Slogan berlinskih mestnih oblasti, Arm, aber sexy, na poceni in populističen način povzame bistvo ‘Štegrovega mesta’ – navdušujoče in obenem utrujajoče podoživljanje ulic, ljudi, zgodovine in pesniškega ustvarjanja. Aleš Šteger je pesnik; Berlin bi s svojim ritmom, metaforami in drugimi sredstvi jezikovnega sloga hitro lahko postal pesem.
Prozne miniature so lirske pripovedi; v ospredju je izrazito subjektivno dojemanje Berlina, v katerem pa se pripovedovalec ne more in ne želi izogniti problematiziranju dveh velikih tem – pesniškega ustvarjanja in totalitete zgodovine. Še več – skozi ta miselni diskurz se šele oblikuje njegovo zavedanje Berlina in obenem zavedanje samega sebe.
V svojem razmišljanju pripovedovalec ni sam. Že na začetku si Šteger pomaga s citatoma Walterja Benjamina in Dursa Grünbeina. Z Berlinčanom Benjaminom se tudi nadalje tiho pogovarja, verjetno se pri njem tudi zgleduje v formi, saj Benjamin v Berliner Kindheit um 1900 prav tako podaja Berlin skozi prozne miniature. Grünbein pa Štegru služi za izhodišče v pesniški misli, da je »vsako mesto zgolj razširitev lastne sobe.« Šteger se ne trudi Berlin objektivizirati, ampak, ravno nasprotno, nanj gleda skozi svoje lastno spreminjanje. Pa vendar se Šteger tega izhodišča ne drži dosledno, saj se mestoma opogumi in išče odgovore na večna vprašanja zgodovine in poezije. In kljub temu, da levji delež knjige zajema subjektivno dojemanje Berlina, ravno ambiciozni in ognjeviti nastavki razlage sveta skozi psevdo analizo pomena zgodovine in pesniškega ustvarjanja pri bralcu pustijo najmočnejši vtis.
Kaj je Berlin? Banalno, a tehtno vprašanje, saj že samo dejstvo, da je bil nominiran tako za zbirko najboljših kratkih zgodb fabula kot za nagrado Marjana Rožanca za najboljšo esejistično zbirko (ki jo je tudi prejel, fabule pač ne, kakor tudi ne nagrade Prešernovega sklada, za katero je bil nominiran), učenega bralca zbega. Enaintrideset zgodb je zadosti nepovezanih, da lahko vsako jutro preberemo eno in ne bomo pri tem utrpeli velike škode, če smo že pozabili vsebino prejšnje. Pa vendar ni tako preprosto – Šteger sam z uvodnima citatoma in zadnjo pripovedjo, ki jo poimenujeFinis (lat. konec), lirskim pripovedim/kratkim zgodbam/esejem postavi okvir, ki bralca prisili, da zgodb ne pozablja in da si prizadeva priti čim prej do konca in smisla. Neizogibno se torej pojavi vprašanje – kakšen je ritem Berlina? Ni zgodbe, ki bi se razvijala skozi lirske pripovedi; ritem knjigi daje dvoje – ponavljanje določenih tem in motivov ter pripovedovalčevo postopno odkrivanje samega sebe s pomočjo kamufliranih Bud, Kristusov v črnem, Marij s pank frizuro in Krišn, preoblečenih v srednjeevropske intelektualce.
Podoživljanje tihe osebne tragedije ni vnaprej dana karakteristika pripovedovalca, ampak je rezultat nalaganja sedimentov v Štegrovem razmišljujočem Jazu, ki se nato v mislih gnetejo, prepletajo in postavljajo na glavo. V prepletanju treh glavnih tem (zgodovine, pesniškega ustvarjanja in samorefleksije) ni moč zaslediti enakomernega ritma. Njegova neenakomernost se sklada z Berlinom, saj mesto v svoji turbulentni zgodovini in multikulturni ter hitro bežeči sedanjosti ni nikoli živelo v enakomernosti in umirjenosti – Šteger to kompleksnost ne samo dojame, ampak jo ponotranji in postane sam del berlinske razsrediščene identitete. Pripovedovalec nas v začetnih vrsticah namenoma suhoparno, s pomočjo številk, vpelje v mesto, kjer »vsak dan poje 3,339.436 prijavljenih prebivalcev Berlina 25 ton kebaba«, nato pa nam predstavi tudi prve lastne razpoke, saj postane »Herr Šteger, Mister Stigel, Stajger in podobno.« Deseta pripoved, Brot und Rosen, predstavlja prvi vrh knjige, saj se, za razliko od predhodnih pripovedi, silovito, na ravni vsebine in jezikovnega sloga, s pomočjo mnogih (retoričnih) vprašanj in primerjave z vojno, spopade s tematiko poezije. »Ali sme pesem pričati o tem, kar nam je bilo posredovano kot pripoved? /…/ Zato ne boli, ker zbirka verzov ne vzbudi zanimanja, kot ga roman. Da poezija trenutno ni v stanju spodnesti sistem. Da toliko ne prinese finančno, pa skeli, je še rekel. Ali sem pristavil sam?« Berlin pesnika zavede v razmišljanje, razmišljanje o Berlinu pa nujno pomeni dvom – po tem silovitem odseku pesnik umiri žogico in se umakne v kontemplativno dojemanje Berlina skozi iskriva opažanja vsakodnevnih pripetljajev, bralca pa pusti v napetem pričakovanju, kdaj bo prišlo do nove erupcije.
