Samo močni preživijo?

Samo Rugelj je človek mnogih talentov: uspešen založnik, izjemen poznavalec kinematografije in literature, maratonec, družinski človek, sin svojega očeta, pa tudi vse bolj odličen pisatelj. Njegove prve knjige so bile pretežno strokovna dela s področij filmske industrije in založništva, kasneje se je usmeril v osebnoizpovedne športne knjige in potopise, njegov najnovejši roman Samo močni preživijo pa združuje vse njemu ljube tematike: potopis po divji Ameriki, napeto zgodbo o preživetju in odnos med očetom ter sinom, pa (ne)naključne, a tako zelo pomembne podatke o dobrih filmih, glasbi in drugih fenomenih. Pred intervjujem sem knjigo prebrala na dah, saj zgodba prevzame, Rugelj pa mi je napisal posvetilo – za branje na lastno odgovornost. In to opozorilo dajem tudi vam: zgodba je namreč napisana dovolj lahkotno, da kar letiš s strani v stran in brezskrbno slediš dogajanju, vse dokler … Poante dobrih knjig so ravno v tem: prinašajo razumljive zgodbe s pomembno globino in tematiko, ki bralcu ostane v razmislek še dolgo po tem, ko prebrano knjigo odloži …

Naj za začetek povem, da sem na spletu prebrala opis tvoje nove knjige, v katerem je neka bralka zatrdila, da je zadnjih 100 strani prebrala, ne da bi knjigo odložila. In dejansko se je to zgodilo tudi meni – ko se zgodi vrhunec, preobrat, ki ga bralcem seveda ne bova izdala, postane knjiga tako napeta, da preprosto moraš prebrati do konca. Prepričana sem, da vse bralce zanima, koliko je to pravzaprav fikcija oziroma kje si dobil idejo za zgodbo? Navdušita začetni in končni del, kjer vključiš tudi realnost – kaj si želel s tem doseči?

Jasno, da avtor nikoli ne želi in tudi ne sme vsega izdati. Literarna teorija tak način pripovedovanja, kot je primer pri mojem romanu, imenuje okvirna pripoved in vložena zgodba, ko se torej začetni in končni del dogajata nekje drugje, nekomu drugemu, glavna zgodba pa je ločena od tega, vendar povezana. Tako sem naredil okvir in ustvaril prehod med resnico in fikcijo. Kaj je res in kaj ni je prepuščeno bralčevi interpretaciji, kar je navsezadnje tudi ideja romana, v katerem igra pomembno vlogo tudi razumevanja besedila na strani bralca. Dejstvo je, da nas vedno zanimajo resnične zgodbe in zato trg (avto)biografskih knjig ter filmov cveti. Človeka po njegovi definiciji pritegne resnična interakcija junakov z okoljem, včasih celo bolj od izmišljene zgodbe. Moja zgodba sodi v žanr destinacijskih romanov, »romanov na poti«, geografski okvir je namreč resničen, ameriški narodni parki so seveda resnični, z Renate sva bila tudi na koncertu Brucea Springsteena, sama osnovna zgodba pa je izmišljena.

Idejo sem dobil že pred dolgo časa. Kot mlad sem se navdušil nad knjigo Odrešitev Jamesa Dickeyja, po knjigi pa je narejena tudi kultna filmska klasika Johna Boormana iz leta 1972. Štirje mestni prijatelji se za konec tedna odpravijo v ameriško divjino in tam se zapletejo v spor z lokalnimi hribovci. Avtor je knjigo posvetil dvema svojima prijateljema, v knjigi pa en umre in bralec se sprašuje: koliko od napisanega je res. Kmalu po tem, ko sem prebral knjigo, smo bili na absolventskem izletu v Tuniziji in že takrat sem naredil osnutek zgodbe, v kateri se skupina študentov z izposojenimi avtomobili odpravi po puščavi, potem pa sredi ničesar po nesreči povozijo beduina. Vendar takrat ideje nisem realiziral, tako da je čakala vse do zdaj, ko sem jo napisal – seveda v zelo spremenjeni obliki.

