Dr. Renata Salecl je mednarodno uveljavljena pisateljica, filozofinja in sociologinja. Je tudi redna profesorica in znanstvena svetnica, zaposlena na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, kot gostujoča profesorica pa predava v New Yorku in Londonu. Za svoje delo je prejela več priznanj, med drugim je bila leta 2010 imenovana za slovensko znanstvenico leta, njene knjige pa so prevedene v petnajst različnih jezikov. Redno piše tudi za razne revije in časopise po svetu. Njena zadnja knjiga, Čas grobosti (Mladinska knjiga, 2023), je zbirka kolumn, ki jih je avtorica skozi leta pisala za Sobotno prilogo Dela. V njej razmišlja o vse pogostejšem pojavu grobosti kot posledici porasta individualizma, tekmovalnosti in gonje po uspehu ter dobičku v sodobni neoliberalni družbi. Delo kot nuja tako ne izhaja več primarno iz potrebe po preživetju, temveč mnogim predstavlja identiteto, obenem pa tudi uspeh, družbeni status in iluzijo sreče.
V knjigi obravnavate krivdo, ki se pogosto pojavlja na delovnem mestu, četudi je okolje več kot očitno problematično, pogosto celo do mere toksičnosti. Premalo plačani ljudje, katerih delo ni dovolj cenjeno, težavo jemljejo osebno, saj se zmeraj najde kdo, ki bo funkcijo v še tako slabih pogojih zmožen (bolje) opravljati. In tako je, kot v vsakem toksičnem odnosu, težko oditi, še težje pa biti z odločitvijo pomirjen.
Kapitalizem že od svojega začetka ustvarja iluzijo, da se lahko človek s trdim, fokusiranim delom prebije iz najhujše revščine do največjega bogastva, kar lepo prikazuje tudi ameriški mit rags to riches (od reveža do bogataša). Ta ideologija se je z neoliberalizmom še radikalizirala, saj je postala izbira glorificirana kot nekaj racionalnega, kjer posameznik stremi k določenemu cilju, cilj pa je seveda vedno prikazan kot uspeh; predvsem finančni uspeh, ob tem pa tudi neko osebno zadovoljstvo, sreča in tako naprej. Mislim pa, da je ta ideologija že dolgo nazaj začela načenjati posameznikovo psiho in sicer s tem, da se je fokus kritike iz sistema neenakosti, izkoriščanja na delovnem mestu ter same logike delovanja kapitalizma vse bolj obrnil na samokritiko. Ta pa pri ljudeh dejansko proizvede določene psihološke motnje, tesnobo, razne oblike depresije, samopoškodovanja, sodobni fenomen burnouta (izgorelosti), ki posameznika še bolj pasivizirajo. Ti stranski učinki ideologije izbire neoliberalizmu pomagajo preživeti. Danes si težko predstavljamo sistem, kjer ne bi bilo tekmovanja, kjer ne bi obstajala neke vrste »gneča« za tiste majhne prednosti, ki bi jih posameznik dobi v primerjavi z drugimi. Ta darvinistična kultura se je seveda močno propagirala tudi v samih menedžerskih šolah ter priročnikih, ki učijo, kako postati uspešen. Marsikje se propagira ideja, da se lahko posameznik karierno povzpne za ceno drugega. Ideologija, da moraš za lasten uspeh iti preko trupel, je proizvedla neko krutost, ki se je zažrla v vse pore delovnih procesov ter odnosov na delovnem mestu; še toliko bolj pa s prekarizacijo dela, s tem, da si lahko čez noč odpuščen, da je zelo malo prepoznanja truda in dela, veliko pa grobosti in poniževanja. Odnosi na delovnem mestu so mnogokje dejansko tako slabi, da še tisto malo motivacije, ki jo posameznik, večinoma mezdni delavec_ka, ima, zelo hitro izgubi, tako da kapitalizem na nek način sam sebe strelja v nogo, ker imamo vse več ljudi, ki poskušajo na delovnem mestu delati minimalno oz. na način, ki smo ga v zadnjih letih začeli imenovati tiho odpuščanje oz. quiet quitting. Ta pojav bi se naj začel na Kitajskem, kjer ga imenujejo tang ping (躺平) oz. lying flat, ležati nizko. Je neka vrsta pasivnega upora, ki sicer ne pripomore zares k organiziranemu uporu, vendar pa ostaja upor v smislu, zaprl bom oči, ignoriral situacijo ter poskušal z njo kompenzirati.
Zanimivo mi je, da se to ne pojavlja zgolj v svetu korporacij, temveč tudi na področju kulture, neprofitnih organizacij in ostalih inštitutov, katerih cilj ni dobiček, temveč formiranje skupnosti in vzdušja; kljub slednjemu pa pogojev za dobro delovno okolje pogosto ne zagotovijo.
