Na začetku je bilo vino. Na mizi gostinskega lokala v Červarju – letovišča na zahodni obali Istre, ljubkovalno poimenovanega »Fužine na vodi«. Na mizi so bili tudi bela riba, blitva in testenine z morskimi sadeži – same nepretenciozne jedi vrhunskega okusa. V ozadju se je razpiralo obzorje, na morski gladini marine Červar-Porat so se pozibavale barke. Nebo se je počasi začenjalo rdečiti, v nos je silil prijetni vonj rožmarina in bazilike, ki sta poganjala iz betonskega korita. In v tem trenutku je ena od članic omizja zasejala peklensko seme: »Kaj pa če bi me vse te prigode iz Istre, ki bi jih seveda morale nabrati še nekaj, izdale v knjigi?« V žaru sončnega zahoda in popite malvazije se je vse zdelo enostavno. Istro je vsaka od nas že od prej poznala kot lasten žep, odkrivale smo jo s starši, sošolci, prijatelji, ljubimci. Vse, kar moramo narediti, je, da se še enkrat odpravimo na vse kraje, ki jih želimo ovekovečiti v blodniku, in se potem lotiti pisanja. A ne? Ja, seveda …
Skoraj natanko leto dni pozneje niti spodaj podpisana, ki se je medtem oklicala za urednico nastajajoče publikacije, ne more verjeti, da je skupno podjetje res pri kraju. Teja Kleč, Tamara Langus in moja malenkost smo se od junija do junija potikale po Istri, pokukale vmes tudi onkraj Učke, vestno obeleževale svoje premike na družbenih omrežjih, skoraj mimogrede pa spisale več kot deset avtorskih pol besedil za t. i. blodnik. Blodnik je neologizem, ki se ničemur ne prilega bolje kot skupku tekstov, ki bodo v kratkem ugledali luč sveta v knjigi z naslovom Ne sprašujte za pot, oplemeniteni z ilustracijami Milanke Fabjančič.
Blodnik se niti ne pretvarja, da vodi, temveč zelo jasno usmerja k blodenju, ki je po mnenju avtoric edini legitimen način potovanja. Od blodnika ne pričakujte preveč stvarnih informacij, lahko pa se nadejate dobrega branja, slogovno izbrušenih besedil in obilice duhovitih dovtipov. Blodnik je nabor žanrsko zelo raznolikih tekstov, od parodije na ocenjevanje restavracij, do nežnih proustovskih utrinkov o izgubljenem času, mehke pornografije, biografskih študij zanimivih osebnosti in pravljice o tem, kako je biti prikolica, ki v depoju čaka na svoje lastnike.
Blodnik blodi ne le v prostoru, temveč tudi v času. Pogosto pa niti ne loči med resničnostjo in fikcijo – kar je njegov največji adut, saj se mu tako podaljša rok uporabe malone do neskončnosti. S klasičnimi turističnimi vodniki ima skupnega le to, da Istro deli na tri območja in si kot izhodišče za pripovedovanje zgodb jemlje posamezne kraje. Sicer pa: »Težko je reči, ali so se vse prigode, opisane v knjigi, zares zgodile ali ne. Zato za zapisano ne odgovarjamo.« Prijetno branje in blodenje!
Objavljamo odlomek iz knjige Ne sprašujte za pot. Blodnik po Istri, ki bo izšla sredi septembra 2019, prednaročila pa zbiramo na spletni strani (klik TU).
**
Istarske toplice
Zdravilišče pod skalco
Skladno s krilatico, da se potovanje začne še pred odhodom, in sicer z zbiranjem informacij o cilju poti, je zapis o zdravilišču pod skalo sv. Stjepana treba začeti z vsaj dvema zgodbama. Ena se je bila pripetila že pred kakšnim desetletjem in v njej nastopata gospa in njen gospod, ki sta bila dovolj prismuknjena, da sta si drznila privoščiti romantičen konec tedna v toplicah v dolini reke Mirne. Bivanje jima je že takoj prvo jutro popestrila povodenj: ko sta se zbudila, je bila gladina vode v njuni sobi kakih deset centimetrov. A misliš, da je to termalna voda? je bila prva gospodova misel, se spominja gospa. In šele, ko je v recepciji izvedel, da ni, je do osebja postal rahlo nesramen.
