Rojstvo pisatelja iz duha družinskih tragedij

Ko sem v julijskih dneh spet prebrala Potujoče gledališče, se mi je zalezlo pod kožo še bolj.

Ob prvem branju, januarja, sem prevod romana hrvaškega pisatelja Zorana Ferića temeljito prečesavala kot urednica, in tedaj se je že pokazala vsa njegova sugestibilnost. Telesno sem se počutila vse slabše in slabše. A čim sem obrnila zadnji list, sem zbolela za samodiagnosticiranim oslovskim kašljem. Zdravniški ordinaciji sem seveda javila svoje simptome že zaradi bolniške, oni pa me kajpak niso prav nič prosili, da se pridem pokazat – raje so, kot je zdaj v navadi, na daljavo predpisali vrsto zdravil, za katera še nikoli nisem slišala in ki jih tudi ni bilo mogoče uporabljati, saj nisem znala določiti niti tega, ali je moj kašelj moker ali suh. Zdelo se je, da tisti kašelj ni od tega časa in prostora, da je prišel k meni kot sporočilo od drugod. Ni nameraval pojenjati. Tisti bolniški stalež je bil najdaljši v moji delovni zgodovini, trajal je tri tedne, a tudi po vrnitvi v pisarno sem še vedno pošteno krehala, vsak poskus pokašljevanja pa me je paral na dvoje v spominu na bolečino, ki se je ugnezdila v pljučih. Pretresalo me je spoznanje, kako je branje lahko nevarno in kaj se pravi vživeti se scela, predati se drugemu svetu in sočutno prevzeti nase tuje tegobe. Besede so v resnici zelo žive, če seveda obstaja sprejemnik zanje – dojemljiv bralec, bralka odprte glave, nekdo, ki se pusti navdušiti. Če smo mi živi in besede pravšnje, nas skupki črk božajo kot mesena oseba ali pa nas, celo to, okužijo z bacili.

Ni slučaj, če začenjam z boleznijo, da bi predstavila zdravo tkivo te izvrstne knjige, ki je ob izidu pod izvirnim naslovom Putujuće kazalište (2020) prejela pomembno hrvaško literarno nagrado Ksaverja Šandorja Gjalskega.

Vsak trenutek je okno v vse čase, pravi uvodni moto, vzet iz Wolfove knjige Ozri se proti domu, angel, in to je naposled tudi stavek, s katerim dramatična družinska zgodba, ki jo gledamo kot v gledališču, na koncu izzveni. Skozi lastno bolezen sem kakor skozi okno pogledovala na daljne pisateljeve sorodnike, ki so vsi po vrsti zbolevali za tuberkulozo in umirali v časih, ko za Kochov bacil še ni bilo penicilina. V vsakem poglavju knjige, z vsako zgodbo, z vsako novo generacijo se kakor skozi odprto okno odstira razgled na prejšnje in prihodnje rodove. Ferić je mojster takega tkanja, kjer se predniki in potomci zlagajo drug v drugega kot ruske matrjoške; zdaj je večji eden, zdaj drugi, a čeprav ima vsak svoj prepoznavni značaj, drugačen od drugih, se na neki ravni, vedno znova, ker kri ni voda, dogaja tudi ponovitev: isti prizor, isto veselje, isto preganjanje, isto nagnjenje, isti strah v manjši ali večji posodi.

Ferić »na oder« rad postavi patološka telesna in duševna stanja človeka in jih nato osvetljuje z lepimi žarometi. Sprva sem odlašala s tem zapisom, saj sem spoznala, da o svoji poetiki najbolje piše kar sam. Poln preciznih samouvidov je recimo njegov zapis, objavljen k slovenskemu izboru kratke proze Blues za gospo z rdečimi madeži (Beletrina, 2001). Svoj pisateljski pristop je tedaj analiziral kot poetiko prvega in zadnjega stavka ter poetiko pozabe, mimikrije, laži, bolezni in absurda. Vse to v največji meri še vedno velja tudi za Potujoče gledališče, že peti roman v Ferićevem opusu.