Mnogi vodilni – tudi v majhnih podjetjih oz. neprofitnih organizacijah – so ponotranjili idejo, da morajo biti na nek način grobi, da morajo ustvarjati tekmovalnost, saj se bodo drugače ljudje polenili. Premisa, da je posameznik len, se je zažrla v vse pore družbe; v umetnosti na primer mnogokrat slišimo, da so umetniki lenuhi, ki se napajajo na državnih jaslih. Tudi v znanosti imamo kar naprej občutek, da smo znanstveniki leni, da ne delamo dovolj, da ne ustvarjamo dovolj člankov, ki nam prinašajo največje število »točk«, da nismo dovolj citirani, ampak če pogledamo masovno produkcijo, ki je rezultat tega boja za napredovanja, se ta velikokrat izkaže za popolnoma nepotrebno. Še huje, mnogokrat so znanstveni članki napisani na način, ki ne izboljša nujno določenega znanja ali pa ne pripomore k nekemu novemu pogledu na stvar. V tem sistemu je najlažje napredovati tako, da si previden v smislu, da pazljivo citiraš tiste znanstvenike, ki so že pred tabo nekaj napisali. Sama sem zelo kritična do sistema nabiranja točk, kar vključuje tudi pisanje dolgih člankov, ki bodo te točke prinesli. Eden izmed absurdov znotraj merjenja učinkovitosti v znanosti pri nas je, da mora imeti članek v monografiji oz. v zborniku določeno število strani, da bo avtor_ica dobil_a določeno število točk, kar pomeni, da ljudje namenoma razvlečejo svojo misel zavoljo slednjih. Zato vidimo v znanosti tudi tak usip ljudi, saj mladi zaradi prekarnih situacij in slabo plačanih del ne iščejo več zaposlitve kot mladi raziskovalci ali pa kot asistenti, še posebej ne na kakšnem tehničnem področju.
Stvar gre še dlje, saj se od zaposlenega, nad katerim se pogosto izvaja čustveno nasilje, pričakuje, da bo prilagodljiv, ustrežljiv, ob tem pa tudi dobrovoljen.
Res je, to pa je vpliv amerikanizacije; Amerika se je že zdavnaj podala v to, da so na eni strani odnosi na delovnem mestu kruti in tekmovalni, na drugi strani pa je ta prepoznavni prisiljen nasmeh. Vsaka natakarica ali pa recimo trgovka je ocenjevana po prisiljenem nasmehu, ki ga mora imeti pred stranko, saj ta velja za kralja oz. kraljico. Četudi je za medsebojno komunikacijo bolje, če je drug nasmejan, ne smemo pozabiti na psihični pritisk, ki ga doživlja nekdo, ki mora biti na delovnem mestu kar naprej nasmejan.
Zanimiva mi je misel, da je danes delo za mnoge identiteta, v času socializma pa ta identifikacija ni bila tako (vse)prisotna. Ko govorite o tem v kontekstu sodobne družbe, mislite predvsem na pomanjkanje ločnice med življenjem in delom, ki je bila v socializmu precej jasno začrtana, danes pa je na veliko delovnih mestih več ni. Ampak ni delo že od nekdaj predstavljalo statusa, s katerim se je posameznik identificiral?
To je seveda res – izobrazba, delo oz. drugi statusni simboli, kot jih v aristokratskih družbah na primer predstavlja določen naziv, že zgodovinsko predstavljajo neke simbole, ki vzpostavljajo določeno hierarhijo v mnogih družbah. Kar sama vidim kot razliko med prejšnjim sistemom in zdajšnjim je to, da si lahko v prejšnjem sistemu jasno videl ponos posameznika na svoj poklic – najsi bo to učitelj, policaj, delavec v tovarni ali zdravnik –, ob tem pa tudi mnogo večjo predanost zaposlenih neki organizaciji, službi ali kolektivu.
Kot nekdo, ki je bil rojen v prejšnjem režimu, sem lahko opazovala, kako je delaven posameznik z občutkom, da nekaj gradi oziroma da k nečemu pripomore, dobil tudi določeno zadovoljstvo. Vsi smo verjeli, da gradimo neko družbo prihodnosti. Velik poudarek je bil torej na skupnosti, v okviru česar je bilo pomembno sodelovati, ne zmagati – eden izmed sloganov, ki se jih je prejšnji sistem posluževal zavoljo večje kohezije družbe. Socialistična oblast se je še posebej bala, da bi se intelektualna mladina ločila od delavske in kmečke, zato so skozi razne delavske akcije, t. i. brigade izvajali poskuse vzpostavljanja skupnosti. Danes poskušajo mnoga podjetja z raznimi aktivnostmi, igrami in tako imenovanimi team buildingi prav tako ustvariti neko skupnost, ker se seveda zavedajo, da jim nenehna fluktuacija delavcev in delavk znižuje možnost zaslužka.
Tekmovalnost v obliki, kot jo poznamo sedaj, pa se je s prehodom v kapitalizem pri nas zgodila tako rekoč čez noč, kar je tipično za države, ki so iz enega režima prešle v drugega. Tukaj ni bilo nobenega premisleka o smeri razvoja, ki jo želimo ubrati, zaradi česar je prišlo do preproste imitacije in prevzemanja enega načina produkcije v drugi sistem; obenem pa je vse slonelo na zgrešenem upanju, da bo s prevzemom kapitalizma z roko v roki prišla tudi demokratična kultura. Žal do tega ni zares prišlo, kot tudi ne do nekega hitrega preobrata, na katerega so mnogi upali – kar se je zgodilo, je kaos kot posledica praznine, ki nastane, ko nekaj starega propada, novo pa se še ni oblikovalo. To je tisto, kar zaznamuje mnoge države tranzicije.
