Ko sem bil majhen, pusta nisem preveč maral. Zdelo se mi je bedasto, da bi moral na določen dan v letu naokrog skakati zamaskiran – še posebej, ker sem se samemu sebi zdel čisto dovolj zanimiv, da se mi ni bilo treba šemiti v druge ljudi. V sedmem razredu sem se pod nosom namazal z rjavo barvo, si na glavo poveznil narobe obrnjeno kapo s šildom ter se tako prebil mimo vratarjev na šolski ples v maskah, nato pa sem si spral obraz in se naprej veselil z masko lastne identitete – seveda prav ponosen, kako mi je uspelo prelisičiti organizatorje kolektivne zabave in brez pokoritve njihovim zahtevam pobrati smetano njihovega žura.
V maskiranju sem začel zares uživati šele na faksu, pri čemer se mi je v spomin najbolj vtisnil cerkniški karneval izpred skoraj ducata let. Moja punca je bila čarovnica, še ena prijateljica Rotkäppchen aus Schwarzwald, sam pa sem se s pomočjo debelih ovčjih ogrinjal, krznene kučme in popotniške palice prelevil v afganistanskega pastirja. V svojih vlogah smo vztrajali celo noč: čarovnica se je vrešče zaganjala v mimoidoče, Rotkäppchen je redarjem v izbrani nemščini razlagala, da mora v disko pod njihovim varstvom odnesti potico in vino za babico, jaz pa sem z vsemi mimoidočimi vztrajno govoril v nekem sproti izmišljenem jeziku ter jim ponujal rezine ovčjega sira iz enega od žepov svojih rustikalnih hlač. Bili smo tako prepričljivi, da so se v vsakem baru pivo žuleči Indijanci in dojenčki s cigareti med zobmi sprva sicer zabavali z drezanjem v nas, čez čas pa so se pričeli med seboj že kar malo začudeno spraševati, če nismo mi pa slučajno tapravi: kakor bi se jim za hip zazdelo mogoče, da so v običajni svet za eno noč padli trije pravljični liki in se v hermesovsko-zevsovski tradiciji pomešali med zemljane.
Seveda je bilo pri tej dogodivščini nekaj snobovsko individualističnega, saj nas je zabavalo tudi to, da samo mi vemo, kakšen naj bi pust zares bil. Pa vendar smo zadeli nekaj ključnega v karnevalu. Kot kaže, do res presežne pustne izkušnje namreč ne pridemo, kadar je praznik zgolj izgovor, da malo pomazani po obrazu žuramo enako kot vsak drug dan, pač pa kadar nam naše maske omogočijo, da za eno noč dejansko zaživimo kot neka povsem druga bitja. Kadar običajni svet spremenimo v brezmejen oder neke improvizirane predstave z nepredvidljivimi elementi in še nenapisanim koncem.
A preden začnete obsojati – ne, ne gre za eskapizem. Bistvo pusta ni odpočiti se od svoje resnične identitete in banalnosti vsakdanjika ter se za eno noč sprostiti pod okriljem neobremenjene in z resničnim svetom nepovezane fikcije. Je naše vsakdanje življenje res kaj resničnejše od pustne predstave? Ali, ko z vso iskrenostjo igramo svoje enonočne maske, ne dokazujemo, da niti naša vsakdanja identiteta ni nič resničnejša in trdnejša od teh navideznih fikcij?
»Daj človeku masko in povedal ti bo resnico,« naj bi dejal Oscar Wilde. Rek dekadentnega barda so prevečkrat razumeli, kot da si resnico zares upamo povedati šele, ko je naš obraz skrit za zastorom fikcije. Kaj pa če resnica, prava Resnica, samo ni združljiva z banalno, pusto resničnostjo »pravega obraza«, s katerim nas lahko vsakdo zasači in našo izjavo sklati z napadom ad hominem? Prava resnica morda lahko zares pride do besede le v bolj univerzalnem in vsakdanje individualnosti osvobojenem mediju imaginarnega. V romanu, pesmi, sliki, a tudi pustni maski. Pri tem pa je ključna razlika med masko in umetnostjo, da pust fikcijo prelije čez stroge robove okvirjev slik in knjižnih platnic ter z njo okuži tudi oprijemljivi svet okoli nas.