Tvoj ustvarjalni opus je neverjeten – založba izda veliko število knjig, vse več, ti pa poleg tega pišeš še sam, ob tem potuješ, tečeš, hodiš v hribe in imaš družinske obveznosti. Kako ti to uspeva? Kdaj najdeš čas za pisanje? Zdi se namreč, da pišeš vse več, pa tudi vse bolj osebno morda …

Kot sem rekel, je bila ideja o takšnem romanu stara vsaj tri desetletja. Da pa je nastala ravno zdaj, je botrovala tudi trilogija Janje Vidmar, ki jo je avtorica spisala tudi kot rezultat svojih popotniških tur. In ko sva se z ženo Renate letos pozimi odpravila na potovanje v Ameriko, sem se odločil, da začnem pisati zgodbo. Potovanje je bilo kratko, sva pa vseeno obiskala veliko lokacij, ki so popisane v romanu. Nastalo je veliko fotografij, za atmosfero sem jih nekaj uporabil v knjigi. Na poti sem redno pisal vsako jutro. Beležil sem kraje, ki sva jih videla, in doživetja, da sem ohranil karakteristične detajle. Ko se vrneš domov, hitro pozabiš na ta avtentična čustva. Recimo vse občutke, ki jih doživiš na sprehodu po Belih peščinah – popolnoma drugačne dimenzije videne beline vplivajo na naše razmišljanje in čutenje. Ko sva se vrnila domov, sem tako že imel spisano ogrodje in začela je nastajati zgodba. Da nama je z Renate uspelo ustvariti vse to, kar naštevate, pa je velikokrat na mestu tudi vprašanje, kaj sva žrtvovala za to. Roman, pri katerem je bila Renate urednica, je nastal tudi zato, ker sva se letos odrekla poletnemu dopustu, da sem ga lahko dokončal.

Čeprav roman ni izrazito potopisni, vemo pa, da so potopisne knjige tvoja strast, saj jih rad izdajaš in pišeš, pa je ameriška divjina pomemben element zgodbe, potovanje po Ameriki pa ne le natančno opisano, temveč ima močno konotacijo z iskanjem samega sebe, povezovanjem. Kaj je tisto, kar te tako fascinira pri potopisih?

Potovanja me zanimajo že od mladih nog in so del mene. Sprva so bila to vandranja po Sloveniji, v študentskem času po Jugoslaviji in Evropi, z vlakom, pa tudi s kolesom – prekolesaril sem vse od Švedske do Grčije. Potovanja sem resnično dihal, spal pod milim nebom, jedel paštete in konzerve. Z letalom se takrat še ni potovalo tako preprosto in poceni kot danes. Tako sem leta 1991 s prijatelji končno prvič prišel tudi do Amerike. V New Yorku smo najeli avtomobil in v enem mesecu naredili 10.000 milj. Bilo je potovanje, ko sem resnično doživel cesto, tisto jedro Amerike, sredinsko, celinsko, divjo … Velika mesta me ne zanimajo, pač pa se najbolje počutim tam, kjer ni nič oziroma je nič, kjer je prerija. Po severni strani smo potovali proti zahodu in se po jugu vračali proti vzhodu ter doživeli za več kot eno knjigo prigod. Že takrat sem imel idejo, da nekoč napišem nekaj o tej Ameriki. V ta roman sem tako vpeljal Ameriko skozi zgodbe očetovskega lika, ki je v mladosti s prijatelji potoval po Ameriki, sedaj pa na enotedensko potovanje vzame sina, ki je ravno postal polnoleten – to je darilo očeta sinu za rojstni dan. Bralcu je glavni junak, sin Žan, sprva zelo blizu in se z njim lahko identificira oziroma ga prepozna v sosedovem mladeniču. Je navaden, normalen najstnik, ki doživlja prvo pravo ljubezen, pravkar je opravil vozniški izpit in (ne) razmišlja o študiju. Vendar pa ima že na začetku Žan neke predispozicije, ki kažejo, da bi bil zmožen nečesa več: je močan športnik, predvsem pa se skozi odnos do ločenih staršev in novega materinega zaročenca kaže, da je žilav in odporen na frustracije. Ko je v Ameriki Žan postavljen pred nove situacije in dramatične dogodke, pa se pokažejo njegove sposobnosti, ki presegajo zmožnosti navadnega mladeniča, in ravno to je bistvo romana, ki naj bi bil večji od življenja. Junak mora izkusiti več in hitreje kot običajen bralec, ki to spremlja.