Tistim, ki smo rojeni v neoliberalizmu, je težko verjeti, da je bilo kdaj drugače, zato je še posebej zanimivo dejstvo, ki ga izpostavljate v knjigi Izbira, in sicer, da se je v 19. stoletju razmahnila debata, do katere mere je človek primoran misliti na dobrobit drugih na lastni poti do uspeha. Komolčarstvo torej ni bilo zmeraj modus operandi.
Tudi Sigmund Freud znotraj psihoanalize v svoji knjigi Psihologija množic pravi, da je razmišljanje o dobrobiti drugega del socializacije, in to ne samo individualne, ampak na nek način skupnostne. V knjigi poda zelo dober primer človeka, ki je okužen z virusom, v dotičnem primeru s sifilisom. Ko ta človek zboli, ga je strah, da bi okužil ostale, ampak prav lahko je, da si na nezavedni ravni želi, da bi bili okuženi tudi drugi, in sicer iz čiste zavisti, ker drugi pač ne trpi, on pa. To, da sebi in ostalim govori, da jih ne sme okužiti, pa je stvar socializacije, saj v družbi obstajajo neki parametri oz. neke ideje pravičnosti. Freud pravi, da ti parametri delujejo tako, da se najprej omejimo mi sami, vendar hkrati upamo, da se bodo omejili tudi drugi.
Hitro pa se je izkazalo, da so meje, ki temeljijo na zaupanju v splošno poštenost in zmožnost samoomejevanja izrazito subjektivne ter ambivalentne; če sploh obstajajo. Tako se pogosto zgodi, da tisti, ki samovoljno prehajajo lastne meje, prevzamejo vodilne položaje in podobno pričakujejo od svojih zaposlenih; če jaz zmorem, zakaj ne ti?
Že nekaj časa se pojavlja fenomen, da je možnost uspeha dejansko bolj odprta ljudem, pri katerih so prisotne določene psihopatske strukture, na primer že prej omenjena krutost, neobčutljivost za drugega, pomanjkanje empatije … vse to je glorificirano kot nekaj, kar pomaga k hitrejšemu vzponu. V okviru tega pa so drugi videni zgolj kot uporabna stopnička, preko katere stopaš do vrha, ko jih ne rabiš več, pa jih odvržeš, izpljuneš. Ko delavci v nekem podjetju vidijo to krutost, jo začnejo na nezavedni ali pa zavedni ravni imitirati tudi v lastnem v odnosu do drugih, podobno, kot je pri otrocih, ki so bili žrtve nasilja, velika možnost, da bodo kasneje te vzorce ponavljali tudi v svojih odnosih. Prav tako lahko kruta vzgoja vpliva na to, da ne poznamo drugih modelov komuniciranja kot skozi to isto krutost, ni pa to nujno, saj lahko obenem pride do upora, v okviru katerega posameznik naredi vse, da tega sam ne bi počenjal.
Ko že omenjate upor: nekoč sem spoznala japonskega svetovalca za večja podjetja, med drugim Google, ki je ob začetku nove službe vedel, da jo okrog 30 odstotkov zaposlenih zaradi izgorelosti pusti po prvem letu, a se je vseeno odločil zanjo. Interna šala med zaposlenimi je bila, da tudi oni delajo od devete do pete, vendar zjutraj. Cilj je bil nabrati si določeno količino denarja, obenem pa upati, da ne boš končal kot del kolateralne škode, neke vrste ruska ruleta torej.
To, kar je naredil ta Japonec, je zaupanje v svojo srečo pri tem gamblingu, ruski ruleti, kot ste rekli; upaš, da metka ne bo ali pa da se ne bo se sprožil takrat, ko boš streljal ti. Je pa žalostno, da kljub vedenju, da te čaka neke vrste samopoškodovanje, v tem primeru izgorevanje, na to že na začetku pristaneš. Zanimivo mi je, kako je del teh bojev za oblast v mnogih podjetjih tudi neka paranoja pred tem, kdo ti bo zasadil nož v hrbet. Nekoč mi je nek poslovnež rekel, da moraš imeti oči vedno na zadnji strani glave, ker ne veš, od kod bo prišel nož; in najhujša stvar, ki se ti lahko zgodi – in to nemalokrat – je to, da ti bo nož v hrbet zasadil najbližji, recimo prijatelj ali sodelavec. Spomnim se tudi antropološke raziskave, ki so jo delali med vodilnimi v raznih skladih britanskega tveganega kapitala, ki temelji na tem, da sklad kupuje dobro stoječa podjetja, nato pa jih izčrpa oz. uniči preprosto zato, ker ga zanimata zemlja, na kateri je stalo podjetje, ali pa zgolj profit od izčrpanja, ob tem pa se ljudi zavrže kot kolateralno škodo. Antropologi, ki so analializirali vodstvene strukture teh skladov, so ugotovili, da imajo vedno vzpostavljeno določeno strukturo, kjer so recimo trije v najvišjem vrhu, ob tem pa ves čas pazijo, da jim ne bi kdo izmed njih zasadil noža v hrbet. Če sta na vrhu dva, je boj veliko težji, saj sta v položaju nenehnega mečevanja, pri treh pa moraš sklepati določene pakte, zadeve se moraš lotiti taktično.
