»Pravijo, da takega dne, kot je bil tisti četrtek, 23. februarja 1950, Koroška še ni doživela, čeprav je bilo v zgodovini dežele veliko usodnih in pomembnih dni, ki so jim ljudje pravili – zgodovinski. Nekateri so zapisani celo v kakih šolskih knjigah.«
Z veličastnim pogrebom svojega portretiranca Tone Partljič (1940) prične roman Voranc, prvo od dveh knjig, v kateri pred nami raste koroški pisatelj in politik Lovro Kuhar – Prežihov Voranc (1893–1950), mojstrski ubesedovalec domačih krajev in ljudi, vojak na soški fronti, agent kominterne, eden najpomembnejših v Komunistični partiji Jugoslavije, kjer pa zanj po Titovem prevzemu vodstva ni bilo več mesta, arestant in več let politični emigrant, ki je živel in deloval na Dunaju, v Parizu, Moskvi in drugod, s srcem pa vedno na domačem Koroškem …
Prva od dveh pri Beletrini izdanih knjig, pri katerih z avtorjem sodeluje urednica Tina Vrščaj, je že med nami, Tone Partljič pa jo bo predstavil danes, v nedeljo, na zadnji dan Slovenskega knjižnega sejma. Z bralkami in bralci se bo na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani srečal kar dvakrat: ob 17. uri bo izvode podpisoval na stojnici Beletrine, ob 18. uri pa se bo z njim na Glavnem odru pogovarjala Zora A. Jurič, profesorica in publicistka iz Maribora.
In prav tja, v štajersko prestolnico, sem jo mahnil, potem ko sem se s pisateljem domenil, da napraviva tole reportažo po Prežihovi Koroški. Delavnik je bil dolg, zaobjel je 15 ur in 646 prevoženih kilometrov, a dan je bil sončen in moj sopotnik zgovoren. Iz Kopra sem krenil zarana in še je bilo jutro, ko sem Partljiča pobral v središču Maribora. Najprej sva postala ob hiši, v kateri je Prežih umrl – 18. februarja 1950 je izdihnil v tedanji Vrtni ulici, danes kajpada Prežihovi.
Tja se je pisatelj preselil v zadnjem poglavju življenja, s srcem pa je ostal na Koroškem, med svojimi ljudmi. Ti so bili nadvse ponosni, da je pisal o njih, jih »predstavil celemu svetu«, kakor pravijo v Partljičevem romanu. »Ja, zaradi Voranca cel svet ve za nas pod Uršljo!«
Za okus nekaj slikovitih in zgovornih odstavkov iz romana:
Med vojno so Korošci med seboj šepetali, Voranc je v lagerju, Voranc je v lagerju. Potem pa je maja 1945 poletel glas kot bel golob med ljudi in grulil, Voranc je živ, Voranc je živ … Hvala večnemu Bogu!
Potem so se spraševali, kaj je angina pectoris, zaradi katere bo baje kmalu umrl. To je v Samorastnikovem rodu, so nekateri trdili! Zdaj, ko bi lahko užival v državi, ki jo je prav on pomagal graditi, so ga ti povojni komunisti postavili na rob. Niso ga več potrebovali! Mogoče bi lahko pozdravil srčno aorto v Pragi, pa ni dobil potnega lista. On, Voranc! Tudi ni hotel nikoli več sprejeti nobene visoke politične funkcije. Sprejel je skrb za ljubiteljske igralce, pevce, plesalce v domačih Kotljah, to ja; poprijel je za vsako delo in je bil v vsakem krajevnem odboru za elektrifikacijo, kulturno dvorano, Mohorjevo družbo, nove ceste v hribe. Bil je proti nacionalizaciji in odvzemu zemlje za ljudi ob avstrijski meji … Drugi pa so se tepli za funkcije. Bolan je bil, pa je vseeno vsak dan deloval v Kotljah! Delal v krajevnem ljudskem odboru. Posredoval za župnike in posredoval za kmete, ki jim je agrarna komisija jemala preveč zemlje in lesa, živine in pridelkov! Protestiral je proti prisilni obvezni oddaji, ko so ljudem jemali zadnje krave ali žaklje koruze. No, res je bil z Lužnikom državni poslanec, a je zaradi bolezni večkrat manjkal. Vsi so izvedeli, da je Tito vsem drugim poslancem dal roko, samo mimo njega je šel, kot da se ne poznata. Pa sta prej deset let skupaj delala v Parizu po navodilih Kominterne … Pa mu ni dal roke! Ker je v Partiji postal iberžen?
Pri nas ni bil nikdar iberžnik! In ne bo! Mi vemo le to, da nas je postavil v svet in na zemljevid.