In potem sem si rekla, da moram vseeno pisati o tej knjigi, ki sem jo uredila, pisati, ker mi ne da miru, a da to seveda ni kritika, kakršne sem pisala pred časom, ampak le niz vtisov navdušene bralke. Jaz tu zavlačujem, ha, pisatelj pa na vrat na nos prične s preseganjem bralčevega horizonta in v romanu že takoj izvemo: Če stopiš v senco obešenca, ti to prinese srečo! Soočimo se torej s podobo obešencev v obleki in s kravato, obešenih na ulične svetilke, in v senci te podobe nato prebiramo celoto. Gre za pripadnike odporniškega gibanja v Beogradu leta 1941. Ti obešenci in njihove sence napovedujejo vse tiste člane pisateljeve širše družine, ki so že ali še bodo pomrli od nasilne pesti zgodovine ali od nepravične roke bolezni. Na obešenosti teh grešnih kozlov je nekaj hudo obešenjaškega: zlasti zato, ker so bili prej pravzaprav mučeni, razmrcvarjeni, zdaj pa vsem na očeh tako lepo urejeni bingljajo z drogov. Natanko tak je tudi pisateljev slog – obešenjaški. Tragične dogodke postavlja na glavo, žalostne like spreminja v dovtipne klovne, resnica sama postane nekakšna kamuflaža. To literarno maskiranje za na romaneskni oder me je zelo osupnilo. Nazadnje tudi pisatelj sam postane literarni lik, čigar romaneskno prezenco pa kljub vsem avtobiografskim indicem vendarle moramo tudi ločiti od avtorjeve resnične osebe. Čeprav je mikavno spremljati pisatelja na njegovi burni otroški in delinkventski mladostniški poti in si predstavljati, da je vse sveta resnica, pa ne smemo pozabiti, da imamo pred sabo polnokrvni roman. Vrh tega je pisatelj pred časom zapisal, da že od otroštva rad laže. S tem se je seveda duhovito spravil v paradoks lažnivca, ki mu ni mogoče niti verjeti niti ne verjeti.

Avtor je Slovenijo obiskal maja, ob predstavitvi Potujočega gledališča, ki je letos izšlo pri založbi Beletrina v skrbno pretehtanem prevodu Mateje Komel Snoj. To je bilo seveda ravno tistega maja, ko je Ljubljano zajelo strašno neurje in je taksi zadnjo minuto dostavil hrvaško literarno zvezdo v spremstvu direktorja Beletrine iz Le Petit Cafeja v Cankarjev dom. Ferić je, gotovo pretresen od silovitosti slovenskih neviht, povedal, da bi temu delu najbrž rekli avtofikcija. Nihče vendar nima tako podrobnih podatkov o svojih prednikih, o življenjih, ki so že zdavnaj pokopana, in o vsakdanu, ki je moral biti marsikdaj tudi povsem drugačen od razvpitih anekdot. Toliko bolj občudovanja vredno je torej, si mislim, če lahko pisatelj s svojo domišljijo zapolni luknje v nepovezanih pripovedih, zakrpa vrzeli nezanesljivega spomina, če lahko s samo strastjo besede – kajti to je edino pisateljevo orodje – črno-bele fotografije naenkrat obarva, če lahko kot zajca iz klobuka potegne zgodbo celo iz suhoparnega dokumenta, če lahko resnično ponošene obleke pretvori v kostume, ki služijo njegovemu odru, in zgodovinske dogodke sprevrže v kulise svoje zgodbe, če zmore družinske štorije, ki se jih je naposlušal predvsem na družinskih gostijah ob dnevu mrtvih, povezati in ustvariti mitologijo lastne rodbine.

Eden od junakov, ki mi najbolj ostajajo v spominu, je gotovo skrivnostni Benjamin Bernštajn, včasih imenovan Venjamin ali Venijan, ki so mu tudi priimek spreminjale česte administrativne napake. Je pravo leglo nesporazumov, s katerimi se pero tako posrečeno poigrava. Ta ruski emigrant in Jud, ki se znajde v Zagrebu, postane kirurg, tudi slikar in pozneje hohštapler, predvsem pa večni tujec ter pisateljev ded. Ne umre enkrat, ampak večkrat. Kakor zabeleži vnukovo pero: Nobenega dvoma ni, da so med vojno ustrelili ali obesili vse štiri njegove priimke in vsa tri imena ter da je takrat dokončno postal mitski junak iz maminih spominov. Nič čudnega, da je prav edina fotografija deda Benjamina in babice Ivke, skritih za kirurško masko, med operacijo pacienta, ki je ravno odprt in zraven še gleda, pri pisatelju pritisnila na ključni gumb in sprožila nastanek veličastne in humorne družinske sage. V tej fotografiji tičijo nekatere ključne sestavine Ferićeve pisave: maske, črni humor v beli halji, in ne nazadnje – ljubezenska skrivnost.