Na začetku svoje teoretske poti sem se intenzivno navduševal nad slavno buklo ruskega filologa Mihajla Bahtina o srednjeveškem karnevalu, potomec katerega je tudi naš sodobni pust. Eden od Bahtinovih poudarkov, ki me še danes zadenejo v živo, je, da karneval srednjeveškemu ljudstvu ni pomenil zgolj oddiha od omejitev vsakdanjega življenja, ki so jih plebsu takrat nalagali kleriki in aristokrati. Ne, bil je tudi priložnost za prakticiranje neke avtonomne, od krščanstva in plemiških privilegijev precej starejše religije. Religije, ki je božanstva doživljala precej bolj domače in v kateri je osrednjo vlogo igral svetemu sicer navidez tako nasproten smeh.
V grških kronijah in rimskih saturnalijah kot predhodnicah srednjeveškega karnevala so tako slavili začasno vrnitev izgnanih starih bogov – Kronosa oziroma Saturna in njunih titanskih pomočnikov, ki sta jih s prestola nagnala aktualno vladajoča Zevs in Jupiter. Nekdanji bogovi naj bi drugi del leta preživeli na kakem otoku ali gori zunaj lokalnega okolja ljudstva, ob svojem prazniku pa se vračali trositi izobilje in začasno spet vzpostaviti zlato dobo svoje mitske vladavine, ko sta se na svetu še cedila med in mleko. Tudi sodobnemu Pustu slovenskem ljudskem izročilu pripisujejo celoletno romanje po svetu in vračanje v skupnost na svoj praznik za začasno predsedovanje ljudski utopiji.
Pust je sodobni potomec praznovanj, ki človeštvo spremljajo že od vekomaj in v katerih se rigidna struktura aktualnega, navidez nespremenljivega kozmosa, razpusti. Ko izgine trdna vez med ljudmi in njihovimi družbenimi identitetami in vse postane mogoče, saj se stvari na novo lahko sestavijo tudi povsem drugače. Zato ni nič čudnega, da tudi naši trenutni protesti proti oblasti skupaj z maskami zombijev in karnevalskimi procesijami postajajo vse bolj podobni pustnemu praznovanju.
Zombijevska metaforika letošnjih protestov je povsem v skladu s tradicijo karnevalskih praznovanj, saj se po tradicionalnih verovanjih v časih prenove svet mrtvih in živih stakneta, tako da mrtvi spet hodijo po svetu in oblastnike vlečejo s seboj v grob. Podobe živega mrliča se je v okviru karnevalskih slavij vedno držala ambivalenca: po eni strani so duhovi nevarni in jih je treba pregnati nazaj v grob, po drugi strani pa pred mrtvimi najbolj učinkovito branimo, če prevzamemo njihovo vlogo in se vanje našemimo – sodobna odmeva tega sta tako haloween kot mehiški dia de los muertos.
Ko je oblast protestnike oklicala za zombije, je merila na duhove komunističnega režima, ki naj nikakor ne bi hoteli umreti in pustiti zdravim silam pomladne bodočnosti, da tlakujejo sijočo prihodnost. Protestniki pa so s svojim prevzemanjem zombijevske identitete izpostavili pozitivni pol zombijevskega lika: nesmrtne zahteve po užitku onkraj konkretne politične opcije, ki se vrača ne glede na to, kolikokrat jo zatolčejo. Pri tem so se kot slabi zombiji razkrili trenutni politiki, ki nočejo umreti, čeprav so jih uporniški zombiji že ožigosali kot mrtve in jih sedaj vlečejo s seboj v zagrobno dekadenco.
