»Kako prehitro minejo lepi vikendi,« dahne vedno zgovorna in dobrovoljna cvetličarka. Med odklepanjem kolesa v vlažnem in temnem hodniku ji samo prikimam in se nasmehnem. Ne vem, kaj naj rečem. In še v nemščini bi morala povedati. Pomislim, da je bil vikend v resnici predolg, lep ali ne, o tem bi se dalo razpravljati. Čisto vseeno je, med prizori, ki mi švigajo po možganih, je cvetličarka že zdavnaj pograbila šopke rož iz veder v vlažnem hodniku in odbrzela skozi zadnja vrata v cvetličarno. Ključavnica na kolesu se zatika kot po navadi. Na številčnici moram poravnati v povsem ravno vrsto štiri številke, ki pomenijo obletnico najinega prvega zmenka. Še nekaj, kar me vedno znova in spet spomni nanj.
Pred šestimi tedni sem pripotovala na Dunaj. Z vlakom sem s sabo privlekla samo velik nahrbtnik, rolo s skicirnim papirjem in svoje gorsko kolo, brez katerega ne grem nikamor. Stavba, v kateri je bilo stanovanje, je na internetu izgledala super, lepo obnovljena secesijska fasada, v pritličju cvetličarna in frizerski salon. Ulica, obdana z lipovim drevoredom, na obeh straneh ulice mali lokali in trgovine, tudi take s poceni hrano. Polna življenja in vse na dosegu, se mi je zdelo. Zjutraj bom lahko vedno šla po svež kruh v pekarno čez cesto. Ko sem zvečer končno prispela na pravi naslov, me je ključ čakal v trezorju za ključe, pritrjenem na kamnit podboj. Številka je bila kombinacija trojk in enic, lastnica mi jo je posredovala po elektronski pošti. Ko mi je uspelo odpreti mali predalček in iz njega vzeti ključe, sem se spomnila navodil. Srebrn ključ za spodnja vrata, zlati za stanovanje. Upanja polna sem odklenila vrata, jih na stežaj odprla in se prerinila v vežo, previdno, da s pedalom ne bi zadela v umetelno izrezljana hrastova vrata. Vonj, ki me je zajel na temnem hodniku, je bil točno tisti vonj, ki ga tako sovražim. Vonj cvetja v mrliški vežici. Opojne vonjave različnih cvetlic, ki v preveliki količini za majhen prostor, izgubijo vso svojo lepoto. Ostane težak, zatohel, sladek in vlažen vonj. Za trenutek me je zaustavil in pomislila sem na čas, ki ga bom preživela tu. Šest tednov štipendije za arhitekturne študije na Dunaju. Toliko in nič več.
Nisem si mislila, da se bom res prijavila na tole. Ko sem zagledala razpis na oglasni deski v avli študentskega referata, sem ravno razmišljala, da sem si letošnje počitnice res zaslužila in jih bom na morju preživela od dne, ko opravim zadnji izpit, do prvega oktobra. Vseeno sem prebrala, kaj je pisalo pod vabljivim zelenim naslovom in sliko sodobne steklene zgradbe v mestnem parku. Realne urbane utopije. Študentski seminar o novih oblikah bivanja, ki združujejo sonaravnost, visoko kakovost bivanja in sodobne tehnologije. Dunaj, 20. avgust do 31. september. Tisti občutek, razcepljenost med udobno in poznano rutino in spoznavanjem novega, potovanjem, izzivi. Bi, ampak ne bi. Misel na študij v tujini sem torej odrinila na stran in neobremenjena odkolesarila do mesta.
Tisto popoldne sva se z Matejem dobila v pubu na vogalu malega trga med fakulteto, kinom in občinsko stavbo. Malce zanikrn, skoraj povsem zabetoniran trg sta krasili dve majhni drevesi, ki se nikakor nista mogli osvoboditi betonskega korita, ki ju je obdajalo in hkrati ločevalo od gostilniških miz. A trg je bil kljub tej sivi preprostosti živahen, še posebej v času kosila, ko so se pred pubom pod velikimi zelenimi senčniki gnetli študentje in občinski uslužbenci. Popoldne je bilo stanje bolj umirjeno, nekaj miz so zasedali kolegi s faksa, pri mizi ob robu me je že čakal moj ljubi. »Me že dolgo čakaš?« sem zadihano rekla namesto pozdrava, medtem ko sem skrbno prislonila kolo na betonski zidec.