Razmišljam, kako zelo uravnotežene so Ferićeve pripovedi, kako se devet samostojnih zgodb, mitsko število, prepleta med sabo tako tesno, da tvorijo roman, in kako liki s tem nepričakovano postajajo mnogoplastni, odraščajo, se starajo, če prej ne umrejo, in sploh tisto, kar je najbolj dragoceno, doživijo psihološki razvoj. Pisatelj hodi po vrvi med apoliničnim in dionizičnim principom. Prav to uravnoteženje dveh nasprotujočih si principov večkrat pogrešam v slovenski prozi. V značajih, ki jih slika Ferić, se prepletajo konstruktivni in uničevalni vzgibi, razum včasih zmaguje nad čustvi, drugič pa se čustveni in čutni svet osamosvojita od vsakršne razsodnosti. Mojstrsko upodobi ljubezensko zgodbo, celo več takih zgodb, in največkrat so nesrečne. Ljubezen med preprosto mladenko Ivko, hčerko redoljubnega in nasilnega avtro-ogrskega orožnika in čebelarja, ki verjame, da je šiba pognala iz raja, ter med svetovljanskim boemom Benjaminom je gotovo te vrste: žalostna ljubezen, zaznamovana z neenakostjo v razmerju ženske in moškega tistega časa, od katere pa si nedolžno dekle toliko obeta, da ta zveza še dolgo odzvanja kot en lep knjižni primerek razočaranja … Ivkin portret je slika, ki jo je ustvaril Benjamin, kakor jo je videl on. Ivka je dekle, ki iz sence svojih živih in mrtvih bratov in iz očetovega primeža beži k pripadniku naroda, ki je križal Kristusa, k potencialnemu izdajalcu. Ker Benjamin kot kirurg v Vinogradski bolnišnici pri delu večinoma nosi masko, izstopajo predvsem njegove oči. Skozi to okno v dušo zre Ivka, njegova instrumentarka. Te oči je bilo težko pozabiti, ker so jo pogledale kot zajčka ob gozdni poti, kot nekaj ljubkega, a nepomembnega. Iz ganljive, prepričljivo zavite in trpke zgodbe, kjer eden prej, drugi slej, potegneta kratko, pa se rodi pisateljeva mama, ki so jo vsi klicali suha južina. Postane sicer sirota, a preživi. Odraste predvsem ob moških sorodnikih, kar ima svojevrstne posledice. Zlasti njeno poznejše življenje, ko je že imela sina, je deležno pronicljive pisateljeve upodobitve.

Če se še malo pomudim pri Ivki, naj povem, da me ob njej obseda neka podoba. Ivkina pljuča so na rentgenskih posnetkih videti kot nerazvita in ujeta krila, ki se ljudem iz nekega razloga ne morejo prebiti skozi kožo. Mnogi liki teh pripovedi so nosilci hrepenenja, stremijo k drugačni usodi, drugim okoliščinam, in podkožni zametek kril, ki nikoli ne bodo vzprhutala, kaže na tisto, po čemer človek hrepeni, kadar na vidiku ni uresničitve želje. Prav tako koprnenje tiči tudi v dveh polnih Ivkinih kovčkih v njeni sobi, ko dekle čaka na moževo vrnitev in se želi čim prej preseliti k njemu. Prenaša se iz roda v rod, ta zametek. A Ivka, drobna in shirana, dvodimenzionalna, kot senca, na njej je v treh dimenzijah zgolj nosečniški trebuh, potem tako mlada umre zaradi jetike ali sepse. Tako veliko hrepenenja, pa tako malo življenja. Umre leta 1929, samo nekaj dni po rojstvu hčere Vere. Tudi to ime je znamenje. Vendarle Ivka ni prekinila nosečnosti, čeprav so jo k temu nagovarjali zdravniki, tudi mož. In je donosila zdravo dete. Kaj je občutila in kako se je odločala, je bila prepričana ali je dvomila … to je uganka tudi avtorju, ki nam da večkrat vedeti, da ni vseveden, čeprav nas s svojo pripovedno avtoriteto po mili volji spelje tudi na led.