Slab zombi je zombi, ki samega sebe ne spozna kot zombija, tako kot je slaba fikcija tista, ki sebe ne prepozna kot fikcijo in vztraja pri svojem realizmu ter »nerazumnih, utopičnih zahtevah« vseh svojih nasprotnikov.
Karneval ima seveda tudi svojo konzervativno plat. Kot ventil družbenega nezadovoljstva lahko služi ohranjanju statusa quo, tako da mu priskrbi polje, v katerem se ljudske frustracije lahko varno sprostijo, ne da bi ogrožale stabilnost aktualno vladajočih struktur. Drugi svet karnevala v tem okviru ostane začasna utopija, povsem ločena od prave resničnosti vsakdana. Vzet do kraja resno, nam karnevalski razpust lahko dopove tudi, da je navidez trdna vsakdanja »resničnost« enako zamaskirana in fiktivno strukturirana kot on. In da zunaj polja fikcije ni prostora niti za užitek niti za resnično politiko.
Avstrijski filozof Robert Pfaller v svoji odlični knjigi Umazano sveto in čisti um med drugim pogosto omenja prav pust kot primer kolektivno gojene iluzije, v katero nihče od njenih udeležencev zares ne verjame, a ki jim ravno zato omogoča neskončno več ugodja kot tistim, ki v imenu osebne avtentičnosti in individualističnega zavračanja »kolektivno zapovedanega rajanja« ponosno ostajajo zunaj. A Pfaller svoji logiki »anonimne iluzije« podvrže tudi politiko: vsaka akcija, ki si želi družbeno odmevnih učinkov, mora biti udejanjena kot javna predstava, pri kateri moramo izstopiti iz narcističnega udobja svojih »osebnih«, avtentično investiranih mnenj.
Z drugimi besedami: iskrenost in resničnost niti pri uporu proti pokvarjenim političnim elitam nista dovolj. Pravi problem ni, da nam politiki lažejo, ampak da nam lažejo narobe. Da lažejo egoistično in v skrbi za lastno korist, namesto da bi oblikovali družbeno koristne fikcije (danes prav tako prazno imenovane »politične vizije«), ki bi bile nato zmožne pozitivno spremeniti tudi fiktivno strukturo vsakdanjega družbenega življenja.
Politika je vedno imaginarna, zamaskirana dejavnost in trenutno pač nosi masko navideznega realizma. S stalnim opozarjanjem na krizne razmere uspešno klati vsako fikcijo s pozitivno vizijo prihodnosti, s tem pa preračunljivo ohranja tisti sistem fikcije, ki najbolj služi zasebnim interesom konkretnih oblastnikov.
In kakšno naj bo letošnje pustovanje? Danes zvečer si dajmo duška in uživajmo v presežnih učinkih naših novih identitet, nataknjenih za eno divjo noč. Tudi začasen užitek je še vedno (ali toliko bolj) užitek. Toda tudi v prihodnjih mesecih še naprej širimo pustno vzdušje čez robove praznika na rednih karnevalskih Protestivalih, kjer se bo brezglavi užitek lahko spajal z utopično vizijo nove družbe in razkrinkavanjem mask politikov. Nato pojdimo še dlje in začnimo graditi konstruktivne fikcije ter pozitivne maske, ki bodo oplodile novo, tokrat pozitivno imaginarno politiko.
Karnevalski razpust zrahlja vse navidez stabilne vezi tudi zato, da bi bilo mogoče stabilni kozmos zgraditi na novo, v obliki boljše strukture, ki bo lahko vladala za splošno dobro, dokler je ne bo po potrebi spet razgradil in osvežil novi dekadentni razpust. Čeprav vemo, da je začasen in fiktiven, zgradimo novi kozmos, saj se zunaj fikcije ne moremo oprijeti prav ničesar.
