Srednjeevropska univerza (CEU) je moja univerza.
Le na njej sem bil zares študent. Čeprav sem sedem let obiskoval Univerzo Eötvös Loránd v Budimpešti, imel odlične profesorje, doživel marsikaj dobrega, in čeprav je študij na njej pustil pečat na mojem nadaljnjem razvoju, pa po strokovni in intelektualni plati v vseh teh letih nisem dobil toliko kot v enem letu na CEU. Od septembra do junija sem našel novo raziskovalno področje, s katerim se delno ukvarjam še danes, se naučil pogojev, pod katerimi lahko postaviš znanstveno veljavne trditve, in se zares naučil angleško.
Na CEU sem odkril nov svet, nove avtorice in avtorje, odprla so se mi nova obzorja. Na CEU sem živel v mednarodni, multikulturni, interdisciplinarni skupnosti, ki je govorila številne jezike, imel pogovore, ki jih sicer ne bi imel nikoli. Zaradi majhnega števila študentov so profesorji, ki so bili zares vrhunski strokovnjaki na svojih področjih, imeli dovolj časa, da so se z nami ukvarjali in nam pomagali. Na seminarjih, na katerih nas je bila peščica, smo se ogromno naučili. Na CEU sem spoznal, kako neznansko veliko nenehnega dela zahteva znanost. Vse to mi je – kot večini srednjeevropskih študentov – omogočila štipendija. Nisem bil le oproščen visoke šolnine, marveč sem tudi dobil skromno mesečno štipendijo, ki je dopolnjevala dohodke iz dela za polovični čas, ponudili pa so mi celo brezplačno bivanje v študentskem domu, a sem ga kot Budimpeščan prepustil kolegom.
Da bom študiral na CEU, sem se odločil že v študijskem letu 2005/2006, ko sem imel prvič priložnost obiskati njeno knjižnico. CEU je namreč omogočila uporabo svoje, za madžarske razmere enkratno založene knjižnice, v kateri ni manjkalo niti najnovejšega gradiva, tudi študentom drugih univerz, in to povsem brezplačno. To je pomenilo, da je vsak budimpeštanski študent prek CEU dobil dostop do (strašno dragih) mednarodnih revij. Te so nujne že za pisanje prvostopenjske diplomske naloge, še bolj pa za resno znanstveno delo. Ne spomnim se več, katero knjigo sem bral, spomnim pa se, da me je CEU takoj prevzela: pametni, simpatični mladi z vseh koncev sveta so se pogovarjali zlasti v jeziku univerze, angleščini, mnogi pa tudi v drugih jezikih, največ v ruščini, romunščini in srbohrvaščini. V trenutku sem hotel postati del te skupnosti.
Za kakovostno ustanovo s takšnimi obzorji, za tako pestro, strpno skupnost v Orbánovi Madžarski ni prostora.
Srednjeevropsko univerzo je leta 1991 ustanovil György Soros na predlog madžarskih opozicijskih intelektualcev, med katerimi je bil Miklós Vásárhelyi, tiskovni predstavnik vlade Imreja Nagya, ki je bil po porazu protisovjetske revolucije 1956 z družino in nekaterimi drugimi člani vlade interniran v romunski vasi Snagov. CEU mi nikoli ni pomenila »Zahoda«, temveč tisto Madžarsko in vzhodno Srednjo Evropo, ki bi nastala, če ne bi bilo svetovnih vojn, genocidov ter morilskih, tiranskih režimov, ki so se vrstili drug za drugim.
Pred kratkim sem se zvečer lotil branja pisem Karla Polányija. Predvsem me je pretresla njegova korespondenca z Oszkárjem Jászijem, njegovim mladostnim mentorjem in enim najboljših prijateljev. Večna emigranta, za katera ni bilo poti nazaj na Madžarsko, sta se še tri desetletja po prisilnem odhodu poglobljeno ukvarjala z usodo svoje nekdanje domovine. Oba sta avtorja temeljnih družboslovnih del. Jászijevo osrednje delo, Razpad habsburške monarhije, je privlačna in očarljiva knjiga. Ni naključje, da se je nanjo pogosto skliceval na Kitajskem v britansko-škotski družini rojeni Benedict Anderson, avtor teorije o narodu kot zamišljeni skupnosti. Polányijevo najpomembnejše delo, Velika preobrazba, ena najostrejših kritik notranjih nasprotij kapitalizma (oziroma tržnih družb), ki s svojim zavračanjem nadvlade ekonomske sfere nad celotno družbo (»ekonomicistična zmota«) ne nudi le alternative neoliberalizmu, temveč tudi marksizmu. Polányijeva misel ima vse večji vpliv tako na ekonomsko teorijo kot na sociologijo in politologijo, zato ni presenetljivo, da je predgovor k najnovejši angleški izdaji napisal dobitnik Nobelove nagrade za ekonomijo Joseph E. Stiglitz.
