Prst, prst, dlan

Na 13. AirBeletrininem natečaju za kratko zgodbo se je med finaliste uvrstila tudi Laura Buzeti iz Prekmurja. Strokovna žirija, ki so jo sestavljali pisateljica in profesorica slovenščine dr. Vilma Purič, knjižna urednica na Beletrini Mateja Arnež ter literarni kritik in novinar Gašper Stražišar, je kot eno najboljših med 181 prejetimi zgodbami ocenila njeno Prst, prst, dlan.

Laura Buzeti je na slovesni podelitvi nagrad v ljubljanski kavarni Pritličje 3. decembra, na Prešernov rojstni dan, Ta veseli dan kulture, prejela tako plaketo kakor dar, ki spremlja nagradni honorar – razkošno izdajo temeljnega dela renesančnega humanizma, Montaignovih Esejev v prevodu Branka Madžareviča.

Študentka podiplomskega študija psihologije v Mariboru je lani pri Literi objavila roman Posuj se s pepelom vaših očetov. V središče je postavila zgodovinski dogodek: zahodnonemški kancler Willy Brandt je 7. decembra 1970 pokleknil pred spomenikom heroja v varšavskem getu iz časa druge svetovne vojne – zakaj prav ta dogodek? »Fotografija, ki sem jo videla, me ni pustila pri miru. Raziskovala sem ozadje in počasi se mi je oblikovala zgodba romana,« je pojasnila ob prevzemu nagrade. Tudi sicer se v zgodbah in znanstvenih člankih loteva pomembnih zgodovinskih poglavij. Kratko zgodbo, s katero se je uvrstila med AirBeletrinine finaliste, pa začne z drobnim detajlom, z izzivalnim stavkom: »Najprej je izginil prstanec.« Tudi kratka zgodba s tovrstnimi detajli ostaja izziv, pravi avtorica: »Me privlači, da. Doslej še nisem ugotovila, kako bi lahko zgodovinske raziskave zgostila v kratko zgodbo, zato se tu od zgodovine pomikam k igri z lastnimi idejami, z domišljijo, omogoča mi tudi preizkušanje drznosti.«

Domišljija pridno dela, tako da se lahko nadejamo tudi česa daljšega, še pravi Laura Buzeti. Medtem ko snuje nove zgodbe, vas, drage bralke, dragi bralci, vabimo, da se prepustite njeni vznemirljivi Prst, prst, dlan.

***

Najprej je izginil prstanec. Natančneje, prstanec na moji levi roki. Izginil je med tednom, lahko da je bil torek, lahko četrtek. Vem, da ni bila nedelja, saj so vsi moji dnevi sicer potekali nekako podobno: zbudila sem se, si umila zobe, pojedla zajtrk, šla v službo, šivala, šivala, šivala, kadila, spila kavo, šivala, šivala, šivala, pojedla večerjo, zaspala. Nedelje so se mi vlekle kot polži. Takrat sem spala, spala, spala, jedla, spala, brala, spala in spala. Če bi moj prst izginil takrat, med spancem ali med tistim jogurtom, si mislim, da bi opazila hitreje. In vem, da moj prst ni izginil med šivanjem in cigareto, ker bi to, če ne jaz, opazila vsaj še ena sodelavka. Grozno bi bilo. Kričala bi in zgrabila mojo roko, gledala, če ne celo bulila, da bi se prepričala, ali je res: sem nora jaz ali ona? Kmalu bi o mojem izginulem prstu vedela cela fabrika.

Stvar je bila v bistvu preprosta. V torek ali četrtek sem pogledala svojo dlan in opazila. Prostor, kjer naj bi bil moj prstanec, je zapolnjeval velik, prazen nič.

***

Prstanec na levi roki je izredno neuporaben prst. Vse sem tako ali tako opravljala z desno roko: si umivala zobe, risala in pisala, cigarete sem držala z desno roko in res, da sem jih prižigala z levo, ampak prstanec mi ob tem ni bil v nikakršno pomoč. Z njim se nisem ničesar oprijemala, ni pomagal pri prenašanju bremen, sam sebi je bil v breme. Prav tako ga nisem pogrešala pri šivanju. Blago sem potiskala s kazalcem in sredincem in ga prijemala s palcem, kazalcem in sredincem. Tipala sem ga predvsem s kazalcem in palcem, ali kar s celo dlanjo. Prstanca res ne rabiš, če hočeš preveriti, če šivaš velur ali žamet. Zato je bilo tudi prikrivanje mojega izginulega prsta precej enostavno. Z vato sem zabasala rokavico in se v službi pritoževala, da mi je obupno hladno. Prehladno, da bi delala z golimi rokami. In moje sodelavke so pokimale in pritrdile: »Ja, zares je prehladno.«

Prst ali ne-prst sem nosila dobro, brez pritožb, in praznina me ni vznemirjala. Čez čas sem sprejela, da tam sicer ni ničesar več, ampak da bi lahko bilo hujše. Izgubila bi lahko palec ali kazalec, dejansko uporaben prst, ali pa prst na nogi – kako bi hodila, če bi se zgodilo to?