Zanimivo je opazovati, kako je pri tistih v vlogi avtoritete vse pogostejši neke vrste koncept frajerstva. Iz osnovne šole se spomnim počasnega zatona frajerjev, ki so se z James Deanom začeli že v šestdesetih: kot v nešteto filmih, med drugim Kids, Skins ipd., so za frajerje zmotno veljali tisti, ki so se obnašali, kot da jim ni mar, na različne načine izražali pogum ali predrznost, pogosto pa zašli tudi v čustveno ali fizično krutost do ostalih. Vse bolj pa deluje, da je ta pojav znova v porastu, vendar izvajan s strani avtoritete, zaradi česar je v družbi pogosto viden kot »kul«, če lahko uporabim ta izraz. V knjigi poleg retorike Donalda Trumpa kot primer dajete podjetje France Télécoma, zdaj Orange, S. A., ki se je ob prestrukturiranju poslužilo tako krutih prijemov, da je skoraj štirideset zaposlenih naredilo samomor.
Zanimivo je, da ima ta krutost, ki je tako glorificirana, da je na nek način postala kul, hkrati tudi stranski učinek, ki je, da je ob tem pri posamezniku mnogokrat prisotna tudi neka krutost do samega sebe – in sicer ne samo v klasičnih oblikah, kot je deloholičnost ali pa razne odvisnosti od drog. Četudi so slednje zelo prisotne med mnogimi vodilnimi v raznih korporacijah, pa je vse bolj v porastu neka specifična krutost v smislu testiranja meja med življenjem in smrtjo, ki je med drugim vezana tudi na ekstremne športe in turizem. Tudi v primeru Titana, tega podmorskega vozila oz. submersive, kot mu rečejo v angleščini, in milijonarjev, ki so plačali 250.000 dolarjev na osebo za mesto v nečem tako skrajno nevarnem, je bila prisotna neka želja po transgresiji, podobno kot pri tistih, ki se z veliko denarja, vendar brez dolgoletnih priprav, uspejo prebiti na Everest. Z močjo pride tudi možnost testiranja meja, ki pa zahteva določena finančna sredstva. Obenem imamo pa prav zaradi slednjih vse večjo iluzijo, da ti lahko denar kupi tudi neke vrste nesmrtnost, kar je še posebej prisotno na primer v ideologiji Elona Muska in drugih, ki se zelo trudijo najti način, da se preselimo na druge planete, ter tistih, iz strahu pred smrtjo gradijo bunkerje …
… ali pa se dajo zamrzniti.
Tako je. Ali pa skušajo iznajti zdravila proti staranju – vse to v veri, da jim lahko denar kupi nesmrtnost. Britanska psihoanalitičarka Juliet Rosenfeld je napisala knjigo o svojem možu, milijonarju, ki je kljub raku na pljučih in posledični smrti do konca življenja verjel, da lahko denar kupi tudi zdravje. Ta uspešen poslovnež je svojo sposobnost menedžiranja prenesel tudi v lastno zdravje. Na zdravnike in bolnišnično osebje je gledal skozi menedžerske oči v smislu, kje dobiti najboljšega strokovnjaka, kdo bo vodil najboljši tim, kje so na voljo najboljša zdravila in tako naprej, do točke, ko se še malo pred smrtjo ni zares zavedal, kaj se mu dogaja, ker je imel občutek, da bo z malce večjim plačilom prišel tudi malce boljši strokovnjak, z njim pa še malce bolj eksperimentalno zdravilo in potem bo stvar rešena.
Podobna logika vodi tudi industrijo samoizboljšanja. Konstrukt, katerega gorivo je prav človeška pomanjkljivost, deluje kot perpetuum mobile čistega dobička – njegov vir je namreč neskončen, kot je tudi posledično pomanjkanje cilja. Teror, ki ga ob tem izvaja, v mnogih sproža stiske, občutke nezadostnosti, obenem pa nestrpnost do drugače mislečih.
Nenehno izboljševanje pa vodi zgolj v izčrpavanje.
Človeka, ne pa tudi sistema.
Tako je, hkrati pa lahko na ravni sistema vidimo, da se je iluzija, da nas bo tehnološki napredek rešil, da moramo samo izboljšati tehnologijo, izkazala za radikalen problem. Družba smo namreč ljudje, pri čemer gre za psihologijo posameznikov ter odnose med njimi, zato v bistvu šele zdaj prihajamo do točke, ko tisti, ki delajo na umetni inteligenci, vse bolj razumejo, da morajo sodelovati skupaj s psihologi, sociologi, antropologi, pravniki in drugimi, da lahko razumejo, kako samo tkivo družbe reagira na ta izjemen preboj, ki se trenutno dogaja na področju umetne inteligence.
Veje posthumanizma, ki so velikokrat tehnokratsko obarvane, zelo hitro preidejo v precej očitno kompenziranje strahu pred smrtjo, ob čemer pa je vse usmerjeno zgolj v napredek, vsakršno zamejevanje oz. prevpraševanje pa je videno kot nepotrebna ovira na poti do uspeha.
Kritiki seveda radi poudarjajo, da se napredek še vedno preveč dojema zgolj kot finančni napredek, kot ekonomska rast oz. GDP, medtem ko je za človeka dejansko najpomembnejši napredek v sami kvaliteti življenja, odnosih med ljudmi, večji solidarnosti ter posledičnem občutku zadovoljstva posameznika. Že Freud je dejal, da smo slednjemu najbliže, če smo zmožni oblikovati odnose z drugimi in če imamo v življenju nek cilj, ob čemer pa ni nujno, da je to, kar počnemo, dojeto kot profitno, ampak nekaj, kar nas žene naprej, zaradi česar recimo pač radi vstanemo iz postelje.
