, svet se spet ujame, telefon kmalu postane še eno pomagalo, nič bolj nenavadno od sekire in lopate (in sčasoma precej manj nenavadno od slednjih). Tako pravi Proust kasneje, v Jetnici (V. delu):
In k njej sem šel skoraj ne da bi pomislil, kako nenavadno je, da hodim k tej skrivnostni gospe de Guremantes iz mojih otroških let edinole zato, da jo izkoriščam za preprosto praktično uslugo, nekako tako kot telefon, to nadnaravno orodje, katerega čudeži so nas nekoč očarali, zdaj pa ga uporabljamo kar tjavdan, da bi poklicali krojača ali naročili sladoled. (1995, str. 28)
Aristokracija in tehnologija: tako kot je postalo nekaj običajnega, da se srečuje z gospo de Guermantes, pravljično in nedostopno aristokratsko osebo, ki je v njegovih otroških letih naseljevala odmaknjeni mitični svet, tako je postalo nekaj običajnega, da uporablja telefon, pravljično čarobno palico, ki je svojčas odpirala vrata v nadnaravno. Bolj ko roman napreduje, bolj izginja aristokratski svet, predmet tolikih fantazem in posebne avre, in se staplja s svetom buržoazije (tako da je ‘zmagovalka’ nazadnje tista trivialna, snobovska in povzpetniška gospa Verdurin, ki v končnem bridkem ironičnem zasuku s poroko sama postane gospa de Guermantes), vzpon buržoaznega sveta pa nazadnje uteleša prav razmah tehnologije, zvedene na pragmatično uporabo in korist, magija postane instrument kar najbolj nemagičnega trga in profita. Tehnologija je eden od vzvodov nivelizacije, v kateri se nazadnje utopi sleherna odlikovanost, a hkrati se tem se nivelizirajo tudi sami učinki tehnologije in postanejo trivialni. Pripovedovalec je moral za prvi mitološki pogovor na pošto, a brž ko je bilo mogoče, si ga je dal napeljati v stanovanje. In nazadnje v spalnico, ki jo je njegov alter ego Proust vse manj in manj zapuščal in kjer je napisal glavnino Iskanja izgubljenega časa. Najbolj intimno pri sebi, v postelji, a v družbi s telefonom. Bi bilo Proustovo pisanje možno brez telefona? Kot pravi Michael Naas, eden od interpretov, ki so se pobližje ukvarjali s tehnologijo v Proustovem romanu:
Čeprav smo skozi celotno Iskanje izgubljenega časa priča temu, kako je bil telefon postopno uveden v francosko življenje, pa si je težko predstavljati Prousta ‘pred telefonom’. Celo če ga še ne bi iznašli, bi bil navzoč njegov učinek ali afekt […] Telefon je tako ne le nova tema pisanja in komunikacije, temveč nov vir za opis ali vnovično iznajdbo same narave komunikacije in pisanja. (Naas 1999)
Skratka, Proust bi bil izumil telefon – ali vsaj ‘telefonski učinek’ –, če ga ne bi bil prehitel Alexander Graham Bell.
