Premišljevanje o tretji pesniški zbirki Radmile Petrović (1996) velja začeti z zunajbesedilno okoliščino; v izvirniku je knjiga izšla leta 2020 in bila v Srbiji do danes prodana v več kot 12.000 izvodih. O podobnem uspehu zbirke, čeprav v manjši nakladi, lahko govorimo tudi pri nas; v slovenščini smo jo v prevodu Natalije Milovanović dobili lansko leto, a je že nekaj časa razprodana. Zbirka hitro prečka tudi jezikovne meje, prevedena je bila med drugim v nemščino, poljščino, makedonščino, madžarščino … Vsekakor nezanemarljivi in za poezijo presenetljivi podatki, ki budijo radovednost – s čim je knjiga prepričala tako široko bralstvo, saj strokovne nagrade, ki jih je bila pesnica sicer deležna že na začetku ustvarjalne poti, ne zagotavljajo nujno tudi dobre splošne recepcije.
Mama ve, kaj se dogaja v mestih po pesniškem pristopu sodi med interpretativno dostopnejšo poezijo, temelji namreč na razpoznavnem, jasno artikuliranem lirskem jazu in neposredni izpovednosti. Ne gre ji za zamegljevanje, temveč si prizadeva čim bolj natančno, živo poimenovati prav tisto, kar je v družbi (pre)dolgo zamolčano. Poezija torej, ki si je že v izhodišču zadala detabuizacijsko nalogo.
Ne gre ji za zamegljevanje, temveč si prizadeva čim bolj natančno, živo poimenovati prav tisto, kar je v družbi (pre)dolgo zamolčano.
Eno takih tradicionalno prepovedanih področij so nedvomno spolne vloge oziroma spolna usmeritev, še posebej, če ni heteronormativna in v strogih patriarhalnih okvirih. In Radmila Petrović se v svoji poeziji loteva prav slednjih – z orisovanjem usod žensk in moških iz lastnega primarnega ruralnega okolja neusmiljeno prevprašuje tradicionalne norme, standarde, pravila bivanja.
Pesnica poudarja, da je zbirko napisala, ker si je sama v najstniških letih želela brati nekaj takega. Knjigo, v katerih bi se lahko istovetila z dekletom, ki se kljub naprezanju ne more prilagoditi heteronormativnim kalupom okolja in, ko dokončno odkrije svojo lezbično željo, ne kloni pritiskom, temveč se izpostavi, izreka svojo resnico, tudi za ceno izločenosti in odhoda iz vasi v mesto: »mama, slišim šelestenje koruze / ponoči v tem mestu / odkar sem ugotovila / da to, kar sem ljubila pri njem / najdem v enem dekletu / le veliko, veliko več«. Lirska izpovedovalka je torej najstnica, mlada odrasla, ki skozi neposredno izkušnjo in prevratni pogled kritično motri in z veliko mero ironije na novo osmišlja tako lastno usodo kot usodo svoje družine, vasi: »hej, oči, imel boš krasno snaho / to dekle junak zna streljati s puško / jabolko lahko zavihtiš v nebesa / ja, oči, imel boš snaho, čeprav nimaš sina / vidiš, kako domiseln je Bog«.
Lirska izpovedovalka je torej najstnica, mlada odrasla, ki skozi neposredno izkušnjo in prevratni pogled kritično motri in z veliko mero ironije na novo osmišlja tako lastno usodo kot usodo svoje družine, vasi.
Motivno-tematski polji zbirke sta nakazani že v naslovu, lirski jaz se vzpostavlja v kontekstu družine in vaškega okolja, zato je veliko prostora namenjenega prav družinskim članom – mami, očetu, sestri, dedku, babici, tetam, sosedom, skozi katere pa navsezadnje proseva tudi vas kot neizprosni, utesnjujoči, tudi nasilni milje, kjer se denimo tradicionalno deklicam ne odpušča, da so deklice: »vedno mi je uspelo / vse narediti prav / oni pa mi nikoli niso odpustili / ker sem Radmila«. Ženska kot ne le drugi in manjvredni, temveč tudi nezaželeni spol je tako eno od osišč zbirke: »vem, mama / dali ste vse od sebe / ampak z mano je šlo / kot takrat, ko se je Šarulja otelila / – narobe«, upesnjeni predsodki o ženskah, »rada sem imela pištole, bagre / in kladivo // kaj boš s tem? ti si ženska / ženska si! so govorili«, pa razgaljajo vseprežemajočo patriarhalno realnost, ki je lirski jaz oblikovala, a ga na srečo ne pokopala ali utišala. Njeno najmočnejše orodje je tako prav njen glas, ironičen, nabrušen, drzen in neizprosen kot svet, v katerem se je porodil.
Planina v plamenih
oči, v tej hčerki imaš malo sina
ki si si ga zelo želel
ne samo v tem, kako hodim
ali plešem na komade Sinana Sakića
po žilah mi včasih požene kri prednikov
tistih, ki so ubijali svoje žene
s puško preganjali sosedske otroke s češnje
mogoče bi tudi jaz lahko
navsezgodaj zapregla vole
dolgo gradila, kar bom potem
porušila
kaj je tisto, kar nažene človeka
nad lastne sanje s kladivom?
lahko bi se zbudila in rekla
žena, speci mi kuro za kosilo
danes ne bom delala nič
sanjala sem, da sem Bog
oči, v tej hčerki imaš malo sina
ki se ni rodil
ena ženska je rešena
moške krvi, po kateri plavajo lomilke
Motivno-tematski polji zbirke sta nakazani že v naslovu, lirski jaz se vzpostavlja v kontekstu družine in vaškega okolja, zato je veliko prostora namenjenega prav družinskim članom.