Tako Jászi kot Polányi sta svoja dela napisala v Združenih državah. Številni izjemno nadarjeni ljudje iz Vzhodne Srednje Evrope – naravoslovci, družboslovci, umetniki in športniki ali pa »zgolj« prizadevneži, ki so se zavedali političnega položaja – se niso hoteli vdati v »bedo majhnih vzhodnoevropskih držav« in se izselili na Dunaj, v Berlin in Pariz, ko je bilo treba bežati tudi od tam, pa – če niso zamudili – v Veliko Britanijo, Kanado in Združene države. Tam so ustvarjali, poučevali, pisali, delali, poslovali, se ljubili in živeli.
Na koncu osemdesetih in na začetku devetdesetih let minulega stoletja so naši starši verjeli, da je tega konec. Nikoli nikomur ne bo treba več bežati, nikogar ne bodo več strli, obsodili na brezdelje in na životarjenje, nikoli nihče ne bo več označen za izdajalca. Konec je zatohle diktature, za pokončno življenje ne bo več treba junaških dejanj. Narodi Vzhodne Srednje Evrope so lahko končno izkoristili priložnost, ki so jo zamudili ob razpadu imperijev po prvi svetovni vojni, delno zaradi iger velesil, za katere niso bili krivi sami, delno zaradi lastnih nacionalističnih zablod.
Bilanca zadnjih 28 let seveda ni črno-bela, a nimamo veliko razlogov za veselje. Že leta 1990 smo poleg Václava Havla, Árpáda Göncza, Józsefa Antalla in Lecha Wałęse dobili tudi Vladimírja Mečiarja, Jana Olszewskega, Istvána Csurko in Iona Iliescuja. Jugoslavija se je potopila v morilsko, genocidno vojno. Kljub temu se je na začetku in sredini prvega desetletja tega stoletja zdelo, da bo tranzicija vendarle izpolnila svoje obljube. Zdaj kaže, da se to ni zgodilo. Zaradi članstva v EU pobeg na tuje še nikoli ni bil tako enostaven – na stotisoče Madžarov in na milijone Romunov in Poljakov je že odšlo ali pa odhaja. Rojen sem leta 1982. Teh spodletelih 28 let je vse moje življenje.
V zadnjih osmih letih moja domovina polagoma izginja. Mojo Madžarsko nalašč uničujejo. Neka država namreč ni le vsota predmetov in stavb znotraj zamišljenih meja, marveč mreža institucij, strokovnih, kulturnih in državljanskih občestev, država smo mi, vsi skupaj in vsakdo od nas. Fidesz postopoma uničuje vse, kar je zame pomembno, kar mi je pomenilo domovino – časopise, gledališča, šole, univerze, klube, društva, sklade, kipe in z njimi občestva, ki so jih ustvarila in ohranjala –, ter zanika, krivično obsoja, obrekuje, ponareja vse, kar mi je pomembno v zgodovini domovine. Orbán in njegovi polovico države izločajo iz naroda.
CEU na Dunaju ne bo to, kar je v Budimpešti, ker ne more biti isto. Še vedno bo univerza na svetovni ravni, čisto mogoče je, da bo še boljša, saj je na Dunaj laže privabiti študente in profesorje. Na Dunaju že obstajajo univerze in akademije, ki sodijo v svetovni vrh, položaj je torej popolnoma drugačen. A tista CEU, ki je bila enkratna in posebna ustanova, ker je poosebljala tisto Vzhodno Srednjo Evropo, ki je še nikoli ni bilo, a je kljub temu vedno obstajala kot možnost, ki so jo zastopali najboljši med nami, in je bila kljub angleščini budimpeška in madžarska univerza – ta moja CEU bo za vselej izgubljena.
Za madžarski narod izgon CEU pomeni tudi, da na tisoče vrhunskih intelektualcev iz Romunije, Slovaške, Srbije in Ukrajine ne bo več študiralo v Budimpešti. Četrtina ali celo tretjina Madžarov pa bo še naprej živela v teh državah …
Izgon CEU z Madžarske je seveda zgolj posledica, simptom, ne pa vzrok. Simbol nove zapravljene zgodovinske priložnosti. Osebne zgodovine vseh družin v Vzhodni Srednji Evropi se polne tragedij, hudodelcev in žrtev (pogosto v isti osebi), izgnancev, posameznikov, ki iz političnih ali gospodarskih razlogov nikoli niso razvili svojih potencialov. In tako bo ostalo tudi v dogledni prihodnosti.
Ta Vzhodna Srednja Evropa, ki so si jo v dunajskih, praških, bratislavskih, lvovskih, varšavskih, reških ali bukareških kavarnah, naprednih debatnih krožkih, v revijah in časopisnih stolpcih zamislili najizvrstnejši predstavniki generacij z začetka 20. stoletja, ta Vzhodna Srednja Evropa, za katero se je toliko mladih Madžarov borilo v oktobru 1918 in 1956, na Čehoslovaškem spomladi leta 1968, na Poljskem leta 1981, po vsej Vzhodni Srednji Evropi leta 1989, ostaja še vedno neuresničena. Mi se lahko borimo – in se moramo boriti – samo še za to, da bodo tisti, ki bodo prišli za nami, spet dobili priložnost.
Prevod: Mladen Pavičić
Besedilo so nam posredovali kolegi z Razpotij. Objavljeno bo v prihajajoči številki, ki se bo posvečala stroki, vas pa vabimo, da se na revijo naročite na tej povezavi.