***
Tako je bilo. In tako piše Partljič. Obkroživa hišo, v kateri je umrl Voranc. Spominsko ploščo visoko gori na pročelju ravno obnavljajo, krepijo napis na njej. Po zaslugi zidarskega odra in svoje plezalske strasti imam privilegij – lahko jo preberem od blizu. Kot knjigo, da.
Kreneva naprej. Klepetava. Partljič pripoveduje o Vorancu. Jaz o Cirilu Kosmaču, ki je prijateljeval z Vorancem, bil z njim ob začetku druge svetovne vojne tudi v Parizu, ga upodobil v Pomladnem dnevu in še kje …
Partljič mi pojasni še marsikaj iz Vorančevega življenja. Splezava tudi po družinskem drevesu: Lovro Kuhar se je poročil z Marijo Šišernik, imela sta dve hčerki: Vido in Mojco. Vida, poročena Slavič, je imela hčer Metko, ta pa dve hčerki: Mojco in Uršo. »In ti dve naju bosta danes sprejeli na Preškem Vrhu,« prikima Partljič. Druga Vorančeva hči Mojca, poročena Gosar, je imela dva otroka; hči Alenka Gosar – pisateljeva vnukinja – še zmeraj priča, kako so bližnji in daljni sorodniki zmeraj ohranjali lep spomin na Voranca, kakor tudi pisateljeva pranečakinja Danica Hudrap, ki se Partljiču kdaj pridruži na javnih dogodkih. Je pravnukinja pisateljevega brata Anzana, druga dva brata sta bila Lojz in Gustl, našteva Partljič …
… in že je pred nama najina naslednja postaja, po Mariboru zdaj prva koroška: Ravne na Koroškem. Guštanj v Vorančevih časih. Gostilna Lečnik. Vrt. Tone Partljič je skrivnosten. Zakaj sva tam, bo povedal, ko sedeva. Potem ko sprejme pozdrave gostiteljev in nekaj gostov, ki pisatelja, dramatika in nekdanjega državnozborskega poslanca seveda prepoznajo – kakor ga na tem najinem romanju zatem še za vsaj en avtobus naključnih mimoidočih – no, takrat se razgovori:
Tako, če je prvi video poln besed, naj bo naslednji brez sleherne. Stara Kotnikova bajta v Podgori pri Kotljah, kjer se je 10. avgusta 1893 rodil Lovro Kuhar, je bila nekoč takšna:
He he, danes je drugačna. Sobivanje napisa na plošči in »bajte« iz mene zmeraj izvabi nasmeh. Poglejte, le poglejte:
Ob potki proti hiši obiskovalce nagovarja tudi informativna tabla Vorančeve poti. Ta se je porodila v hramih Koroške osrednje knjižnice in takratne občinske kulturne skupnosti, izvemo. Tako naj bi ohranili spomin na pisatelja in mu postavili najmogočnejši spomenik. Ureditev pisateljeve poti je spodbudilo dvoje. V prvi vrsti številni obiski iz bližnje in daljne okolice. Mnogi so romali na Preški Vrh nad Kotljami, kjer je pisateljeva vdova Marija Kuhar (1900–1995) po moževi smrti na svojem domu uredila Prežihovo spominsko sobo s pisateljevimi rokopisi, pismi, osebnimi predmeti … A mlade je v velika gosposka hiša razočarala – kje je borna kajža, o kateri so brali v Solzicah, Treh pisankah, Nagradi, Prvem maju …?!
Drugi povod pa je bil predlog, da bi pisatelju postavili sredi Kotelj mogočen bronast spomenik. Nekateri so bili za, drugi pa so se spraševali, ali ni v resnici vsa koroška zemlja njegov spomenik, ta čudovita pokrajina, polna tople sončne luči v visokem dnevu, Metin samorasli rod tja proti Karnicam, kjer sonce rdeče zahaja … Zamisel je obrodila sad: Vorančevo pot z enajstimi postajami so svečano odprli 15. maja 1977.
Pot se začne v bližnjem Rimskem vrelcu, kar ima tudi simbolični pomen, saj je to izvir žlahtne vode, hotuljske slatine, ki jo je slavil tudi Prežih. Med postankom popotnika opazujeva, kako zdaj tam raste nov, trajnostno zasnovan leseni hotel.