***

Ko sem bila mlajša, sem poznala žensko, ki je izgubila uhelj. In ker udi ne izginejo kar tako, je torej sledilo, da mora biti njena glava sestavljena narobe. Ruto si je vezala čez ušesa, bolje rečeno uho, in včasih smo najpogumnejše stopile bližje, da bi videle, kaj ji bo izginilo naslednje. Stavile smo: jaz, da bo lice, kolegica da bo čeljust. Še zdaj mi ni povsem jasno, zakaj si je za ruto tlačila vato, ko je o njenem izginulem ušesu vedela vsa vas. V mojem primeru je bilo to povsem smiselno. Lažni prstanec je bil videti naravno, četudi se ni upogibal ali premikal. Njena bunka je medtem kot hrib štrlela izpod rdečega blaga, prevelika, da bi bila uho, vendar ravno prave velikosti, da so sošolke med odmori izmenjevale hipoteze. Najbolj popularna je bila, da ji je na tistem mestu, kjer je včasih poslušalo njeno uho, zdaj zrasel tumor. V njihovo zamisel nikoli nisem zares zagrizla. Ampak zalotila sem se, da sem kljub temu prikimavala njihovim domislicam, pa naj so bile še tako absurdne. Včasih se je preprosto laže strinjati: res je, namesto ušesa ji je zrasel tumor, res je, vata v mojem primeru je smiselna, res je,prehladno je, da bi delala brez rokavic.

***

Rdeča ruta se mi je vedno bolj pogosto prikradla v misli, še posebej ob čiku. Po njih se je vlekla kot nedelje, polžje počasi, za sabo je puščala mastno sled, ki se je kljub vsem naprezanju nisem uspela znebiti. Nisem vedela, kaj me najbolj muči: to, da imava zdaj skupno značilnost, ali to, da jo še v tej lastnosti prekašam. Moj vsakdan je namreč nespremenjen: Ob nedeljah še vedno spim, spim, spim, spim in jem in spim, čez teden še vedno šivam, šivam, pijem kavo, šivam, pijem kavo, kadim, pijem kavo, šivam, pijem kavo in šivam. Ne vem, kako je Rdeča ruta živela brez ušesa. Zaradi tega ji s prijateljicami nismo namenile niti toliko spoštovanja, da bi v njeni prisotnosti šepetale. Zakaj bi ji? Bila je vsa napačna, ni bila sposobna razumeti. Mogoče se je takšna rodila, mogoče pa se je tisti mehki aparat, lebdeč znotraj njene lobanje, zlepa odločil, da bo deloval površno.

Opazovala sem dim, ki se je vzpenjal najprej iz moje, nato še iz ene in še ene cigarete. Svoje čik pavze sem poleg Rdeče rute zdaj delila še s sodelavkami. Cigarete smo kupovale izmenično, en teden sem jih kupila jaz, drug teden spet druga, da s slabo navado ne bi zadimile še domačih zidov. Kar se zgodi za fabriko, ostane na njenem dvorišču: Marlboro in črna kava. In: »Ali si slišala, Lenkina sestra izginja?«

In vdih in: »Pa kaj ji je tako hudo?«

In izdih in: »Taki bolje da kar izginejo.«

In ugasnila sem čik in kimala, prekleto dolgo kimala, da me je bolel vrat.

***

Moj mezinec je izginil sredi dolge sobote. Najdaljše do sedaj. Kot Rdeča ruta in polž se je vlekla še ona. S kakšnim pesticidom se ubijajo takšni dnevi? Moja sobota je gladovno umirala, ko sem ležala na postelji. Želodec mi je krulil, vendar nisem imela volje, da bi olupila še eno mandarino. Moje celotno stanovanje je zaudarjalo po njih, kaj več pa te dni nisem jedla. Nisem jih posebej ljubila, ampak soseda mi je podarila celotno vrečo. Neretvansko zlato naj bi bile. Bile so mandarine. Želodec se je ponovno oglasil, zabrbotal in zaprosil, a se še zmeraj se nisem dvignila. Zvalila sem se na bok in iztegnila levo dlan, da bi vsaj pobrala olupek, in takrat sem opazila.

Ko udi izginejo, izginejo tiho. Brez pompa bolečine, brez napovedi in tudi brez razloga. Mogoče je tvoja glava sestavljena narobe, ali se spužva za tvojo lobanjo odloči, da bo delovala površno, ali velja oboje hkrati. Izid je vselej enak: nekaj izgine. Na levi roki so ostali še trije prsti.

