AirBeletrina - Rudi, Darinkin brat -
Refleksija 16. 5. 2016

Rudi, Darinkin brat

Rudi Šeligo leta 1990. Foto Tone Stojko, hrani MNZS.

Ali je bil Rudi Šeligo, čigar obletnica rojstva je bila v soboto, čarovnik? Ko si zastavljam to vprašanje, niti malo ne mislim, da se je ukvarjal z okultizmom ali črno magijo. Prav gotovo pa je čaral v literaturi. In prav gotovo je imel moč, da je začaral ljudi: moške, ženske, mene.

V drami Čarovnica iz zgornje Davče je Šeligo nasproti sodobni ateistični potrošniški družbi postavil princip mističnega in magičnega (neo)poganstva. Sodobno čarovništvo je razumel kot subjektivnost za razliko od kolektivizma družbe, čustvenost, strast, domišljijo za razliko od letargične sive vsakdanjosti, iracionalno panteistično doživljanje narave za razliko od zaverovanosti v svet predmetov, vračanje v preteklost za razliko od malikovanja komunistične ideologije in tolažbe s prihodnostjo, kult lepote (lepe bog’nje Žive) namesto brezdušne industrializacije in brezobzirnega uničevanja okolja. Ideja (neo)poganstva je bila temeljna za Šeligovo občutenje sveta. Neposredno ali posredno se je zrcalila v mnogih dramskih in proznih tekstih.

Iz tradicionalno temačne in zlobne (tudi razbrzdane) ženščine se je Šeligova čarovnica prelevila v romantično muzo, lepo in privlačno čarodejko, vilo, katere seksualnost je bila vabljiva, saj je pesnik skozi telo čarovnice segal v divjo neukročeno naravo in gospodoval z njeno magično močjo. Njegova Darinka je poskušala v srednjeslojsko družino vnesti svoje za ta svet netipične občutke, svoj netipični okus, svoje netipične navade, skušala je, kot je dejal Šeligo, vnesti arhetipski utrip, vzklicati mitski, poetični, fantazijski, fantastični svet iz poganske pradavnine ter strukturne prvine podzavesti. Šeligovi ženski liki so lovili, kot je sam pravil, Jungov pojem anime, duše. Kaj sploh je duša? Tega ne vemo. Duša se izraža skozi simbole, »ki zmeraj kažejo na nekaj neznanega, tudi (še) neobstoječega, so uganka … Anima, ki ne konstituira materinskega principa (in Darinka ga evidentno ne), sprošča energijo subverzije, ruši človeški red, pravila, običaje.« Na eni strani je torej konvencionalna rutina srednjeslojskega družinskega vsakdana, na drugi strani pa alternativna duša, ki to rutino ogroža s svojo hipijevsko utopijo, sistemom vrednot in verovanj, ki niso primerna, uporabna, kompatibilna s totalitarnim ideološkim in političnim sistemom. Zaradi te svoje alternativne duše je bila Darinka razglašena za čarovnico. Darinkino stanje duha je bilo nekaj tujega, čudnega, motečega, obstranskega, nevarnega. Iz globočin poganske duše je vrelo kot žareča lava in se valilo po pobočju družbe, ogrožajoč drobnjakarje, ki so želeli mirno vegetirati. Zato družini, v kateri se je Darinka znašla, ni preostalo nič drugega, kot da jo osami, udomači in prevzgoji.

Šeligu se je na tej točki zastavilo vprašanje, ali je Darinka zmožna vzdržati torturo prevzgoje. Odgovoril je: »Naredil sem formulacijo, ki je v bistvu tragična: ko pride do točke, ko bi se Darinka lahko vzdignila, da bi postala, kar je, ali pa bi se čisto pustila prevzgojiti, se ne zgodi niti eno niti drugo. Klone na ta način, da nima več moči ničesar narediti in se dobesedno zlije malo v to, malo v ono, postane nekaj vmes, niti ne ostane več Darinka čarovnica niti se ne zlije, ampak postane hibridno bitje. Pojavi se kot zvezda supernova, ki že v istem hipu kolapsira.«