Pred kratkim sem na spletu brala članek na temo kapitalizma in kontemplativnega življenja, ki se je ukvarjal z vse bolj ogroženo, a nič manj bitno potrebo po kontemplaciji. Trdil je, da je bil v socializmu prosti čas, torej čas, namenjen kontemplaciji, vendarle viden kot nujen, ljudje pa so ga s pridom izkoriščali za razvijanje lastnih interesov, hobijev. Še več, slednje je bilo spodbujano ne v kontekstu večje produktivnosti, uporabnosti ter monetizacije le-teh, temveč kot pravica, ki pripada delavnemu posamezniku. Je to idealizacija?
Prosti čas je bil dojet tudi kot neke vrste nagrada delavcem za težko delo. Odraščala sem med Slovenj Gradcem, mojim rojstnim krajem, in Ravnami na Koroškem, kamor sem hodila v srednjo šolo. Med drugim je bila prav železarna v Ravnah tista, ki je skozi financiranje športnih objektov in objektov za dopustovanje skrbela za prosti čas ljudi. Tako so mnoga podjetja poskrbela tudi, da so se lahko družine na poceni način poleti odpravile na morje, ne glede na delovno mesto zaposlenih. Skozi to se je potem izražala neka enakost, saj tukaj ni bilo zares hierarhije; možnost je dobil pač tisti, ki je nabral določeno število točk glede na otroke ali pa se je na primer prvi prijavil. Neenakost se zato ni kazala tako močno kot se zdaj že zgolj pri tem, kdo se bo šel šolat, saj je lahko včasih zelo veliko delavskih otrok s pomočjo štipendij vseeno prišlo na fakulteto. Tudi na popoldanskih aktivnostih ni bil tako velik poudarek kot danes, četudi so bile včasih primarno organizirane s strani šol in niso zahtevale nekih večjih finančnih sredstev, zdaj pa so po večini plačljive. Danes moraš otroka, če želiš, da se izpopolni na raznih področjih, popoldne sam voziti na tovrstne aktivnosti, ob tem pa jih seveda tudi drago financirati, kar spodbuja res veliko neenakost.
Obenem pa tudi rivalstvo. Prej omenjeni članek poudarja, da želja po delu in aktivnostih že dolgo ne izvira iz nuje po zadovoljitvi življenjskih potreb, temveč iz težnje po doseganju rezultatov, zaradi česar smo kot družba postali hiperaktivni; nezmožni nehati del(ov)ati. Filozof Byung-Chul Han podobno kot koncept »strasti do ždenja« zagovarja »načrtno oz. čuječo nedejavnost kot nasprotovanje hiperaktivnosti, ki nam je pogosto vsiljena«. Če je imperativ za delo včasih izhajal iz moral bi (ang. should), ga je v neoliberalizmu zamenjala ideja, da posameznik zmore (ang. can), kar ne samo ustvarja produktivnejšega delavca, temveč pri sodobnem subjektu povzroča pravo trpljenje, pojav, ki ga je Mark Fisher poimenoval »depresivna hedonija«.
S tem se zelo strinjam. Podobne stvari sem tudi sama analizirala v tiraniji izbire, Han pa je verjetno prvi, ki se je zares poglobil v pojav burnouta oz. izgorelosti. Znotraj psihoanalitičnih krogov je zelo aktualna debata, ali je to oblika depresije ali pa sam termin depresija danes v bistvu mogoče uporabljamo prepogosto in preveč nekritično, zato skušajo mnogi psihoanalitiki nekako oživeti pojem melanholija in ne jemati vseh sodobnih fenomenov čisto na prvo žogo. Burnout je izjemno kompleksna in individualna stvar – že v samem smislu doživljanja pa tudi simptomov, ki niso zmeraj isti ali pa dovolj jasni. Nekateri imajo recimo zelo močne psihosomatske težave, kar se bo diagnosticiralo kot izgorelost zgolj zaradi pomanjkanja drugega vzroka oz. imena za težavo, ki se pojavlja.
Živimo v času, ko je delo na blagajni v Lidlu bolje plačano ter predstavlja večjo varnost kot mnoge t. i. »perspektivne službe«. To bi navezala na elitne restavracije, ki jih kot primer podajate v poglavju Brezbrižnost do izkoriščanja, ki so se izkazale za neizmerno krute ter izkoriščevalske do mladih, ki polni zagona stopajo na sceno. V knjigi omenjate tudi, da se danes ne vlaga niti več v znanstvenike, kaj šele v kulturo in akademski svet. A vendar nas večina še zmeraj viha nos nad delom za prodajnim pultom, mnogi kljub temu vztrajajo v krutih, slabih in prekarnih pogojih za delo – zakaj? So ambicije res dovoljšen razlog?