Če sedaj preklopiva s tebe pisatelja na tebe urednika – v zadnjih letih ste začeli v založbi objavljati leposlovje. Pri tem je bila aktivna Janja Vidmar s svojo trilogijo (tudi roman, ki vsebuje potopisne prvine), ki si jo že omenil, pa Vojni dnevnik Boštjana Videmška, tudi njegova prva (avto)fikcija. Kaj je botrovalo k tej odločitvi, da se usmerite bolj še na področje leposlovja?

Ni bila zavestna odločitev, temveč se je zgodilo spontano, tako kot to mora biti. Pred leti sva govorila z Janjo Vidmar o njeni poti po Caminu ter želji, da napiše ljubezenski roman in rekel sem ji, da bi z veseljem izdal roman »na poti« (ang. destination novel). Takšno leposlovje je že dolgo popularno v tujini, pri nas pa ni najbolj razvito. Verjel sem, da bi bilo lahko uspešno, saj združuje področja, ki Slovence zelo zanimajo, torej potovanja, tuj svet in fiktivne osebne zgodbe, pa seveda tudi vprašanja ljubezni, samostojnosti in osebne rasti. In nastala je prvi roman Niti koraka več, ki je bil odlično sprejet med bralci, tako da smo se dogovorili za trilogijo. V nadaljevanju smo potem sodelovali še z Videmškom, letos objavili njegov roman Vojni dnevnik, v zbirko leposlovja pa vključili tudi Volčjo srečo Cognettija in zdaj še moj roman. Nimamo želje, niti cilja, da bi postali založba, ki izdaja klasično leposlovje, vendar pa so takšni destinacijski romani dopolnitev naše dolgoletne zbirke »s terena«, in z izdajo takšnih leposlovnih del želimo nadaljevati, razvijati to področje tudi v prihodnosti.

Včasih je treba storiti kaj narobe, ker se ti je zgodilo nekaj, kar ni prav. To zapišeš v knjigi, natisnjeno je tudi na naslovnici. Verjameš v to?

Kot stvaritelj svojega romanesknega junaka v to verjamem. Lahko pride do trenutka, ko se zgodi nekaj hudega, za kar nisi nič kriv, gre pa za vprašanje preživetja. Čeprav ne želiš, moraš takrat narediti kaj ekstremnega, da preživiš. Vprašanje zločina in kazni ter razumevanje junaka, ali je ta, ki je potem storil nekaj takega, negativen lik ali ne, je osrednja točka za debato o marsikaterih umetniških delih, ki nas vedno znova navdušujejo in o njih razmišljamo, od Dostojevskega naprej. Razmišljal sem o različnih koncih knjige, se poigraval z variantami, kaj je najbolj prav. Kot človek pa nimam končnega odgovora na to, kaj je v nekem trenutku prav – ta razmislek je in mora ostati v rokah, mislih, bralca.

Samo močni preživijo. Po eni strani tako zelo logična trditev, podkrepljena s celotno človeško preteklostjo ter zgodovino narave. Vendar; ali to še drži v tem svetu, tehnološko naprednem, pa odtujenem od narave? V svetu, kjer obstajajo navidezne valute, do katerih se dokoplješ na nenavadne načine. V svetu, kjer obogatijo tisti, ki razvijejo aplikacije govorečih živali. V svetu, kjer postaneš slaven z objavo spolnih posnetkov in na tem gradiš prepoznavnost ter bogastvo.

Se strinjam, današnji svet je drugačen in fizična prevlada, ki je bila ključna za preživetje človeka nekoč, se je že davno izpela – za zdaj. Danes preživijo ljudje z drugimi sposobnostmi, taki, ki se znajo primerno in tudi politično obnašati, plesti prave naveze in se promovirati. Danes se prevelika fizična moč ne odobrava, nasilje je neprimerno, nezaželeno. In zato sem izbral malce provokativen naslov – samo močni preživijo, nisem pa uporabil besedne zveze najmočnejši, kar je pomembna distinkcija. Tudi Bruce Springsteen poje o tem, da moraš za preživetje biti močan in junak v romanu se sooči z marsikaterimi izzivi.