***

Navadila sem se, da se o izginotju ne splača spraševati. Kakšno razliko bi naredilo izpraševanje, zakaj najprej prstanec in nato mezinec? Zakaj ne prstanec in sredinec? Zakaj ne prstanec in palec? Zakaj in zakaj in zakaj? Res je, morda bi s tem počasi prilezla do nekega odgovora, ki bi mi bil lasten, ne pa eden izmed tistih prebavljenih: »Ker je bila šibka, ker je bila lena, ker je bila bolna v glavi.« Ampak kaj bi se spremenilo, če bi imela odgovor? Zatipala sem po prostoru in spoznala: udi resnično izginejo, iz nečesa nastane nič. In še vedno sem bila brez prstanca, nato mezinca. Še zmeraj so se mi gabile mandarine in še zmeraj sem si želela, da bi izumili strup za moje polžje dneve.

Ko smo po šoli že spet zagrizle v Rdečo ruto, sem bila že naveličana njenega okusa. Ampak navajena sem bila pojesti nekaj, tudi če sem se že prenajedla. Zobe smo tako znova zarile v njeno vato, ali tumor, karkoli je že ali ni bilo na njeni glavi. Nismo je mogle pustiti na miru, ne s toliko nerazrešenimi vprašanji: ali je tumor že zrasel? Ali še vedno nosi tisto ruto? Ali je še vedno vsa usahnjena? Tukaj je bila tudi stava. V navalu jasnovidnosti, ki je bila v bistvu zgolj mladostniška ošabnost, sem si drznila natančno napovedati, da ji bo izginilo levo lice. Za moje pravilno ugibanje mi je bil obljubljen satenast trak. Zamišljala sem si ga v laseh moje lutke iz cunj: ovit okoli pramenov rumene volne, biser, ki se zakoplje v zlat pesek na neki oddaljeni obali, ki poplesuje v večernem soncu in na svoji površini vrtinči njegovo svetlobo. Rdeče rute in njenega obupnega okusa sem se morda že naveličala, vendar sem jo bila pripravljena požreti še enkrat, če bi mi to zagotovilo zmago.

Na sodni dan sem se odločila, da se prepričam in dokončno razrešim to dilemo. Lice ali čeljust. Za šolo smo se zbrali tisti dovolj pogumni, pa tudi drugi, ki so se jim ob misli na Rdečo ruto prevračali želodci. Svarili so me: izginjajoči ljudje so nevarni. Napadla me bo, ko ne bom previdna, planila bo name in mi odgriznila uho. Ali še huje: okužila me bo, s svojim pogledom ali z bližino ali s smradom, tako bom začela izginjati še jaz.

Med tvorjenjem napovedi o svoji pogubi sem sama lahko razmišljala le o traku. O biseru in pesku in soncu.

***

Rokavico sem pred službo morala pošteno nagačiti z volno. Videti je bilo, kot da sta moja prsta postala gosenici. Med šivanjem sem pogled usmerjala v svoj ne-prstanec in ne-mezinec in čakala, ali se bosta premaknila. Stroj je tolkel šive v žamet in z vsakim naslednjim gibom se mi je zdelo, da se plazi zdaj eden, nato drugi ne-prst. Domišljala sem si ju, sluzasti, zvijajoči žuželki, ki za sabo puščata masten madež. To je umirilo metulje v želodcu. Osvojila sem dieto čikov in črne kave, ker je prežvekovanje česarkoli postalo utrujajoče.

Nažgala sem nam Marlboro in poskušala prezreti tišino, ki se je naselila v našem krogu. Sodelavki sta se osredotočali predvsem na umetnost kajenja, v tobaku moraš uživati, čeprav je tobak le tobak. Vdihnila sem, žgal je po mojem vratu, srečevala sem se z očmi najprej ene, nato druge. Luknje sta požigali po meni. Čakajta, vsak trenutek se bom premaknila. Svoje sluzasto telo bom zvila in se ugreznila v beton pod sabo, izginila bom, tokrat prostovoljno. Še vedno smo bile tiho. Najraje bi iz sebe izbruhala nekaj, pa naj je samo žolc, da bi prekinila ta zastoj v krogu.

Kaj naj bi jima rekla? Še vedno je premrzlo, da bi delala brez rokavic. Vem, zvončki kalijo in kmalu se bodo po listih plazile gosenice, se z njimi napokale in nazadnje razpočile v metulje. Gosenic ne bo več, metulj ni gosenica, ničesar ne bo več, in mene bo še vedno preveč zeblo, zato razumita, samo strinjajta se in kimajta in prosim, odvrzita že enkrat te čike in nehajta, vem, kako izgledam, zamaščeno in sluzasto in popačeno, uporabna sem za cigarete, ampak ne bi kadili z mano, če bi vedeli. Stavili bi, kaj mi bo izginilo naslednje, že zdaj ne moreta doumeti, kako imam še prste na nogah. Kimajta, prosim kimajta, ker nisem ona, ne bo mi izginilo ne lice, ne čeljust, ne prsti na nogah, ne nič, nisem ona, še vedno nisem ona.