Za Šeliga je bil ta kompromis (življenje hibrida) neke vrste tragičen kolaps, poraz, saj je pomenil konec radikalne drugačnosti, konec odkritega vztrajanja v čarovništvu, konec uporništva. Hibrid se potuhne, da si reši golo kožo, da preživi. Umakne se v notranjo emigracijo, svoje drugačnosti si ne upa več javno izpostavljati, drugačnost še živi, vendar ilegalno, skrito notranje življenje, z malo ali nič upanja, da bo nekoč napočil trenutek, ko bo spet planila na dan. Temu stanju bi lahko rekli tudi resignacija. Model hibrida lahko razumemo tudi kot prispodobo utišanega političnega disidentstva Rudija Šelige. Hibridno življenje, ko ne moreš biti to, kar si, ali tisto, kar bi rad bil, se hočeš nočeš dotika vprašanja svobode. Občutek nesvobode, občutek, da te nekaj ali nekdo duši, tlači in prevzgaja, ne da bi se smel temu upreti, se zgosti v frustracijo. V času nastanka te drame je bilo veliko ljudi frustriranih. Iz teh ali onih razlogov. Tudi političnih. Ampak za Šeliga neopoganstvo ni bilo zgolj alegorija, zgolj maskiran nadomestek za nekakšno ideološko sporočilo. Darinkino čarovništvo je bilo nadzgodovinsko, presegalo je politični referenčni okvir konkretnega zgodovinskega časa. Šeligo je kratko malo verjel v magijo, verjel je v lepo bog’njo Živo, v prvinsko čistost poganske duše. Tega Rudija sem imel rad. Če bi me takrat kdo vprašal, kdo je moj najdražji prijatelj, bi rekel: Rudi.

Vedno sem verjel, da je Darinka avtoportret Rudija Šelige, da je Rudi Darinkin brat. Emocija, s katero se Rudi identificira z Darinko, ima nezgrešljiv pridih izpovedi. Šeligo se je tega zavedal. Na nekem mestu je citiral Borgesa iz epiloga Stvaritelja: »Nekdo si zada nalogo, da bo narisal svet … malo pred smrtjo pa se ove, da potrpežljivi labirint črt riše podobo njegovega obraza.« Kakšen je bil v resnici Rudijev obraz? Šeligo je zase pravil, da je lahkoveren, lahkomiseln in vraževeren: »Veliko dam na parapsihologijo, na ekstrasenzorične percepcije. Verjamem v zbiranje enoznačnih dogodkov v gruče. Vem, da se vsaka stvar v zelo zbitem času zgodi najmanj trikrat.« Ta trikratnost dogodka se je v Šeligovem življenju nenehno ponavljala: prvič kot romantična utvara, drugič kot vročična aktivistična akcija in tretjič kot grenko razočaranje, frustracija. Čarovnik se je vedno znova moral umakniti in narediti prostor hibridu. 

V antistalinistični drami Ana je Šeligo opisal pošastno nihilistično kolesje sistema, ki se hrani z živimi ljudmi in požira tudi lastne vernike. V ozadju te antiboljševistične kulise pa je brez dvoma tičala tudi kritika Titove in Kardeljeve države, partijskega enoumja, dachauskih procesov, Golega otoka, množičnih povojnih pobojev itn. Šeligova zgroženost nad boljševizmom (komunizmom) je dokončno odplaknila njegovo mladostniško zaverovanost v delavski razred in proletariat. Kot dijak se je izpisal iz šestega razreda gimnazije, češ da je šola buržoazna in da se je treba držati proletariata. Šibak, suh fant se je zaposlil v jeseniški železarni in delal na najtežjih mestih v proizvodnji. Od takrat do konca osemdesetih, ko se je približal nacionalističnemu krogu Nove revije (gentilistom, bi rekel Taras), je preteklo mnogo vode. 