»Kake pol ure, malo prej smo končali in itak je že vsega konec. Pol ljudi ne hodi več na faks, kot da so že počitnice.«
»Ja, te počitnice. Ko sva govorila, kaj bova počela do tvojega absolventa, morje in to. Danes sem videla oglas za eno izmenjavo, konec avgusta in na Dunaju je, kar je čisto blizu. Malo me mika. In ti bi me lahko prišel obiskat.«
»Mogoče, kdaj je to?«
Njegov nezainteresirani glas me je malo zbegal. Razlagam mu dalje, o temi in o prijavnini, cena je dovolj nizka, ker večino stroškov krije nek evropski projekt, le sobo si moram najeti. On mi nekaj jamra, da so najemnine sigurno visoke, da naj razmislim, da sva že naredila plane in, da bi res rad užival zadnje počitnice. Njegove zadnje počitnice. Po absolventskem izletu ga čaka delo na magisteriju in počasi kakšna služba. Jaz imam še eno leto časa, in to je odlična prilika. Manj ko je navdušen, bolj se meni ideja o študiju v velikem mestu zdi uresničljiva. Tisti večer se je zaključil malo čudno, kljub planom, da prespiva v moji sobi, se mu nekako ni dalo, rekel je, da bi raje šel do svojega stanovanja in zgodaj zjutraj domov za čez vikend. Nisem bila prepričana, ali ga v tako voljo spravljajo bližnje počitnice ali strah pred izpiti. Kot da ne bi ravno vedel, kaj bi rad. Potem sva se parkrat slišala po telefonu in se dobila na pijači. Vedno se mu je nekam mudilo ali se mu ni dalo početi stvari skupaj. Na koncu mi je izjavil, da bi bil rad prost pred absolventskim izletom, ker je to odlična prilika, da počne, kar hoče, in me ne bi rad prizadel.
V zadnjem trenutku sem se prijavila za študijsko izmenjavo na Dunaju. Mama je bila najprej malo v dvomih, če bo izvedljivo, a ker sem med vsemi počitnicami delala, je rekla, da bomo že spravili skupaj. Najlepši hostel tam blizu je bil že zaseden, zato sem sobo najela v nekem starem stanovanju za študente, v hiši s sveže prenovljeno fasado. Stala je v nizu podobnih hiš na ulici, ki je vodila od hribovitega predmestja skoraj v ravni črti do obvoznice in potem proti centru. Nisem imela ravno časa, da bi res proučila pot od stanovanja do faksa, zato sem prvo jutro še enkrat pogledala na aplikacijo z zemljevidi na mobiju. Še na pločniku sem sedla na kolo, ko sem skočila z njega na cesto, sem bila že dobre volje in sledila sem narisanim oznakam za kolesarje skozi par križišč. Po desetih minutah kolesarjenja, malo gor in dol, res si nisem mislila, da so na Dunaju taki klanci, sem ogreta in dobre volje pripeljala pred faks. Stojalo s kolesi je bilo na pol prazno. Skrbno sem izbrala prostor ob sivo-belem polnovzmetenem kolesu. Ker so bila tudi druga kolesa zaklenjena le sama zase, sem si mislila, da je tu sigurno varno. Napela sem ključavnico preko okvirja in med špicami na zadnjem obroču, zavrtela številke, kolo še enkrat pobožala in odšla proti vhodu. Popoldne me je kolo zvesto čakalo. Poleg sosednjega in še dveh starejših koles na robu je bilo stojalo prazno. Naslednje jutro je bilo vse že skoraj rutinsko, poti, križišča in parkiranje, spet ob istem kolesu. In v sredo, četrtek in petek isto. Najprej me je zabavala misel, da je še nekdo drug tako predvidljiv kot jaz, in ima stalno parkirno mesto za kolo. Počasi pa se mi je zazdelo malo čudno, da je kolo res vedno tam in se ni premaknilo že ves teden. V petek sem ga potrepljala po belem sedežu in mu zažela lep vikend. Morda ga je parkiral nekdo, ki je kam odšel, mogoče na kakšno izmenjavo v tujino, sem sklenila sama pri sebi.
Ker je bil teden poln risanja in predavanj, sem nameravala vikend preživeti stran od računalnika. V soboto zjutraj sem se v mesto odpeljala s tramvajem, da zares doživim urbano življenje. Dunaj ni bil ravno ljubezen na prvi pogled. Impresioniral me je z razkošjem in ogromnimi dimenzijami javnih stavb, z muzeji in galerijami, uličnimi potezami in parki, a manjkalo mu je nekaj šarma. Kar me je omehčalo, so bili ljudje. »Ovo je ovde Balkan,« bi rekel Bajaga. In to v najlepšem pomenu besede. Na vsakem vogalu slišiš domačo govorico priseljencev iz Bosne ali Srbije, napisi iz nekih drugih časov in krajev nad kavarnami te vabijo, če se počutiš izgubljenega. Pred kioskom s čevapčiči po imenu Bosna je daljša vrsta kot pred sosednjo Albertino. Najbrž tudi sama tu zvenim kot ena od njih in sem tudi videti dovolj Balkanka, saj se mi marsikdo od njih nasmehne ali mi potrobi, ko zamišljeno čakam ob semaforju.
Z Matejem se vsake toliko slišiva po telefonu. Ni več predpočitniško melanholičen, ampak se resno uči za še zadnje izpite. Potem pa samo še absolvent. »Me že kaj pogrešaš?« ga vprašam.
