Ob gledanju filma Ribji spev me je v duhu odneslo na otoke, po katerih sem nekoč sam hodil, okrog njih plul in plaval, lovil ribe, posedal v krčmah, v raznih kužinah – kuhinjah, na terasah in plažah, trgal grozdje, motal ribiške vrvice in brusil osti podvodnih pušk, netil ognje za pečenje rib na gradeli in zvračal kozarce raznih otoških opojnih pijač.
Ribiči iz filma so se mi zdeli znani. Kot da sem jih že videl. Nisem bil na Azorih, nisem bil na Sao Miguelu, nisem bil na Ribjem repu (kar, kot se mi zdi, pomeni Rabo de Peixe). Bil sem pač na marsikaterem otoku, kot da bi jih zbiral za kolekcijo, a največ na otoku Biševu nasproti Komiže na Visu. Saj imajo skoraj enake obraze, Pedri, Bruni, Marci, Migueli na Rabo de Peixe, kot naši komiški Živkoti, Nikice, Andrije in Mateti; tudi oblečeni so podobno, modri delovni kombinezoni, kavbojke, srajce, puloverji. Imajo podobne ribiške ladje, azorske gaete so skoraj enake komiškim gaetam falkušam. Imajo podobno življenje in podobne usode. Navsezadnje tudi precej podobno razmišljajo, saj so njihova življenja podobna, okrog njih je morje, v morju so ribe, ribe so njihova življenja, ko se iz morske živali spremenijo v bankovce. S trdim delom in prenašanjem hudih vremenskih tegob zaslužijo za skromno življenje na otoku. Vsak otok je sicer malo drugačen, v bistvu pa so si vsi podobni. Vse druži morje in morje vse izenačuje, čeprav je povsod drugačno.
Pred leti so Komižani peljali svojo repliko gaete falkuše na svetovno razstavo Expo v Lizbono. Tam so se seznanili s portugalskimi ribiči. Ugotovili so, da so mnogi njihovi ribiški izrazi podobni ali celo enaki. Iz Mediterana so se razširili tudi na Atlantik. Celo nekateri komiški priimki so zveneli precej portugalsko; Martinis, Forte, Fiamengo.
Nič čudnega, da so se mi ljudje iz vasi Rabo de Peixe zdeli znani.
Ko sem v filmu gledal ozke ulice azorskega mesteca, se mi je zdelo, da se sprehajam po Komiži. Ali po Izoli ali po Rovinju ali po Piranu. No, le morje se mi je zdelo bolj divje. Jadran se zna lepo umiriti, Atlantik težko. Čeprav je pozimi tudi Jadran lahko zelo pasji. Komiški ribiči so nekoč tudi pozimi lovili jastoge, z gaetami so se vozili zelo daleč, na Palagružo in Jabuko, tam so morali preživeti mraz in viharje, njihove ladjice pa niso imele kabin. Včasih je bilo tako mraz, da so si morali zjutraj roke ogreti s svojim urinom, da so lahko premaknili prste. Tako je, njihova jutranja toaleta je bila scanje po svojih premrlih rokah! A s tem (in s sardelami) so zgradili Komižo. Kot Pedro, Bruno, Marco z mečaricami, palamidami, skušami in rakovicami svoj Rabo de Peixe. Morje jim je zgradilo domove.
Otoka ni brez morja. Morje naredi, da je otok otok. Iz zemlje in skal, rastlin in živali ga ustvari. Dlje kot je od kopnega, bolj je otok. Otok je bolj odvisen od morja kot od zemlje.
V knjigi Čar otoka piše angleška pisateljica Elisabeth Boudge: »Na našem otoku ne moreš biti individualist. Na zelo majhnem prostoru je nakopičene toliko čarobnosti. Morje vsepovsod okrog nas tako tesno objema, da smo vsi v rokah drug drugega – ljudje, letni časi, ptice, cvetlice in tekoča voda. Ljudje, ki živijo na otoku, razumejo, kaj pomeni enost.«
Victor Hugo, ki ga poznamo po mračnih realističnih pariških romanih, je napisal roman Pomorščaki (Le travailler de la mer), ki se dogaja na otoku Guernsey v Rokavskem prelivu. Takole posvetilo je napisal otoku na začetku knjige:
»Knjigo posvečam skali gostoljubja in svobode, kotičku stare normanske zemlje, kjer živi plemenito, malo pomorsko ljudstvo, puščobnemu in milemu otoku Guernsey, mojemu sedanjemu pribežališču in verjetno tudi mojemu grobu.«
Zadnja leta je preživel tam in res, tam je tudi pokopan.
Morje torej neumorno buta ob obale Sao Miguela in drugih Azorov, ribiči krpajo mreže, odhajajo na morje, spuščajo vanj parangale in vrše, pripeljejo ulov na tržnico, razporedijo ribe po kašetah, velike pa razsekajo, poberejo bankovce, grejo v krčmo in potem domov k svojim ženam in mnogim otrokom, ob praznikih slavijo svetnike, ob prostih dnevih sedejo na klop pod svetilnik (ali cerkev) in si vtaknejo čik v usta – in tako v ribjem krogu naprej, do konca in do novega začetka, ribiči, otočani, tako podobni na vseh otokih, da se menda ne motim, če rečem, da vse poznam, tudi tiste, ki jih nisem nikoli videl.
V sredo se v Izoli začenja filmski festival Kino Otok. Na njem bodo predvajali tudi film Ribji spev (Rabo de Peixe, Joaquim Pinto, Nuno Leonel), ob katerem je Mate Dolenc napisal pričujoči esej.