Izpovedovalka, ki se v vsaj dveh pesmih sklicuje na pesničino ime oziroma priimek, se iz tega primarnega okolja, ki mu ni nikoli mogla scela pripadati, skuša izdvojiti, vendar ne z zanikovanjem, njeno diferenciranje poteka na način poimenovanja, izrekanja, vztrajnega dokazovanja, da je vendarle tudi ona naše gore list, četudi kukavičje ali gnilo jajce: »kamorkoli zdaj odidem / rečem nisem od tam / pripadam polju / kjer so sosedi dolgo nazaj / zakopali gnilo jajce na naši strani / meje / ne pa tudi ljudem, ki so ga naselili«. Skozi pesmi se tako vzporedno izrisujeta identiteta dekleta, ki se počasi levi in individuira, išče svoj izraz v glasu in ljubezni, kot podoba njene razširjene družine, ruralne skupnosti, ki preraste v metonimijo zadušljivega, grobega in z vraževerjem prežetega okolja: »kjer sem odraščala / se nežnosti ne izkazuje ljudem / prihraniš jo / za mucke, skotene v hlevu / tam se naučiš nekih for / potem odideš daleč / in iščeš moškega, ki nanje ne pada«. Podob patriarhalnih stereotipov, prepovedi in zapovedi in navsezadnje tragike, ki jo taka družbena rigidnost povzroča, v pesmih mrgoli, a v isti sapi mrgoli tudi kršitev teh norm, prevpraševanj vsega, kar ustavlja in duši (svobodno ljubezen), kajti lirski jaz preprosto ne popušča, »jaz sem sveže zelišče, oči, in suho tudi / ki na podstrešju čaka, da pristaviš vodo za čaj // le nikoli nisem začutila, da sem / materina ali tvoja dušica // ampak, odpustila sem«, in včasih vrača udarec s prisvojenim jezikom: »odpeljala bi ga v tri / pizde materine in tam ljubila«. Identitetne in s tem tudi bivanjske napetosti najpogosteje potekajo na protipolih – heteroseksualna in homoseksualna želja, ruralno in urbano življenje, ne ognejo pa se niti osi nacionalno – individualno. Najboljše pesmi prepletejo več ravni, s čimer prikažejo kompleksnost slehernega sobivanja, odnosov, a vselej vztrajajo na strani ženske in njene emancipacije.
Srbkinja sem, a v srcu nimam Kosova
temveč tebe
oči se je najprej pritoževal čez dedka
ker ni hotel
ne v četnike
ne v partizane
in so ga potem preganjali tako eni kot drugi
potem čez predsednika
vedno čez Ameriko
tukaj se je šlo v vojno, če nisi imel
zvez v naborni pisarni
general
zmagali bi, če bi vedel
zaljubljena ženska je
nevarnejša od Natovega tanka
protiraketno zaščito
nosi v prsih
boke ima vedno
v borbenem položaju
sreče ima toliko
da s petko ne zadene mine
za božjo voljo, človek, naspite se
kar se tiče kosovskega vprašanja
general
potonike cvetijo
v mojih hlačkah
Skozi pesmi se tako vzporedno izrisujeta identiteta dekleta, ki se počasi levi in individuira, išče svoj izraz v glasu in ljubezni, kot podoba njene razširjene družine, ruralne skupnosti, ki preraste v metonimijo zadušljivega, grobega in z vraževerjem prežetega okolja.
Interpretativno še posebej vznemirljive so tiste pesmi, ki zgoraj orisane konflikte razrešujejo na igriv, absurdno-ludističen način. Ti presenetljivi repi pesmi delujejo kot nekakšen »deus ex machina«, z mladostno svežino presežejo orisane razdeljenosti in tudi bralska pričakovanja: »ko me sreča, vedno vpraša, zakaj / pišem pesmi / zato ker se pitbuli v parku / ne zdijo srečni, rečem«. Edinstvenost poezije Radmile Petrović tako ni toliko v zvočnosti, ritmu, temveč v dramaturgiji, domiselni gradnji pesmi, ki iz navadnega vsakdanjika ustvari presenetljivo, nepričakovano in v tragiki včasih tudi humorno perspektivo: »potem ko sem ugotovila / da vedno jokaš / ker si deklica // sem se odločila, da bom ostala tista / ki v rdečih coklah / nabira polže po dežju«.
Ob koncu lahko le sklenemo, da si pravzaprav ni težko predstavljati, kako globoko vsa prepoznana in v pesmih domiselno in natančno poimenovana pravila življenja rezonirajo v bralcih in bralkah vseh mogočih zakotij, tako zemljepisnih kot duševnih, kot tudi ne olajšanja, ker je strogi red nekdo končno poimenoval, ga prevprašal, osmešil in mu odvzel moč. Mama ve, kaj se dogaja v mestih je resda uporniška zbirka, vendar napisana s širokim razumevanjem za zgodovinski, družbeni kontekst, tragiko konkretnega prostora in časa, a tudi z njeno vitalno iskro, kajti »/č/e je ljubezen, potem je ljubezen«. In kaj se dogaja v mestih, zdaj vemo tudi mi.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.