Spomnim se, da je bila v Veliki Britaniji nekaj let znotraj arhitekturnih krogov debata, zakaj toliko mladih arhitektov pristane na to, da so dolga leta po diplomi zelo podplačani, ure in ure delajo mukotrpne opravke v studiu kakšnega slavnega arhitekta ali arhitektke in vendar po letih mezdnega dela šele čisto malo napredujejo – če sploh. Pri tem gre seveda za fascinacijo z likom vodje. Naša kultura zelo glorificira uspeh posameznika. Še posebej močna je sodobna instagramska kultura, ki uspešne posameznike in posameznice prikazuje kot neke nove avtoritete, polbožanstva, kar ustvarja iluzijo, da bodo tisti, ki uspejo prodreti v njihov krog, četudi v vlogi novodobnega sužnja, sčasoma deležni podobnega uspeha kot njihovi vzorniki. Če bi pogledali realno, je možnost, da bi kljub večletnemu garanju ob nekem velikem kuharju to postali tudi sami, minimalna. Ampak upanje obstaja! Verjamem, da je neka mera mojstrstva zelo nujna in je imeti dobrega mentorja izjemnega pomena. Kar pa me je ob teh analizah delovanja prestižnih restavracijij najbolj zabolelo, pa je prav finančno izkoriščanje, saj so bili kljub uspehu restavracije v mnogih primerih delavci ali zelo podplačani ali pa delovali na ravni volunterstva oz. t. i. internshipa (pripravništva). Da je ogromno dela opravljenega brezplačno, je seveda problem korporativnega sveta in raznih drugih institucij; mladi se že vrsto let borijo proti neplačanim pripravništvom, ker slednja še zdaleč ne pomenijo zgolj učenja skozi delo drugih, temveč mnogokrat predstavljajo resno delo, pogosto prav tisto, ki ga nihče drug ne želi opravljati. Kot je pokazala analiza prestižnih restavracij na Danskem, ki jo je objavil Financial Times, mnogi, ki pridejo v tovrstne restavracije z namenom učenja in napredovanja, na koncu ure in ure opravljajo razna čistilska dela, v mrazu skubijo kokoši ipd., skoraj nikoli pa nimajo možnosti, da bi gledali prave mojstre pri delu in se iz tega naučili nekaj tudi zase.
Bullshit jobi.
Ja, tako je. Obenem pa je tukaj tudi dejstvo, da moraš imeti za to, da nekje opravljaš delo novodobnega sužnja slavnemu kuharju ali arhitektu, tudi sam kapital. Za minimalno upanje, da boš nekoč v prihodnosti uspel tudi sam, si primoran plačati. Sicer pa lahko podoben vzorec opazimo tudi v instagramski kulturi; število posameznic in posameznikov, ki jim uspe živeti od Instagrama, je zelo majhno, upanje pa vendarle obstaja.
V knjigi Izbira dajete primer, kako so začeli ljudje po neverjetnem uspehu Ane Kurnikove po celi državi graditi teniška igrišča, in sicer v upanju, da bi se podobno zgodilo tudi drugim otrokom.
Res je, starši so v upanju, da bi lahko postala njihova hčerka ali pa sin teniška zvezda, prodali tudi hiše, saj je bil to edini izhod iz revščine. Tik pred covidom sem na Kubi spoznala mlado študentko umetnosti, in ko sem jo vprašala, zakaj je izbrala tak študij, je rekla: »Samo dva načina sta, da pridem iz Kube: eno je šport, drugo pa umetnost.« Želela si je živeti drugje in ker je na Kubi izjemno tekmovalen sistem vpisa na umetniško akademijo, je med tistimi nekaj izbranimi precej takšnih, ki jim uspe kasneje dobiti razne rezidence v tujini in lahko s tem na legalen način zapustijo državo.
Če se na hitro vrnem h konceptu bullshit jobov: David Graeber v svojem eseju in kasneje knjigi Bullshit Jobs (Simon & Schuster, 2018) trdi, da kar se tiče produktivnosti, prednosti avtomatizacije niso privedle do 15-urnega delovnika, kot je napovedal ekonomist John Maynard Keynes leta 1930, ampak do porasta t. i. nepotrebnih služb (bullshit jobs), kar definira kot »obliko plačane zaposlitve, ki je tako popolnoma nesmiselna, nepotrebna ali celo škodljiva, da niti delavec sam ne more upravičiti njenega obstoja, čeprav se zaradi zaposlitve čuti dolžan pretvarjati, da temu ni tako«. Tudi André Breton je že leta 1928 v knjigi Nadja vehementno protestiral proti »dolgočasnim službam«. Trdil je celo, da »nima smisla biti živ, če moraš delati«, saj na ta način ne moreš odkriti sebe, smisla lastnega obstoja. A vendar so se ljudje že od nekdaj prebijali skozi razne manj prijetne pozicije, dokler niso našli službe, ki jim ustreza. Ali pa so se sprijaznili z idejo, da je delo nekaj, kar spada k življenju. Morda je tukaj ta catch, zanka, zakaj imamo mladi danes s tem vse več težav; po bretonovsko se je v igro vključil dvom ter začel prevpraševati samoumevnost dela kot nujnega. Naj zveni še tako privilegirano, pa je v časih, ko zaposlitev ne omogoča več nujno stabilne prihodnosti, temveč le preživetje iz dneva v dan, dvom verjetno bolj utemeljen?