Druga zgodba je spletna: v forumih sta se nam v srce vtisnila dva zapisa, od katerih eden omenja »sobe kot iz panti veka«, avtor drugega pa – v angleščini – toži, da se je v hotelu »zaradi obilice ostarelih Italijanov na zdravljenju počutil kot v nekakšni bolnišnici ali celo hospicu«.
Najbrž je razumljivo, da so takšna pričevanja naša pričakovanja še podžgala in je domišljija dobila krila. In res je obiskovalec nagrajen že ob samem prihodu – ko se odcepi od glavne ceste in sledi kažipotom za Istarske toplice, se po nekaj sto metrih znajde pred monumentalnim vhodom v zdravstveni zavod. Pometi si mora oči, da napisa na nekakšnem pločevinastem slavoloku, ki se pne nad cesto, ne prebere kot »Toplice osvobajajo«. Vse namreč precej spominja na neko drugo zloglasno ustanovo, katere omemba nam tu rabi zgolj kot nedolžen črnohumorni vložek, nikakor pa ne pomeni, da se kakorkoli norčujemo.
V Istarskih toplicah se je vse začelo pod skalo. Od tam je privrela voda z značilnim vonjem po žveplu, ki ga lahko le neuki primerjajo z gnilimi jajci, v resnici pa je izvir zdravilen in se voda ponaša tudi z nekaj naravne radioaktivnosti, beremo v preddverju hotela. Na oglasni deski je tudi nebroj časopisnih izrezkov, v katerih novinarji toplicam pojejo hvalo, precej prostora na stenčasu pa je namenjenega tudi novemu lastniku zdraviliškega kompleksa. Živi na Švedskem, izvemo, in je po rodu Hrvat. Česar pa v elegičnih zapisih ne izvemo, se nam pokaže že kmalu, ko zakorakamo globlje v nedrje hotela: da je gospod veren sledilec lika in dela Ingvarja Kamprada. Za katerega je znano, kako gospodarno je ravnal z denarjem. Hotel je resnici na ljubo v precej pomilovanja vrednem stanju. Kuga obnove, za katero smo se tako bali, da je že uničila žlahtne socialistične čare, tu ni bila preveč smrtonosna. Ali pa so se prenove lotili premišljeno in s posluhom za minule čase. Najnovejši in morebiti tudi najdražji artikel so lučke na nočnih omaricah – Ikea, za en evro. Vse ostalo premore starinsko patino in je vredno ogleda samo po sebi, od kamnitega vodometa v enem od prostorov poleg hotelskega lobija, do reliefa Istre na steni poleg dvigala. In kletka dvigala je okrašena z neke vrste fototapeto! Čudovitih stvari in prizorov je toliko, da bi, če bi jih hoteli popisati, lahko zavzeli celo knjigo. A bolje je, če si jih pridete ogledat na lastne oči. Nepozaben je tudi zunanji bazen pod skalo, ki je s primernimi filtri videti na las, kot bi ga izrezali iz kakšnega filma Wesa Andersona.
Nemogoče je, takole na papirju, tudi pričarati nepozabno vzdušje v zdravstvenem zavodu. Če boste imeli srečo s sobo, vam bodo dodelili tako s čudovitim razgledom: kdo si, ko odgrne zavese in pred sabo uzre z mahom poraslo streho hotela z zarjavelimi napeljavami, ne bi zaželel kar planiti v nov dan? In če k temu dodamo še zvočno impresijo cviljenja cirkularke, je doživetje res magično. (Tu se mnenja razhajajo: en del naše odprave se je nagibal k temu, da je šlo za zvoke prenove, ki se je res odvijala v drugi polovici hodnika, diskretno zagrnjenega z rjuho; drugi, da s cirkularko preganjajo iz sob goste, ki se v njih zadržujejo še po 10. uri, predpisani za odhod).
