»Igyál vizet! Igyál!«
Displej na armaturni plošči avtomobila kaže dvainštirideset stopinj Celzija. Pripeljem se z rahlo odprtimi okni, da bi se v zadnjih metrih poti zunanja in notranja temperatura nekako uravnali.
»Egész élet pálinkát ittál, hülye! Most igyál vizet!«
Izstopim in tedaj se pred mano nariše grotesken prizor. Starejša ženska z ruto na glavi pod žgočim soncem na svežo gomilo poliva vodo iz velike plastenke za tekoče pralno sredstvo. Za trenutek pomislim, ali morda zaradi pretirane toplotne obremenitve sama haluciniram.
Kljub vročini sem morala sem. Babo je strah, da bi na našem družinskem grobu zaradi pregrevanja počila tanka prekrivna plošča. Rekla mi je, naj jo pokrijem z nečim, še najbolje s kako odbojno folijo za vetrobransko steklo. Vse ima v mezincu, čeprav nikoli ni vozila avta.
Grobovi so postavljeni v ravni vrsti, po obliki so enaki med seboj. Različna je le barva kamna. Naš je veliko bolj svetel od ostalih. Tak je, da veliko hitreje postane hrapav na dotik in nelep na pogled. Videti je, da je spomenik veliko novejši od zadnjega pokojnika, ki je bil položen vanj. Cvetja nikjer. V taki vročini bi ne zdržalo niti pol ure.
Babo v domu najdem dobre volje. Vprašam jo, kako se počuti.
»Da sam znala da je ovde tako lepo, došla bih mnogo prije!«
Doma je pozimi prezebala, poleti pa se kuhala. Pravo kopalnico si je dala napraviti šele po smrti svoje mame, prej je bilo na dvorišču stranišče na štrbunk, umivali pa sta se po delih.
Pripovedujem ji o prizoru, ki sem ga videla na pokopališču. Pripomni, da je bil pokojnik pod svežo gomilo svojčas kolega mojega deda. Oba sta se rodila v današnji Sloveniji nedaleč od Lendave, kamor so njihove družine prispele po prvi svetovni vojni.
»Veš, zelo grdo je delal z njo,« pove baba. »Ona je imela višjo izobrazbo od njega. Vedno ji je nekaj očital, še najbolj to, da on dela, ona pa da samo hodi v službo.«
Svojega deda nisem poznala. Umrl je leto po mojem rojstvu. Edini skupni spomin je fotografija, na kateri je cela družina ob nekem praznovanju.
»Ko ji je do kraja dojadil, ga je začela preklinjati po madžarsko.«
Razmišljam o tem, kakšen je bil moj deda. Če sta bila kolega, sta si morala biti na neki način podobna.
Iz babe vre in vre. Sama začne govoriti o njem, kakor bi mi brala v mislih.
»Bistvena razlika med njima je bila ta, da je bil tvoj deda pivec, Máriin mož pa pijanec.«
Kljub temu je prvi veliko prej umrl od drugega, dodam v mislih.
Zgodovine svoje družine nisem nikoli raziskovala. Tata je v Vojvodino pripeljala služba. Sicer ni bil vojno lice ali kaj podobnega. Službo je dobil pri IGM Toza Marković v Kikindi.
»Nimalo joj ne pomaže to što je sahranila muža. Njegova penzija je bila mnogo niža od njene.«
Babo začne nositi po miselnih meandrih, ki so mi precej oddaljeni. Že leta mi ponuja, da bi mi podarila neko parcelo. Naj jo nekega dne peljem k notarju in bova opravili.
Čez nekaj dni sprememba vremena z močnimi plohami in nevihtami občutno ohladi ozračje. V domu so še vedno prižgane klimatske naprave, čeprav je zunaj bolj hladno kot noter.
»Danas se navršava tačno godinu dana otkako sam stigla ovde,« mi reče namesto pozdrava. Čeprav je noge ne držijo več in bolj leze kakor hodi, so njene misli bistre. Niti sprememba vremena ne vpliva nanje.
Spomnim se, kako jo je mama prepričevala, naj gre v dom. Generacijo, ki se je naučila preživeti s tistim nekaj, kar je bilo na razpolago, predvsem pa jemati življenje takšno, kakršno je, in ne preveč načrtovati …
»Šla boš do Márie in jo povabila, naj me pride obiskat.«
»Zakaj pa?« sem rekla bolj zase kakor za obe.
»Zakaj pa? Zakaj pa?« Njen glas je postal osoren. »Kaj naj grem jaz taka k njej?«
»Ne, baba …«
»Zakaj pa se ljudje obiskujejo? Ker si imajo kaj povedati!«
»Kdaj naj pride?«
»Kadar želi, saj ne hodim na šiht …«
Njen glas se je umiril. Pogledali sva se v oči in se tudi tokrat spravili kot že velikokrat poprej.
Mário sem dobila na telefon. Njen glas je bil precej zaripel. Morda se je še naslednje dni drla ob grobu, morda jo je kje prehladila klima. Kljub vsemu z obiskom ni želela odlašati.
»Hogy vagy, drága?«
»Jól vagyok, köszönöm. Nagyon örülök, hogy látlak …«
»Kedves vagy. Mit csinálsz itt belül?«
To so bili edini trije stavki, ki sem jih razumela. Kaj sta si v nadaljevanju povedali, mi je ostalo neznano. Odšla sem na zrak na krajši sprehod.
Po koncu obiska sem Mário peljala domov. V avto se je usedla v tišini in molčala do doma. Ni se mi zdelo primerno, da bi jo kaj spraševala, še najmanj o tem, kaj se je pred nekaj dnevi pod žgočim soncem drla na pokopališču.
»Te is Magyarországra mész az egyetem után?« me je hripavo vprašala, ko sva se pripeljali pred kapijo njenega dvorišča.
Na mojem obrazu se je narisalo začudenje, nisem je razumela. Že je hotela brez drugih besed zapustiti avto, a je za trenutek še posedela in nepremično zrla vame.
»Da li ćeš i ti otići u Mađarsku kad završiš fakultet?« je skoraj brez glasu ponovila vprašanje.
Skomignila sem z rameni.
»Hova jutunk, ha mindenki elmegy?« je polglasno izustila, zaloputnila z vrati in odšla.