V tej rodbini zaseda svoje možato mesto Pavle Pejić, pisateljev prapraded, ki je imel tovarno z usnjem. To je še en izrazit karakter, ki sovraži Avstrijo in nič manj tudi Jugoslavijo, in kakorkoli se zgodovina že obrača, on ne gre rad z vetrom. To je pač človek, ki strelja iz dvocevke, kadar se rodi deklica, in usoda hoče, da prav njegovo hčer zasnubi nestanovitni igralec. Če ne bi bilo tiste predstave potujočega gledališča, Petar Zrinski Eugena Kumčića, ne bi bilo niti Zorana. Marsikaj se rodi iz naključij. Kajti iz tiste ljubezni vznikne pisateljeva babica Dobrila. Ta ima nato z Iljem Ferićem, gozdarjem, dva sinova, Mirka in Tvrtka. Slednji podeduje Pejićevo strast do orožja ter njegovo orožarno in bo postal pisateljev oče. V družinsko drevo sta močno vraščena tudi Ivkin brat Stjepan, ki kot stric pozneje skrbi za pisateljevo mamo, in njegova žena Terezija. Ta si želi otrok, a jih ne more imeti. Vrže se v pobožnost, moli, roma, a tistemu najpomembnejšemu, kar bi bilo mogoče tudi pametno narediti, se izogiba. Kot da bi nekakšna sram in bolečina preprečevala krilom, da se razvijejo. Čeprav Benjamin, h kateremu gre Stjepan po nasvet, zatrdi, da je tako početje Bogu v veselje in da si ga je prav takega, kakršno tisto najpomembnejše je, zamislil judovski, krščanski in muslimanski Bog. A prekmalu se Terezija preseli z mestnega zagrebškega naslova na drugega, mirogojskega. Kakor razmišlja Stjepan, je človekovo življenje resnično nekaj bežnega v primerjavi z obstojem večnega hrasta, ki stoletja ostaja trdno na mestu, zvest sebi in svoji okolici. Za Stjepanovim življenjem so ostali vsaj dokumenti: načrti za hišo, ki ni bila nikoli zgrajena, in pisma, ki morda niso bila nikoli poslana. Roman ima močno eksistencialno noto. Ljudje so vrženi v ta svet, malo poživijo, ne da bi se povsem zavedali svojega življenja, nato pa umrejo nesmiselne smrti. Zreli pisatelj se sprijazni s tem, da je v letih, ko prstov za umrle vedno zmanjka.

Z natančno, včasih neusmiljeno neposredno, celo odvratno, a tudi ljubečo upodobitvijo svojih staršev in naposled sebe se lok sklene. Mama pristane v Vinogradski bolnišnici, kjer sta nekoč delala njena starša Benjamin in Ivka. Po zaslugi penicilina je tuberkuloza premagana. Žal pa mama zboli za boleznijo, ki zaznamuje naš čas, za rakom. Pretresljivo se pisatelj spominja, kako je ob maminem propadanju shajal z očetom. Nekako je preživel, se znašel, a ostale so sledi. Še danes ga preganja mora, da je mama živa zazidana. Ti zadnji deli so popisani drugače kot prvi, zajel jih je duh sodobnega časa, čuti se, da je pisatelj vse to doživel na lastni koži. Vendar je treba povedati, da zato, ker je zdaj čustveno vpleten, niso nič manj učinkoviti.