Že Hemingway je dejal, da se mora človek, ki si želi izvedeti kaj o kraju, ki ga je obiskal, nemudoma napotiti v bar in ne tratiti časa z ogledovanje znamenitosti. In res, tudi v Istarskih toplicah so se nam v hotelskem baru, pod plaščem noči, razkrili drobci dvojnega življenja, ki ga živi zdravilišče pod skalco …
Zapis o edinstvenem zdravilišču v dolini reke Mirne pa velja skleniti z opombo, da je tamkajšnje osebje iz srca prijazno. Ker jih Ingvar Kamprad najbrž ne nagrajuje prav bajno, se zastavlja vprašanje, ali ne gre zgolj za stockholmski sindrom …
Vsekakor eden najbolj podcenjenih letoviških krajev v Istri. Vredno ogleda, raje kot kratkega obiska daljšega bivanja. (Agata Tomažič)
Spolni turizem
Večina vas ve, da spolni turizem cveti na Tajskem. Ob popularnosti Kube kot zanimive turistične destinacije so Slovenci tam odkrili voljne in belcev željne Kubanke. Nekaj malega se tudi govori o zrelih ženskah, ki začutijo željo po spoznavanju temnega in vročega afriškega kontinenta in tam ga začutijo v vsej njegovi veličini. A napak bi bilo misliti, da je spolni turizem omejen le na nekaj držav. Spremlja nas povsod, kjer je razvit turizem. Potemtakem pridemo tudi do vse bolj turistično cvetoče Hrvaške. In če vas povezava med Lepo njihovo in spolnim turizmom navdaja z nejevero, naj vas spomnimo na legendarne dalmatinske osvajalce, tako imenovane galebe. Kaj pa Istra, se vpraša vsak vsaj malo radoveden bralec? No, našle smo odgovor.
Zibelka istrskega spolnega turizma je v Istarskih toplicah. Preverjeno!
Že pri prvem obisku hotelskega bara, sredi belega dne, smo zaznale srep pogled izza sosednje mize. Vztrajal je in nas ob vsakem premiku natančno premeril. Ženske so različne in zapeljivec je to že davno osvojil. Natančno je proučil vsako od nas in izbral pravo. Pogovor je začel z zgodbo o izgubljenem telefonu, da bi vzbudil zanimanje in simpatijo. Zlahka je šlo. Nadaljeval je z bolj osebnimi vprašaji: »Boste dolgo tukaj? … Kam pa greste?« Na vsako vprašanje je dobil prijazen odgovor, ki ga je običajno pospremil še kak ohrabrujoč nasmešek. Teren je bil pripravljen za kompliment: »Lepe noge imate. Pazite na njih.« Sprejela ga je, zapeljivca je lepo pogledala in se mu nasmehnila. Zdaj je bil čas le še za njegovo ponudbo. »Pridite še kdaj nazaj! Jaz vas bom čakal tukaj,« je bil odločen. Vedel je, da je na dobri poti. Osemdeset let izkušenj naredi svoje.
Če vas zreli gojenci na rehabilitaciji ne zanimajo, brez skrbi. Istarske toplice ponujajo tudi raznolikost. Del topliškega kompleksa je namreč samski dom in ob večerih boste srečali delavce, ki bodo morda malce bolj nerodni od izkušenega gospoda iz prejšnjega odstavka, a bodo obenem lahko hodili sami in zmogli še kaj, kar jih ne bo po hitrem postopku spravilo s sveta. Nas je v angleškem jeziku nagovoril delavec naših let. Bil je prijazen in nadobuden – priporočal je ogled Poreča in Motovuna, se zanimal za naše ideje o nočnem kopanju, z nami si je bil pripravljen deliti buteljko in tudi preživeti noč, a smo se tega zavedele prepozno. Dejstvo pa je, da široka in kakovostna spolna ponudba obstaja, le izkoristiti jo je treba. V hotelu tega ne promovirajo javno, a verjamemo, da prav ta skriti dodatek pojasni pretirano visoke cene za »sobe iz panti veka« in za odsotnost vsakršne druge ponudbe. (Tamara Langus)