In vendar je tudi socializmu obstajal cel kup t. i. bullshit služb, ker je bila ideja socializma vendarle polna zaposlenost. S tem si je režim seveda kupoval tudi socialni mir, saj se je na ta način izognil pojavu neke vrste lumpenproletariata, ki bi ga lahko potencialno ogrožal, istočasno pa je bil to seveda tudi način discipliniranja. Mislim, da je iluzorno pričakovati, da bi v primeru, če bi UI (umetna inteligenca) prevzel zadostno število delovnih mest, ki so res nepotrebna ali pa nevarna, ljudje nujno našli neko kreativnost v sebi in svoj čas izrabljali tako, da se na primer učijo nekih novih stvari ali si izboljšujejo svoje lastno življenje. Ni rečeno, da je vsak posameznik sam po sebi tako iznajdljiv; nekateri so, nekateri pa ne, mnogi imajo v resnici radi neko zunanjo prisilo v obliki rutine in ritma, ki pride z njo. Prav tako ni nujno, da boš, če si cel dan sam doma, zadovoljen. V času covida se je izkazalo, da mnogim delo od doma ni najbolj povšeči, saj so morali ves čas koordinirati službo s hišnimi opravki ali pa so delali preveč, ker so se jim porušile prej jasno zastavljene meje med službo in prostim časom. Prav zato so se nekateri vrnili nazaj v fizične službe, ki se okrog petih vsaj do neke mere končajo, medtem ko se je doma delovni dan zlahka raztegnil čez cel dan. Mislim, da je iluzorno pričakovati, da bi se v neki idealni družbi brez dela ljudje tudi tako zelo dobro ujeli, vsaj ne vsi. Hitro se lahko namreč zgodi, da se posameznik počuti (še) bolj izoliranega, osamljenega, predvsem pa brez cilja, če nima v življenju neke strukture, ki mu nekako pomaga osmisliti njegovo življenje. Obenem pa je tukaj tudi aspekt časa – če ga imamo preveč, ni nujno, da bomo vedeli, kaj z njim početi.
Uspeh je danes tako pomemben, da se sploh ne vprašamo več, kaj ga predstavlja. Ker vse bolj bazira na potrdilih, ocenah, priznanjih in nagradah, je tudi samozavest, ki iz tega izvira, zgrajena na majavih tleh. Še posebej je to vidno v našem šolskem sistemu, kjer ocene ne pomenijo nujno znanja; zaradi njihove teže in posledičnega občutka vrednosti, ki ga sprožajo, pa po zaključku srednje šole pogosto nastopi kriza, ko posameznik_ca ugotovi, da ni z ničemer zares opremljen_a, da ne ve, kaj ga_jo zanima, pa tudi, da bleščeče ocene ne enačijo nujno bleščeči prihodnosti.
Ja, in to je bilo zelo izrazito tudi ob mojem nedavnem obisku Kitajske. Profesorica iz njihove najboljše univerze Tsinghua v Pekingu mi je razlagala, da je že samo priti na tako univerzo skorajda nemogoče. Pogoj za sprejem je izjemno težek izpit, neke vrste matura, ki pomeni vse – če ga ne opraviš z najvišjimi odlikovanji, ne boš nikoli prišel na tako dobro univerzo, tudi če si bil vsa leta odličnjak. Povedano mi je bilo tudi, da med študenti, ki pridejo na top univerze, opažajo, da po sprejemu pogosto sploh ne vedo, kaj bi počeli s sabo, niti ne vedo več, ali jih smer študija, ki so jo vpisali, zanima; njihov edini cilj je bil namreč priti na univerzo, o tem, katera znanja si boš tam pridobil in kaj boš z njimi počel, pa ne razmišljajo zares. Tako pride med študenti hitro do nekega občutka praznine in obenem izjemnega strahu pred tem, da na univerzi ne bodo imeli več najboljših ocen. Ena izmed profesoric mi je recimo pripovedovala, da se je tretjina študentov po enem mesecu študija na njenem predmetu iz njega izpisala, in sicer iz strahu, da na koncu semestra ne bodo dobili najboljše ocene. Neuspeh je bil torej hipotetičen, s strahom se niso zares soočili, niti poskusili še niso zares, temveč že vnaprej kalkulirali, da bodo predmet raje opustili, ker jih morda ne bo vodil k novemu uspehu. Nikoli jih torej ni zanimala vsebina predmeta, ampak zgolj kalkulacija, kakšno oceno lahko na koncu dobijo.
Univerze so tako mnogokje postale čisti biznis (ne govorim o elitnih, temveč navadnih univerzah), saj se lahko nanje vpišeš le, če dokažeš, da si finančno in intelektualno koristen, predmet študija pa do neke mere že obvladaš. Težko si je predstavljati, da si včasih možnost izobrazbe ali prakse dobil že iz zanimanja, čistega entuziazma. Rek važno je sodelovati, ne zmagati, bo sčasoma resnično pozabljen, kot so za nas že pozabljene klobase, ki so jih nekoč tisti, ki so bili zadnji, dobili na sindikalnih smučarskih tekmah …
Poleg nemotiviranosti za sam študij pa se tudi v določenih poklicih dogaja, da naredi ta vseprisotna dirka tekmovalnosti človeka relativno otopelega. V medicini se pri nas že dlje časa soočajo s tem, da zaradi visokih vpisnih pogojev na študij pridejo posamezniki, ki imajo sicer vse potrebne točke, vendar niso nujno tako zelo zainteresirani za delo s pacienti. Njihov cilj je bil namreč vpisati se na »težko fakulteto«, ampak samo ta cilj je premalo za to, da postaneš empatičen zdravnik.