Na drugi strani je tiho. In potem vzdihne in se zasmeji: »Čez koliko dni prideš?« »Zdaj sem šele na polovici, še tri tedne, ti greš vmes še na absolventski izlet, in ko prideš nazaj, je še en teden. To bo takoj,« ga potolažim in sebe tudi. To je moja lekcija iz samostojnosti in preizkus, če lahko zdržim res sama, brez ljudi, ki jih imam rada in sem jih vajena v svoji bližini. Mami sem rekla, da jo bom že poklicala, če bo kaj narobe, zato me pusti pri miru, klicala me je šele dvakrat. Saj mi kar gre, le včasih me prime nek čuden občutek, kot da sem izgubljena tu. Ali da, če bi se izgubila, me noben ne bi pogrešal. Tega me je malce strah. Vseeno rabim nekoga. In ko se zvečer vrnem iz potepa po mestu, na hodniku stopim do vrat v klet in pobožam kolo ter mu prišepnem, da sem že nazaj in da greva jutri že zgodaj na faks.
»Dobro jutro!« me pozdravi zelo zgovoren cvetličar. Zdaj sva že skoraj prijatelja in vsak dan, če le nima ravno kakšne stranke, malo poklepetava. Zanima ga, koliko časa bom tu, če sem na dopustu, pa od kje sem in če je daleč do fakultete s kolesom. Prijazno se pomenim z njim in sam mi razloži, da se je že pred petnajstimi leti sem priselil s Poljske, skupaj s svojo punco in da mu je tu kar všeč. Ali da mu kar gre. To bo najbrž, cvetličarna je samo ulico stran od pokopališča in tu mimo gre veliko strank.
Do faksa se odpeljem z lažjim srcem, občutek imam, da tu nisem čisto sama. Vozim se točno po beli črti, ki ločuje pločnik od kolesarske steze in pri klancu zavijem gor skozi park.
»Skozi park se ne smete voziti,« me okara starejša gospa.
»Hvala,« rečem s prijaznim glasom. Še kak teden se bom vozila ravno tu skozi, potem pa ne več. Spet parkiram poleg ubogega zapuščenega kolesa. Pomislim, če ga je še kdo opazil. Potipam gume, ki so že precej prazne, na okvirju se že malo nabira prah. Mogoče kasneje stopim do tajnice in jo vprašam, kaj je s tem.
V soboto zjutraj se vračam domov. Vse imam spakirano že v petek, soba je počiščena in diši sveže, skozi vedno odprto dvoriščno okno je pozno poletje napolnilo vsak kot malega stanovanjca. Iz prašne luknje sem s par potezami naredila prav prijetno gnezdece. Sonce je še visoko, ko se cvetličar loti pospravljanja polic, ki jih vsako jutro zapelje iz veže stavbe na pločnik pod mojim oknom. Danes ima spet obute rdeče čevlje. Pomislim, da je to povezano z vikendom, ki prihaja. Odpravim se dol, da se poslovim od njega. Ko vidim, da ravno hiti še zadnja stranka, malo počakam pri vratih. Lepa drobna svetlolasa ženska. Z resnim obrazom izbere šopek rožnato rdečih vrtnic. Če želi, da ga zavije kot darilo, jo vpraša cvetličar, ona odvrne, da samo v papir. Ko plača, se ji cvetličar nekam resno nasmehne, ni tako zgovoren kot po navadi. Nasvidenje nekako ostane v zraku. Jaz še kar stojim pri vratih, potem me zagleda in spet oživi.
»Je že konec tedna tu,« rečem.
»Ja,« vzdihne, »gospodična, ki je ravno odšla, vsak petek pride po vrtnice za svojega ubogega moža. Potem, ko gre, zaprem trgovino.«
Vprašujoče ga pogledam in čakam, da pove do konca.
»Njen mladi mož, arhitekt, je bil profesor tu na fakulteti, vedno se je v službo vozil s kolesom in zadnji dan pouka je po koncu dela peš odšel do nje skozi park. Ona dela v knjižnici na drugi strani ulice. In na prehodu za pešce ga je zbila neka zamišljena ženska. Še zdaj je na rehabilitaciji. A menda mu gre na bolje, hvala bogu!«
Pogledam v smeri, kamor je odšla svetlolaska. In stečem za njo. Dohitim jo pred semaforjem.
»Pred fakulteto za arhitekturo je že dolgo časa parkirano osamljeno kolo,« rečem kar brez pozdrava, »sivo gorsko kolo z belim sedežem.«
Nekaj trenutkov me gleda, kot da ne razume čisto, kaj hočem od nje. Počasi se ji obraz sprosti.
»Ja, moj mož je delal tam. Malo sem pozabila na kolo. Zdaj ga ni rabil, ampak vesel bo, če mu povem, da je kolo doma. Nikamor ni šel brez njega. Hvala!« Z nasmeškom na ustih stojiva tam pri semaforju in se gledava, avti vozijo mimo v koloni.
»Se vidiva,« pozdravi.
»Nasvidenje,« rečem, čeprav jutri odhajam nazaj domov.