Glavni junak Žan ravno dopolni osemnajst let. Mama se je odtujila od njega, ima novega partnerja in s sinom nima več odnosa. Tudi oče je precej odsoten. Pa vendar se vidi, da je Žan »fajn fant«. Imaš tri otroke, sedaj že vse tri polnoletne. Kako je vzgajati v teh časih? Kako meniš, da Žan nadaljuje svoje življenje po koncu te zgodbe, ki pa ni konec njegovega življenja?

Struktura slovenske družine je tradicionalno postavljena na odnosu skrbne mame in odsotnega očeta, ki išče uteho v gostilni, ekstremnem športu ali delu. Sam sem zgodbo postavil drugače – oče, čeprav s sinom ne živita skupaj, je v odnosu s sinom močno prisoten, njun odnos pa je globok, vse globlji skozi zgodbo. Odnos z mamo, s katero živi, in ki ima novega partnerja, pa je vse bolj odsoten. Seveda Žan odrašča in se mora na neki točki odtrgati od maminega krila, a pri odnosu starš-otrok ni pomembna le fizična prisotnost, temveč predvsem globina. Želja očeta v knjigi je, da bi sinu pravočasno predal svoj pogled na svet, to pa počne z obiskovanjem ameriških znamenitosti in premlevanjem vprašanj o jedrski energiji, z debatami o smiselnosti potovanja v vesolje, o reševanju okoljskih problematik, navsezadnje pa se dotakneta tudi vprašanja ljubezni in odnosov, ki nas definirajo … V debate na dolgih samotnih cestah pa so seveda vključeni tudi dobri filmi, glasba, razne popkulturne reference, ki jih oče želi predati sinu, pa tudi poezija, ki lahko rešuje življenje, tako ali drugače.

Nekje sem prebral, da si se pri vzgoji izkazal takrat, ko tvoji otroci želijo prostovoljno preživljati svoj čas s teboj, tudi ko odrastejo. In v tem smislu lahko rečem, da sem za zdaj kar uspešen. Takšen odnos, ki sem ga razvijal s svojimi otroki, želim pokazati tudi v romanu: oče, ki sinu zaupa, mu da proste roke, skuša pa mu tudi s svojim zgledom pokazati boljšo pot. Sin, ki se zaveda, da se lahko na očeta vedno obrne po nasvet, na koncu pa se odloči po svoje, saj gre za njegovo življenje in bo sam nosil posledice. Kako se nadaljuje Žanovo življenje? To je ponovno v rokah bralčeve domišljije.

V knjigi združuješ vsa svoja zanimanja – potopisne izseke, osebne odnose, dobre filme, glasbo, pa tudi to človeško borbenost, da preživi. Lahko kaj podobnega pričakujemo v prihodnosti, že pišeš naslednje delo?

V glavi in v računalniku imam kar nekaj projektov, ne vem pa še točno, v kakšnem vrstnem redu bodo napisani in kdaj bodo prišli do knjižne oblike. Naslednje leto naj bi pri Cankarjevi založbi izšla moja knjiga o sodobnih slovenskih knjižnih uspešnicah, to se nanaša na moje strokovno pisanje. Želim pa si napisati tudi knjigo o maratonu, njegovi kulturni zgodovini, o tem velikem mitu, in jo preplesti s svojo osebno zgodovino, saj bo drugo leto minilo točno štirideset let od mojega prvega maratona, h kateremu me je nagovoril oče. Preden to napišem, pa moram drugo leto še odteči jubilejni maraton v Radencih. Zasnova knjige je namreč zamišljena tako, da se maraton preteče v celoti, zadnja leta sem običajno več kilometrov tudi hodil … Poleg tega imam še nekaj idej za romane, zelo rad bi napisal tudi knjigo o očetu in vsem, kar mi je dal. Ideja je neka osebna, sinovska knjiga o vrlinah in vseh pozitivnih elementih, ki sem jih za svoje življenje potegnil iz njegovih besed in dejanj.

Kajti: samo močni preživijo. Pa res?