Apatija je zelo uporabna za sistem, ki lahko na ta način nemoteno opravlja svoje. Težavo pa vidim tudi v tem, da zgarani ljudje, ljudje, ki na delovnem mestu doživljajo velik pritisk, svojo nestrpnost širijo na druge, tudi, če slednji niso ničesar zakrivili. Jeza nad pešci, ker se nekam mudi, ali pa nad klepetavo, a prijazno stranko v trgovini, lahko hitro zamegli pogled na realnost, zaradi česar zlahka izgubimo občutek, kaj je primerno in kaj ne. Hkrati pa to vodi do vse večje družbene nestrpnosti.
Spomnim se, da sem v New Yorku pred leti hodila po ulici, ki je bila relativno široka. Nekateri so po njej hodili počasi, tisti, ki so hodili hitreje, pa so prve pogosto nadrli, češ, preveč prostora zavzemate na pločniku, umaknite se bolj ob zid, da nas, ki hodimo hitro, s svojo počasnostjo ne boste ovirali.
No loitering – prepovedano zadrževanje na določenih mestih, koncept, kjer ne smeš »samo biti«.
Ne smeš samo biti, tako je, biti moraš v nenehnem pogonu.
Tukaj bi se navezala na pojav »ghostanja«, koncepta, ki me je, ko sem pred leti izvedela zanj, zelo presenetil. In sicer ne zato, ker prej ne bi obstajal, temveč ker je postal s poimenovanjem normaliziran. Nenadna prekinitev komunikacije brez (očitnega) vzroka ali pojasnila je na raznih aplikacijah za zmenke postala tako vsakdanja, da jo ljudje dojemajo kot del izkušnje. Izjemno grobo obnašanje, ki je bilo sicer tudi prej obsojano, je zdaj kot družbeni pojav, četudi neprijeten, sprejeto. A vendar je nezanemarljivo, da pogosto povzroča občutke ničvrednosti, jeze ali pa celo vodi do agresije »žrtve« ghostanja, ki za situacijo nikoli ni dobila pojasnila.
Sam mehanizem interneta omogoča neko iluzijo anonimnosti. Na spletu, kjer nimaš nikogar pred sabo, je lažje biti grob in si to zanikati – »out of sight, out of mind,« pravijo Angleži. V internetni pisni komunikaciji imaš ves čas ljudi »out of sight«, zaradi česar lahko sam sebe prepričaš, da do nekega odnosa sploh ni prišlo. Ali pa s tem, ko nekoga ghostaš, upaš, da ne boš sam zašel v neko mučno emocionalno situacijo, kjer boš moral komunicirati svoja čustva, recimo to, da ti nekdo ni všeč. Sama mislim, da je internet poslabšal komunikacijo na marsikaterem nivoju, s čimer ciljam predvsem na povečanje verbalne agresije. Obenem pa omogoča tudi izjemne fantazme, ki si jih je lažje ustvariti, če drugega ne vidiš, zato so recimo kljub vsem video pogovorom, ki so nam na voljo, tekstovna sporočila še vedno tako zelo priljubljena. V ljubezenskih odnosih še toliko bolj, saj nam omogočajo, da v njih beremo to, kar želimo brati. Drugi nam nikoli ne more dati nekega potrdila glede tega, kaj mu zares pomenimo; vedno ostaja nek dvom, ali smo mi objekt želje ali užitka drugega, ali nas drugi recimo ljubi ali ne. Na ta vprašanja nikoli ne dobimo zadovoljivega odgovora. Tudi če nas naš dragi ali pa draga z besedami nekaj prepričuje, bomo mi ob tem brali, kakšen je ton te besede, kakšno telesno govorico je partner uporabljal … vse te nianse odnosov pa se na internetu razblinijo, zato je lahko ghostanje relativno udoben način, da se tisti, ki ghosta, s svojimi čustvi in čustvi drugega ne rabi soočiti. Ker se tak posameznik ne nauči komunicirati, pa, ko zaškripa v odnosu, ljudje ta vzorec ponovijo – celo izginejo, čeprav bi se skozi komunikacijo odnos morda dalo izboljšati, če ne celo rešiti. Ghostanje postane pobeg, ki onemogoča poglabljanje znanja o lastnih čustvih, o čustvih drugega ter medsebojno spoznavanje. Danes je v družbi vse več ljudi, ki so kot neke vrste monade, živijo relativno odrezano ali pa so del majhnega kroga ljudi. Problem nastane, čim nastopi konflikt z drugim, saj te monade iz čistega pomanjkanja izkušenj s konfliktom ne znajo zares sodelovati z drugimi. Na Japonskem imajo recimo porast samskih ljudi, predvsem moških, ki gredo na dopust z virtualnim dekletom, torej s figuro, ki jo dejtajo na svojem računalniku in ki v bistvu ni živa. Kar ti moški pogosto trdijo, je, da bo živa ženska vselej hotela nekaj, kar njim ne bo nujno po godu, ta avatar pa je predvidljiv, s čimer jim omogoča določen emocionalni mir.
Nočna mora Alaina Badiouja, ki je že davno omenjal vse pogostejšo nezmožnost prestopa ovire, ki se pojavi ob konfliktu.
Točno to je problem. Zato pa se veča grobost v medosebnih odnosih, ker se to, da pobegneš in nekoga ghostaš, pokaže kot neka prava pot, saj domnevaš, da se boš tako izognil bolečini, ampak se v resnici ne naučiš ničesar o medosebnih odnosih.
Trajnostno.
Ja (smeh).