Raje sem samo ugasnila čik.

***

Četrtek je bil in ostala sem doma. Nisem se premaknila, ko se je jutro prelevilo v dopoldan, ko se je dopoldan prevalil v popoldan. Naj se vali, sem pomislila. Na vznožju postelje so se še vedno zbirali olupki mandarin. V kuhinji so nekatere že gnile. Za praznino na moji levici se nisem zmenila. Svojo moč sem raje porabila, da sem se prevalila na bok, najprej levega, nato desnega. Enkrat med popoldnevom in večerom sem prižgala radio. Ne vem, kaj je pršel, najbolje rečeno je proizvajal zvok, in jaz sem ga verjetno poslušala, še bolj verjetno sem pa samo slišala. Registrirala sem, da je tam, da oddaja, in tisti četrtek bi me registrirali samo po škripanju moje postelje. Iz večera je postala noč, in kaj je nastalo iz mene? Iz ust mi je smrdelo, ker si nisem umila zob. Lahko bi si jih, še vedno sem desničarka, ampak zakaj bi si jih? Če me ne razžrejo bakterije, me bo slej kot prej razžrlo moje izginjanje. Rdeča ruta me je pogledala iz preteklosti. Zatisnila sem oči. Kaj buljiš?

***

Na vrtu pred njeno hišo so rasle raznobarvne cvetlice. Videti so bile, kot da bi si čez glave povezale rute, se gledale med sabo in rasle, da bi bile čim višje in čim lepše. Stopala sem med njimi. Preden sem prišla, sem dobila navodilo, naj Rdečo ruto pogledam v zobe. Tam bo gotovo ujet tulipan, ali nagelj, ali kakšna narcisa. Grenkega okusa so bile, ko sem jih izpljunila v kup laži. Nakopičila sem jih dovolj, da se je okoli mene nabralo poslušalcev, lačnih ušes in odprtih ust, ki so zadrževala dih ob moji pripovedi. Napadla me je, ampak jaz sem bila hitrejša, bolj spretna, pripravljena sem bila. Kričala je za mano. Ob tem so ji med zobmi škripali listi vrtnic. Dvignila sem nogo. Na mečih so me oplazile koprive iz njenega vrta, opekline sem skrila za nogavico, ne glejte, peče, kot da bi na moji koži cvrčalo olje.

Še naprej sem kopala med pisanim kupom laži. Resnica, srečala sem se z Rdečo ruto, resnica, res me je oplazila kopriva, vendar laž, ni bila iz njenega vrta in, laž, ne med tekom. Bilo je tako, kopriva me je opekla na poti do trgovine, ko sem se vračala z njenim pogledom na mojem hrbtu. Srečali sva se. Laž, ni me napadla, in laž, ni kričala. Gledala me je. Zalivalko je držala v eni roki, plevel v drugi. Rjave oči je imela, ki bi se pod pravo svetlobo pretakale kot med, in njena lica so bila posuta s pegami. Resnica, njeno lice.

S satenastim trakom sem spela lase svoje punčke, in tam, kjer naj bi čutila zmagoslavje, je bil zdaj velik, prazen nič.

***

Petek je bil. Spala sem, izpljunjena kot laž. Moje telo se je napajalo s sluzjo, pogledala sem se od daleč. Sestavljena sem narobe, kot tiste punčke iz cunj, ki sem jih kot otrok sešila iz odpadnega blaga. Kvadrati, bombaž in poliester in velur, skupaj so jih vlekli površni šivi, skozi luknje je svoje bele glave molila vata. Nagačena sem bila in napeta, vendar če bi se razpočila jaz, iz mene ne bi nastal metulj.

Dopoldan, popoldan, večer, noč, tako bo šlo naprej, kotalilo se bo. Sodelavka bo cigarete prinesla namesto mene in zapolnila moje mesto v krogu, šiviljski stroj bo tolkel naprej, hlače bodo zašite, blago razrezano in raztezano, kava se bo spila, zvončki bodo zacveteli, gosenice jedle in se razpočile. Mandarine bodo zgnile, noč bo postala zora, zora jutro, jutro dopoldan. Krog bo sklenjen, pa če bom stala v njem ali ne. Kaj se bo razlilo iz mene, če počim? Gnile mandarine in nič.

***

Moja dlan je izginila v nedeljo.