Šteger se vseskozi, v fragmentih, dotika zgodovinskih tem, ki so izoblikovale vseprisotno kompleksnost Berlina. V pripovedi Kudamm, po manj izrazitem nizanju osebnih impresij, pesnik z vso odločnostjo zareže v zgodovino. »V tisočletjih nastopanja v cirkusih, javnega razkazovanja na sejmih, posedanja po kotičkih premožnih ulic kosti pohabljenih vsake toliko izginejo skozi pogoltni gobec zgodovine v nemost neoznačenih grobov, skalnatih previsov in krematorijskih peči.« Berlin je zgodovinski dosje – ta prisili pesnika v postavljanje vprašanj, na katera pa zvedavi pripovedovalec nima odgovora. Neodgovorjena vprašanja, ki tudi bralca napeljejo k razmišljanju o sebi in svetu, kažejo na trezno zavedanje pripovedovalca o lastni nemoči v mestu, kjer sta prostor in čas znani, a nedojemljivi dimenziji realnosti.
V pripovedi Razpoka Berlin knjiga doživi tretji vrh, v katerem pesnik s pomočjo protislovij ugotovi, da zunanje silnice določajo njegovo usodo. »Berlin je pošast. Berlin je najbolj krasno mesto na svetu. Oba stavka držita in hkrati ne držita. Kot razvajena otroka se vesita po meni in zahtevata, zahtevata.« Pripovedovalec se odlepi od Aleša Štegra in se zlepi z Berlinom – ta vez je dokončna, iz Berlina ni povratka. Tako kot pri razglabljanju o pomenu poezije in zgodovine se Šteger posluži dramatičnega jezika, ki se razlikuje od pesniške miline, ki prevladuje v večjem delu knjige. S tem na ravni jezika izpostavi določene dele knjige – to po eni strani kaže na veščo uporabo jezika, po drugi strani pa obstaja nevarnost, da nekatere pripovedi zbežijo mimo bralca, ne da bi jih povezal v širši okvir, v njih dojel globlji smisel ali da bi se mu vtisnile v spomin. Ta nevarnost je seveda relativna – odvisna je od tega, kako beremoBerlin, obenem pa je tudi neizogibna, saj vsakršen ritem določene elemente postavlja v ospredje, druge pa na stran. Na Berlin, ki je zaznamovan z zvrstno šizofrenostjo, je v tem smislu možen dvojen pogled. Če knjigo dojemamo kot zbirko esejev ali med seboj nepovezanih lirskih pripovedi, je vsaka pripoved mojstrovina v pesniškem izražanju in izčiščevanju misli. Če pa hočemo začutiti knjigo kot celoto in izluščiti njeno bistvo, lahko lepo število pripovedi izločimo in na podlagi nekaj najbolj izrazitih povzamemo bistvo Berlina v prepletanju zgodovinske, pesniške in lastne refleksije pripovedovalca v mestu, ki poraja mnoga vprašanja in ponuja raznolike odgovore.
Enaintrideset Štegrovih proznih miniatur je obogatenih z osemnajstimi fotografijami. Z lastnimi fotografskimi miniaturami avtor na ravni slike ponazori svojo povezanost z Berlinom. Prva slika v knjigi je, nonšalantno, slika avtorja v vagonu U-bahna. V Mustašah, pripovedi na sredi knjige, sam razkrije, da nonšalantnost ni slučaj, ampak premeten način, kako ustvariti napet lok med fotografijo in razlago lastnega spreminjanja skozi Berlin, ki raste »po vratu in okoli ust«. Aleš Šteger z brki je pravi moški, akter v cenenih pornografskih filmih, mladi Attila Josef, starejši Attila Josef, vzhodnonemški turist na Jadranu in še mnogo drugih razsrediščenih identitet. Brki so prispodoba Berlina, prispodoba nenehno spreminjajočega se. Črno-bele zamegljene fotografije imajo drugačen namen kot Sebaldove faktografsko natančne fotografije stavb, oseb in dnevniških zapiskov – Štegrove miniature ne vzpostavljajo nasprotja tekstu, ampak skupaj z njim poudarijo občutenje Berlina, ki mestoma meji na Weltschmerz, svetobolje.
S povratkom v Slovenijo se je Šteger ‘rešil’ iz berlinskega babilonskega stolpa. V bistvu pa ga je šele povratek utrdil v spoznanju, da ga je Berlin zastrupil – brke je obril, a berlinski zid med njim in svetom je ostal, metoda nenehne samorefleksije je postala sestavni del njegovega Jaza. Šteger je pesnik, je tujec v Berlinu, je tujec doma. Za koga je torej napisal Berlin? Tujec dojema visoko literarno vrednost in sluti mesto neskončnih vprašanj in ponujenih polodgovorov, tujci z izkušnjo Berlina nemo prikimavamo, Berlinčan pa ga ne bere, kajti kdo rad bere, kako mu tujec odkriva dušo?