Nedaleč stran je poslednja postaja, pokopališče v Kotljah, kjer pisatelj počiva med svojimi. Še nekaj vrstic iz Partljičevega Voranca, ki nas popeljejo nazaj v tisti četrtek, 23. februarja 1950, dan, kakršnega Koroška še ni doživela: »Prvi govornik je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev France Bevk, nadel si je očala in razgrnil bele liste. Kako je majhen, so pomislili Hotuljci, ko so se spomnili svojega visokega plečatega Samorastnika. Bevk je bil doma iz Primorske, še ene slovenske rane. On je že pravi za govor na Vorančevem grobu.«
In uro pozneje: »Govori pa povedani. Pravijo, da je na vsakem grobu ležal eden, dva, ne, kar trije venci, skupaj več kot 1500. Na nobenem pogrebu doslej ni bilo toliko vencev in tudi ne ljudi, niti sedemsto let prej na grobu karantanskih vojvod ne, je rekel učitelj Zoran. Je bilo vse v rožah in svečah … Kaplje so padale z žlebov na župnišču in šoli. Res, Koroška je jokala.«
Danes pa je sončno … in evo naju, se že vzpenjava. Visoko v bregu, nad tisoč metri nadmorske višine in tik ob meji z Avstrijo, leži vas Strojna. »Tu je Voranc leta 1930 iz Kraljevine Jugoslavije prebegnil čez mejo, tu so se začela njegova leta v emigraciji,« mi v spokojni hribovski vasi pripoveduje Partljič. Iz bifeja stopi nekaj ljudi. Prepoznajo mojega vodiča. Naju vljudno in vztrajno vabijo na pijačo. Se zahvaliva, drugič, drugič, danes res ni časa.
Najpomembnejša postaja: Preški Vrh. Parkirava ob peščeni poti in postojiva pri mogočnem bronastem spomeniku. Da, da, kipar Stojan Batič se je tudi tu izkazal, kimava in gledava Prežiha, ki tukaj že od leta 1979 strmi proti Kotljam, proti svojemu poslednjemu počivališču. Zakaj je tako velik, pobaram Partljiča:
Nekaj korakov niže postojiva ob Prežihovi bajti, danes muzeju. Pisateljev oče jo je odkupil leta 1911, ko je končno dosegel, kar si je vedno želel: biti gospodar na svojem. Tudi tu se je Partljič izkazal kot izvrsten vodič:
Nakar sledi najlepši del najinega popotovanja. Zapeljeva se še malo više po Preškem Vrhu in parkirava pred Časovo hišo. Po osvoboditvi leta 1945 je postala splošno ljudsko premoženje v upravi Društva slovenskih pisateljev, Voranc in njegova žena pa sta jo dobila v dosmrtno uživanje. No, zdaj je odplačan še zadnji obrok in hiša je spet v lasti potomcev, veselo povesta Mojca in Urška Petrič, pisateljevi pravnukinji.
O hiši, pradedu, njegovih knjigah, srečanju s Partljičem in še čem – poglejte in prisluhnite, je poučno in tudi zabavno:
Katera pradedova dela pa so Mojci in Urški Petrič najbolj pri srcu?
Pisateljevi pravnukinji sta se izkazali kot izvrstni gostiteljici. V hiši – prav tisti, v kateri je vdova Marija Kuhar sedem desetletij prej postavila domači muzej v spomin na pisatelja – naju je pričakala obložena miza. Na policah pa veliko pradedovih knjig v slovenščini in mnogih prevodih.
Zatem kavo popijemo v sosednji sobi. Pod pisateljevim portretom. In druženje zaokrožimo s prav prikupnim prizorom. Sem vesel, da mi ga je uspelo ujeti in ohraniti še za vas:
Res je, precej sem govoril o Kosmaču. Spet. Da, tudi na Prežihovi poti. A je olajševalna okoliščina: poznala sta se, prijateljevala, literarna zgodovina ju je uvrstila v predal socialnega realizma (velikim pisateljem so predali zmeraj pretesni), verjamem, da ne bi bila huda, nasprotno, spet sta se povezala, četudi samo v našem besedovanju.
In za zapisnik: med zaključevanjem te reportaže sem še nekaj preverjal pri Prežihovih pravnukinjah. Pa mi, ko sem že hotel odložiti telefon, Mojca Petrič pravi: »Čakajte, čakajte, še to vam moram povedati! Sem šla potem poiskat tisto novelo, ki ste jo omenili pri nas. Tisto, v kateri Kosmač opisuje svoja francoska leta – res je, sem našla omembo svojega pradeda. Hvala!«
Mi je v čast in veselje.
Potem pomislim: v zadnjih dneh sem srečal potomce naših glavnih predstavnikov socialnega realizma, Prežihovi pravnukinji, Kosmačevo hčer ter vnukinji Franceta Bevka in Miška Kranjca. Naj organiziram srečanje, šaljivo in zavajajoče, a nikakor ne zlagano naslovljeno – Sadovi socialnega realizma?