Znašel se je v okrožju politike. Bil je obkoljen s politiko. Začela se mu je dogajati politika kot usoda, čeprav je dolgo časa mislil, da ga politika ne zanima in ne privlači. Motil se je. Pustil se je izvoliti za predsednika Društva slovenskih pisateljev. Sledile so mnoge akcije Društva, pismo makedonskim pisateljem, zborovanje v Cankarjevem domu, pisanje osnutka slovenske ustave, proces razdruževanja zveze pisateljev Jugoslavije in pisanje Majniške deklaracije. Za to obdobje je Šeligo pravil: »Zame to ni bilo utapljanje v politiki ali goltanje aktivizma. Bila je napeta zgodba, v sebi sklenjena avantura z glavo v reki dogajanja brez distance in skepse, v kateri se ne misli. Nagon in eros ti narekujeta korake … Čutil sem, da se udeležujem akcije, iz katere žari odprti stožec energije, ki razklepa železna vrata, odpira širjave obzorij in razširja prostore duha … Bila je politika, ki pa je bila več kot to.« Otepal se je očitkov aktivizma, saj je bil prepričan, da živi nagonsko, erotično, čarovniško življenje po okusu Darinke.

V dolgem maršu skozi inštitucije samostojne države se je Šeligo dovolil zapresti v strankarsko politiko. Bil je poslanec v državnem zboru, predsednik parlamentarne komisije za kulturo, minister za kulturo in predsednik programskega sveta RTS. Vse te funkcije je opravljal častno in profesionalno neoporečno. Ampak v tem obdobju si ni več mogel prikrivati dejstva, da je do vratu in čez v politiki. Pritlehna politikantska manevriranja so ga najedala. Odtujil se je svoji sestri Darinki, svojemu izvornemu poganskemu habitusu. Za politiko je bil brez dvoma uspeh, da so ga dobili, najbrž tudi za državo. Ampak to ni bilo dobro zanj. Živel je življenje hibrida – pol Darinka, pol stranka. Klonil je, postal je nekaj vmes.

Avgusta leta 1992 je Rudi Šeligo Niku Grafenauerju na vprašanje, ali vidi kolizijo med svojim pisateljskim statusom in politiko, odgovoril: »Tesnoba, nelagodje, bojazni, ki se me lotevajo v teh, današnjih, ozkosrčno političnih mesecih, zaradi zgolj v posest moči in oblasti usmerjenih političnih subjektov so me obšli v času – reki samo v trenutkih eksistenčne ogroženosti … Ta čustva me sedaj, v normalnem času, v posušeni strugi slovenske politike, obhajajo tako rekoč vsak dan, kar je nemara brutalna ugotovitev, a tako je. Politične stranke na slovenskem, politiki na položajih in aspiranti – z redkimi izjemami – v tem trenutku vidijo samo en cilj: oblast. Tudi če v svojem programskem jeziku vendarle kaj rečejo npr. o blagostanju državljanov …, je to samo prikrivanje nevzdržnega vreščanja volje do moči. Zmeraj sem si predstavljal, da je politika nekaj le tedaj, če je več kot zgolj politika. Da nisem že prej odšel in se vrnil domov k belim papirjem, je seveda prav zato, kot ugotavljaš ti: nikoli ni delo dokončano, zmeraj upaš in misliš, da moraš še kakšen prostor razpreti in katerega od praznih napolniti.« Šeligo je imel srečo, da ni dočakal let, ko je nekatere njegove politične sopotnike pohlep zapeljal v korupcijo in kriminal. Državo so spravili na beraško palico. Ta razprt pogled na zdrs njegove utopije v kalno blato slovenskega močvirja mu je bil, hvala bogu, prihranjen. 

Ravno v tistem času, ko je nastajal njegov intervju z Nikom Grafenauerjem za Interpretacije, sva se z Rudijem slučajno srečala. Bilo je, kot da bi si dva nekdanja zakonca nekaj let po ločitvi prvič pogledala v oči. Objela sva se s pogledi. Takrat mi je rekel, da me pogreša. Tudi jaz sem njega. Ampak mu tega nisem rekel. Nisem ga obiskal v bolnici, ko je umiral. In tega si ne bom nikoli odpustil.