Moj vstop v Proustov univerzum skozi telefon je bil morda videti čudaški, a videli smo, da naposled sega v sámo srž Proustovega podvzetja. V dokaz (morda kronski dokaz?) lahko navedem še en odlomek, morda eno najbolj nenavadnih mest iz celotnega cikla. Ni mi treba posebej poudarjati, kakšno centralno vlogo igra v Proustovem delu ljubosumje, absolutno središčni afekt in obsesija. Pripovedovalec proti koncu IV. dela, Sodome in Gomore, malo po naključju izve, da ga njegova ljubljena Albertine (najbrž) vara, ne le to, da je del neke cele lezbične scene. To spoznanje mu postane vir neizmernega trpljenja, ki bo vodilo do tega, da jo bo zaprl kot jetnico (in naslov V. dela je Jetnica). A v trenutku tega spoznanja poda sledečo neverjetno primerjavo:
Albertinino prijateljstvo z gospodično Vinteuilovo in z njeno prijateljico, to poklicno privrženko sapfizma, je bilo v primeri s tem, kar sem si zamišljal celo v svojih najhujših sumih, nekaj takega kot so v primeri z malo akustično napravo, o kateri so na svetovni razstavi leta 1889 komaj upali, da bo segla od konca ene hiše do druge, naši sedanji telefoni, ki daleč čez ulice, mesta, polja in morja povezujejo deželo z deželo. Kraj, kjer sem zdaj pristal, je bila zame strašna terra incognita, tu se mi je odpiralo novo obdobje neslutenega trpljenja. (1991, str. 600)
Odlomek temelji na primerjavi magnitude, reda velikosti dveh povsem disparatnih procesov, čedalje bolj vseprežemajočega ljubosumja in čedalje večje vseprisotnosti telefona. Tako kot se je tisti mali aparat, ki na svetovni razstavi ni prav veliko obetal, prelevil v giganta globalnih razsežnosti, tako se je ta prvi drobni sum nezvestobe prelevil v monstra, ki bo prepredel vse pripovedovalčevo življenje, sans trêve et sans merci, brez prestanka in brez milosti Edino globalna razpredenost telefonskega omrežja je prava primera za razpredenost tega ljubosumja. Pri Proustu sicer ne manjka nenavadnih primerjav in kratkih stikov med povsem disparatnimi sferami, a nemara bi težko našli kaj bolj nenavadnega od tega. Ljubosumje je kot telefon, hm.
Tehnološko izkustvo je novo, a po drugi strani se zdi, da odlomek o telefonskem pogovoru z babico govori o nečem, kar je staro toliko kot človeštvo. Nova tehnologija masivno prinaša na dan nekaj, kar v prisotnost vnaša tujek, neko zev, in kar je v iznenada zaostreni obliki zadobilo nov in spektakularen zasuk. Tehnologija je katalizator, poveča in ojača nekaj, kar je bilo že latentno vselej tu, četudi postavljeno na stran. A vendar je v katalizatorju in uspešnem orodju še nekaj drugega, v tej vrzeli vznikne neka nova razsežnost, nova zagata, ki je lastna prav modernosti in njenemu prelomnemu trenutku v prelomu stoletja. Moment, po katerem tehnologija ni preprosto zvedljiva na korist, uporabnost in učinkovitost, temveč zamaje sam modus prezence, našega dostopa do prisotnosti, našega dojemanja in preko tega socialnega življenja.
Telefon napravi zarezo, stvari vrže iz tira, prekine sklenjenost sveta in ukoreninjenost navade – preden sam ne postane neka druga navada. Samuel Beckett, še en navdušenec nad Proustom nasploh in tem odlomkom posebej, se je učil pisateljske obrti iz najodličnejših virov, od Joycea in Prousta, svojo odličnost pa je naposled dosegel tako, da je na oba pozabil in storil nekaj nasprotnega od njiju – namesto ekspanzije minimalizem, umetnost subtrakcije. (Tako Proust kot Joyce sta pri korekturah nenehno in obilno dodajala, Beckett pa je prav nasprotno izrabil korekture za to, da čim več sčrta.) Beckettu dolgujemo sicer enega najboljših stavkov, kar jih je bilo kdaj napisanih o Proustu: »Proust je imel slab spomin.« (Beckett 2004, str. 211) To geslo bi bilo treba postaviti na začetek vsakega kurza o Proustu. Tu je Beckettova parafraza tega odlomka:
Preseneti jo med branjem njene ljube Mme. de Sévigné [?]. Toda njega ni tam, ker ona ne ve, da je on tam. Navzoč je s svojo lastno odsotnostjo. In posledica njegovega potovanja in njegove tesnobe je ta, da je njegova navada, navada njegove nežnosti do babice, neuporabna. Njegov pogled ni več nekromantija, ki vidi v vsakem dragocenem predmetu ogledalo preteklosti. Predstava o tem, kaj naj bi videl, ni imela časa, da bi vrinila svojo prizmo med oko in njegov objekt. Njegovo oko deluje s kruto natančnostjo fotoaparata; fotografira realnost babice. In v grozi sprevidi, da je babica mrtva, že davno in velikokrat, da tisto oboževano domače njegovega uma, ki ga je v vseh teh letih milostno sestavila skrb navadinega spomina, ne obstaja več, da je ta nora stara ženska, kinkajoča nad knjigo, preobtežena z leti, zardela in groba in vulgarna, tujka je, ki je še nikoli ni videl. (Str. 210)
Za Becketta je ta odlomek posebej indikativen zato, ker v njem Proust pokaže enega od ostrih načinov, kako prekiniti s težo Navade, tega »jamstva tope neranljivosti« (str. 206 – »Dihanje je navada. Življenje je navada.«) in pokaže »smrt navade in kratkotrajno opustitev njene budnosti«, »odpoved paktu« (str. 208), skratka, zarezo v fantazmatskem okviru, ki običajno poskrbi za sklenjenost, domačnost in smiselnost našega univerzuma. Spomin, ki ga Proust tako minuciozno rekonstruira v ‘katedralo’ teh sedmih knjig, je po eni strani navezan na navado in na njeno kontinuiranost, po drugi strani pa je luknjičav in zgrajen prav okoli zarez, ki to sklenjeno enovitost prekinjajo. »Strogo rečeno, spomnimo se lahko samo tistega, kar je zaznala naša skrajna nepozornost in je shranjeno v tisti poslednji in nedostopni temnici našega bitja, za katero Navada nima ključa …« (Str. 211-2) Ta zareza je tu osredinjena okoli tega nenavadnega objekta, glasu, ki ga telefonski klic vzbudi v njegovi največji intenzivnosti in hkrati nedostopnosti, zareza v nenavadnem spoju s tehnologijo, ki inavgurira moderno dobo. Navada pa ni le otopelost, neranljivost, privajenost, rutina, navada zadeva tudi območje afektivnega življenja in nežnih vezi, zadeva tudi to ljubezen do babice, ki jo navada varuje pred nenadnim vpogledom v njeno tujost, vulgarnost, onemoglost. Prebujenje iz primeža navade, iz fantazme, ni preskok v živo življenje, temveč nasprotno, soočenje z njegovo strašno kontingentno realnostjo, ki jo je mogoče ugledati le za trenutek, a ki tudi ni preprosto prava realnost onkraj vseh iluzij, njihovo razblinjenje, temveč je ‘prava realnost’, če že kje, v sami tej diskrepanci. Spomin je prav v diskrepanci med enim in drugim, med pravljično podobo babice, ki vznikne kot fantom sredi zevi v običajni prisotnosti, in to neznano starko, ki je ni več mogoče zaceliti v eno bitje. Rekonstrukcija spomina je rekonstrukcija rane v spominu, ki je naposled rana samega časa. Videti je, da je Proustova stava v tem, da bo po tej poti spominjanja ponovno našel izgubljeni čas in zacelil rano, a to je brez dvoma napačen pogled na njegovo veliko podvzetje. Njegov pogled ni zazrt v preteklost in njeno rekonstrukcijo, temveč v prihodnost (kot se sicer ne utrudi ponavljati Gilles Deleuze (2012), še eden velikih bralcev Prousta), ne v nostalgijo, temveč v učenje novega, l’apprentissage du nouveau. In Proustovo ‘arhetipsko’ stanje vmes med budnostjo in zavestjo – stanje, v katerem se začne celotna pripoved in ki se kasneje tako pogosto vrača – je stanje, v katerem popusti budna kontrola in običajni spomin, stanje, v katerem nastopi ravno ‘nehoteni spomin’ in s tem mreža znamenj in asociacij, ki jih budni ne moremo doseči, vendar pa to stanje potapljanja v sanje, v onirični svet onkraj volje, vsebuje in uteleša nek imperativ: ne popustiti spanju. Prepustiti se uspavanju, a ne zaspati, ostati buden v tem uspavanju. Kot pravi Walter Benjamin v svojem sijajnem eseju o Proustu: »Ne vemo, kakšna srečanja bi nam bila namenjena, če bi bili manj nagnjeni k temu, da popustimo spancu. Proust ni popustil spancu.« (1999, str. 238-9) Stanje opustitve budnosti in navade je ravno rob, kjer ne smemo zdrsniti v spanec, ampak ta rob nalaga prebujenje. In sedem romanov, ki se porodijo iz dremeža in nenehno lebdijo v oniričnem svetu med zavestjo in spanjem, je spomenik prebujenju in novemu, ne nostalgiji za nepovratno izgubljenim in njegovemu najdevanju.