Kolikor bolj se posvečam značajem in medčloveškim odnosom, ki jih Ferić slika zares suvereno, toliko bolj moram poudariti tudi zgodovinsko dimenzijo, ki je prisotna včasih kot zakulisje, drugič pa stopi v ospredje. Približuje se in oddaljuje. Včasih pač nastopi čas grobov. Vedno znova. S hladnokrvno sintakso, z neprizadetostjo, tudi s humorjem ta roman zaobjame razburkano zgodovino 20. stoletja. Zato so mu hrvaški kritiki nadeli oznako nacionalni roman. Avtor sam ob tem poudarja, da nikakor ne tudi nacionalističen. To delo gotovo sega onkraj posamezne nacije v občečloveško. Dobrohotno se posmehuje temu, kako so narodnostno »nečiste« prvine njegovega rodu v nekaterih zgodovinskih trenutkih predstavljale tveganje. Nekaj, kar je lahko bila tudi zgolj naključna malenkost, recimo, kakšen priimek nosiš, je morda postalo usodno. Brata Mirko in Trvtko, ta mirni in ta trmasti fant, sta mešanca, srbska sinova. Tudi Vera je mešanka, pol Judinja. Kakšen koktejl se pretaka šele po žilah pisatelja. Zato je tako nepristranski. Ne postavlja se na to ali ono stran. Po Dubici, ki je razdeljena na Hrvaško in Bosansko, se naenkrat motajo uniforme vseh barv, povsod so patrulje, in v reki Uni se kopajo okrvavljeni moški. Vojna vihra je zamotan klobčič, ki ga razsodni um ne more razplesti, pa naj gre za drugo svetovno vojno ali tisto z začetka devetdesetih. V četniško taborišče najprej zapirajo komuniste, piše pisatelj, nato pa Srbe, Jude in komuniste, nato neugledne ustaše, a tudi četnike, protikomuniste in Hrvate. Skoraj torej nimaš možnosti, da bi ušel absurdu. Vendar pa tudi vojna prinese nekaj dobrega, namreč obilico sijajno ohranjenih telesnih organov za medicinsko seciranje. Ni vse tako brezupno, kadar ima človek na zalogi še kaj humorja. Tolažilnemu dejstvu, da je Milan resnično preživel bombardiranje, vojno in okupacijo Beograda, se lahko zahvalim tudi za nekaj res lepih trenutkov s prostitutko, se je še zapisalo avtorju, in najbrž mu je pri tem na obraz šinil smehljaj.

Pisateljev oče, nebogljeni Tvrtko, je moral pri osemnajstih k partizanom. Eden redkih je, ki preživijo bitko pri Batini. Videl je vse, kar je bilo mogoče videti. Njegova družina se je skrivala najprej v Dubici, nato v Sremski Mitrovici, in njihove zavese so bile, kot pri toliko drugih družinah, ves čas zagrnjene. In se zdi, da mlademu človeku, ki pride živ iz vojne, težka zavesa zagrne prihodnost. Ferić posledice prikazuje subtilno. Tvrtko v mislih in besedah veliko ubija in ne najde poti k ženi. In mora potemtakem z njo v isti postelji spati njun sin, ki ga mama večkrat, ko kam gre in jo mali spremlja, uporablja kot moža. Takole brezkompromisno okrca pisatelj svoja starša: Vse življenje se je panično bala kiča, on pa je bil na žalost en sam kič. In še zapiše: Pri nas je bilo vse lažno. Slike so bile reprodukcije, srebrni pribor pa v resnici zlitina cenenih kovin. Prepričljivo »uprizori« tudi Ojdipov kompleks: mamina bližina je bila za odraščajočega dečka nadvse vznemirljiva, očeta pa je hotel videti mrtvega. Da je Tvrtko v resnici bil razmeroma neškodljiv, o tem nemara priča anekdota o tem, kako so ga v Sloveniji nekoč kaznovali zaradi prepočasne vožnje. Po vseh citatih, ki mi jih avtor tu velikodušno posoja, ne da bi sploh vedel za to, je gotovo kot pribito, da je to branje nadvse zabavno. In da lahko tisti, ki o svojih prednikih vemo premalo, posvojimo pisateljeve.

Kdo je Zoran Ferić, potomec lastnih prednikov, ki piše: Rodil sem se 2. junija 1961 in sem po horoskopu dvojček, toda rojen sem v znamenju podvezice, te rdeče-rožnate sledi na stegnih? Iz česa se je rodil pisatelj? V kakšnem okolju je odraščal in kakšen je bil ta singularni preplet genov in okolja? O tem lahko premišljujemo. Toplo pozdravljam avtorjevo potezo, da romana ne zaključi pri drugih, temveč z enako zavezanostjo odkritosti, pravzaprav s popolno prostodušnostjo, saj o sebi res lahko piše, kar in kakor se mu zahoče, bralcem odpre okna tudi v nemirna obdobja lastnega življenja. Kot deček je veliko prebiral revijo Sve oko nas in tako izvedel za nesrečne umetnike, kakršna sta Beethoven in Prešeren. Zdi se, da je Feriću uspela sublimacija družinskih travm in da nam jih ponudi v estetsko dovršeni, s tem pa osmišljeni esenci. Pri petnajstih letih je ostal brez mame, pa je sklenil: Obljubil sem si, da bom, ko bo mama umrla, tudi jaz postal umetnik, ker mi ne preostane nič drugega. V kaki pošteni trgovini bom nesrečo zamenjal za umetnost.