Včeraj bi Michel Foucault in Friedrich Nietzsche, če bi bila še živa, praznovala rojstni dan. Da to ne bi šlo kar tako mimo nas, objavljamo odlomek iz Foucaultovega uvoda Rojstva klinike. Delo je izšlo leta 1964, ukvarja pa se z nastankom klinike kot institucije in vznikom moderne, znanstvene medicine (delo naj bi sprva nosilo podnaslov Arheologija medicinskega pogleda).
Prav mogoče je, da pripadamo neki kritični dobi, ko nas odsotnost neke prvinske filozofije sleherni trenutek spominja na usodno obdobje inteligence, ki nas obvladuje in brezupno drži proč od izvirne govorice. Za Kanta sta bili možnost in nujnost kritike z določenimi znanstvenimi vsebinami povezani z dejstvom, da obstaja nekaj takega kot vednost. V našem času pa – in filolog Nietzsche je priča – sta povezani z dejstvom, da jezik obstaja in da se je v neštetih besedah, ki jih ljudje izrekajo – ne glede na to, ali so smiselne ali nesmiselne, nazorne ali pesniške – oblikoval pomen, ki lebdi nad nami in nas vodi naprej v naši slepoti. Toda v temi čaka, da se zavemo, preden vzniknemo v svetlobo dneva in začnemo govoriti. Zgodovinsko smo obsojeni na zgodovino, na potrpežljivo oblikovanje diskurzov o diskurzih in na nalogo poslušanja že povedanega.
Vendar, ali je usodno, da poleg komentarja ne poznamo nobene druge govorne rabe? Komentiranje pravzaprav prevprašuje diskurz o tem, kar pravi in kar je hotel reči; skuša obelodaniti tisto dvojno dno govora, kjer se ta lahko poistoveti sam s seboj in se tako domnevno približa svoji izvirni resnici. Gre za to, da s tem, ko izjavimo to, kar je bilo rečeno, vnovič povemo to, kar ni bilo nikoli izgovorjeno. V tej dejavnosti komentiranja, ki skuša star, trdovraten, na videz vase obrnjen diskurz transformirati v zgovornejšega, bolj arhaičnega in hkrati sodobnejšega, se skriva nenavadna naravnanost do govorice. Komentirati pomeni po definiciji priznati presežek označenca nad označevalcem; gre za nujno neizoblikovan ostanek misli, ki ga je govorica pustila v senci, ostanek, ki je sámo bistvo te misli, zbezano iz svoje skrivnosti. Toda komentiranje predvideva tudi, da to negovorjeno dremlje znotraj govora in da utegnemo, s tem, ko ga sprašujemo, s preobiljem, lastnim označevalcu, dati besedo vsebini, ki ni bila izrecno označena. Ta dvojna prenapolnjenost nas z odpiranjem možnosti komentiranja obsodi na neskončno nalogo, ki je nič ne more omejiti. Zmeraj namreč obstaja določen označenec, ki ostaja in ki mu je še treba dati besedo, kar pa zadeva označevalca ta se vselej ponuja v nekem bogastvu, ki nas proti naši volji sprašuje o tem, kar »hoče povedati«. Označevalec in označenec si torej jemljeta znatno avtonomijo, ki vsakemu od njiju posebej zagotavlja zaklad namišljenega pomena [signification]; v skrajnem primeru bi eden lahko obstajal brez drugega in začel govoriti o samem sebi; komentar se umešča v ta domnevni prostor. Toda istočasno med njima izumlja kompleksno povezavo, zapleteno mrežo, ki se dotika pesniške vrednosti izraza. Označevalec naj ne bi »prevajal« brez prikrivanja in ne da bi označenca pustil z neizčrpno rezervo; označenec se razkrije samo v vidnem in težkem svetu označevalca, obremenjenega s pomenom, ki ga ne obvlada. Komentar temelji na domnevi, da je govor »prevodni« akt, da ima nevarno prednost podob, ki kažejo, medtem ko skrivajo, in da ga je v odprtem nizu diskurzivnih ponovitev mogoče v neskončnost nadomeščati z njim samim; skratka, temelji na interpretaciji govorice, ki je precej razločno zaznamovana s svojim zgodovinskim izvorom. To je eksegeza, ki s prepovedjo simbolov in čutnih podob, s celotnim aparatom razodetja posluša Besedo Boga, vselej skrivnostno, vselej onkraj same sebe. Že leta komentiramo govorico naše kulture, in to natanko s točke, kjer smo stoletja zaman čakali na odločitev Besede.
Govoriti o mislih drugih, skušati povedati to, kar so oni povedali, tradicionalno pomeni analizirati označenca. Toda ali je tre- ba stvari, ki so jih povedali drugi in drugje, obravnavati izključno v skladu z igro označevalca in označenca? Ali ni mogoče izpeljati diskurzivne analize, ki bi se izmaknila usodnosti komentarja in ne bi predpostavljala nikakršnega ostanka, nikakršnega presežka v tem, kar je bilo rečeno, marveč sámo dejstvo njegovega zgodovinskega pojavljanja? V tem primeru diskurzivnih dejstev ne bi smeli obravnavati kot mnogotera samostojna pomenska jedra pač pa kot funkcionalne dogodke in segmente, ki postopoma oblikujejo sistem. Pomen neke izjave tako ne bi bil opredeljen z zakladom namer, ki bi jih utegnil vsebovati; namer, ki bi ga razkrivale in hkrati zakrivale, pač pa z razliko, ki ga oblikuje glede na druge resnične ali možne sočasne izjave, ali izjave, ki se jim postavlja nasproti v linearnem časovnem nizu. Tedaj bi lahko nastala sistematična zgodovina diskurzov.
Zgodovina idej je do nedavnega poznala samo dve metodi. Prvo, estetsko, utemeljeno na analogiji, kjer se da slediti smerem njenega razprostiranja v času (geneze, filiacije, sorodnosti, vplivi) ali na površini danega zgodovinskega prostora (duh neke dobe, njena Weltanschauung, njene temeljne kategorije, ureditev njenega družbenega in kulturnega sveta). Drugo, psihološko, ki je metoda denegacije vsebin (to ali ono stoletje ni bilo tako racionalistično ali iracionalističo, kot so mislili), na podlagi katere se je začela in se razvija neke vrste »psihoanaliza« misli; njen izid pa lahko povsem utemeljeno preobrnemo – jedro jedra je bilo od nekdaj njegovo nasprotje.
Tu bi radi poskusili analizo ene vrste diskurza – diskurza medicinskega izkustva – v obdobju, ko je ta pred nastopom velikih odkritij devetnajstega stoletja spremenil bolj svojo sistematično obliko kot pa svojo snov. Klinika je nov prerez skozi stvari in hkrati načelo njihovega ubesedenja v govorici, ki smo se je navadili prepoznavati kot govorico »pozitivne znanosti«.
