Makis Citas je svoje najbolj uspešno delo Bog mi je priča, ki je bilo leta 2014 nagrajeno z nagrado Evropske unije za literaturo, pisal v času, ko je Grčija živela zadnja leta velike iluzije.
Čutil, videl, slutil, razmišljal in razumel je, da se bo ta iluzija, preplet politične naivnosti, pohlepa in manipulacij mednarodnih finančnih elit in tedanjega grškega političnega vrha, prej ali slej končala. V blatu. S finančnim, političnim in družbenim kolapsom, ki bo iz stranskih ulic zbezal neonaciste iz vrst Zlate zore in z obilno – odločilno – »pomočjo« Evropske unije, Nemčije in njenih oprod (tudi Slovenije) ter globalnih finančnih institucij z Evropsko centralno banko in Mednarodnim denarnim skladom na čelu Grčijo spremenil v državo tretjega sveta. Državo, v kateri se je gospodarstvo v prvih treh letih, kot da bi divjala vojna, skrčilo za četrtino, število brezposelnih med mladimi pa je na vrhuncu krize, ki je že davno postala stanje, preseglo neverjetnih sedemdeset odstotkov.
Grčija se je zrušila. Osebno in kolektivno. Postala je laboratorij moderne ekonomije – zadnjega stadija uničujočega neoliberalizma. Iz Bruslja in Berlina vsiljena politika brutalnega varčevanja je tretjino ljudi pahnila preko roba revščine. Evropski birokrati so Grčijo, doktrina šoka, začeli sistematično spreminjati v prostor cenene delovne sile, kjer so človekove in delavske pravice milo rečeno omejene. Ko je proti Srednji in Severni Evropi preko grških Egejskih otokov krenilo večje število beguncev in migrantov, so taisti birokrati Grčijo žrtvovali še enkrat. Na otokih so postavili koncentracijska taborišča našega časa, državo pa spremenili v človeško deponijo, deponijo človečnosti.
Med branjem Makisa Citasa (1971) je zelo hitro – in pravilno – mogoče dobiti občutek, da je avtor prihodnost poznal že takrat, ko drugi o njej sploh še niso razmišljali.
Njegova Grčija je v isti sapi naivna, radoživa, dvolična, intenzivna, neposredna, pohlepna, skromna, manipulativna, konservativna, tradicionalna, celo kanček »tribalistična«, liberalna, impulzivna, čustvena, kompleksna, čuteča, občutljiva, nemarna, vehementna, dvomeča, pogumna, cincajoča, predvidljiva, bipolarna in – divja.
To je Grčija, ki je pred kolapsom mislila, da vse počne prav, obenem pa je verjela v – odpustke. Na las podobno kot misli, da vse počne prav, in obenem v srečanju ekonomskega oportunizma z metafiziko verjame v odpustke Hrisovalandis, (anti)junak lucidnega romana, forenzične študije Grčije in vseh njenih (in seveda naših) patologij.
Citas je, to rad poudari tudi sam, napisal samouresničujočo se prerokbo. Bog mi je priča je zategadelj nekakšna moderna prerokba oraklja iz antičnih Delfov, hkrati pa za vse nas, ki smo lep del svojih življenj preživeli v Grčiji, popolna politično-družbena analiza časa in prostora. Na tem mestu si moram kot novinar privoščiti nekaj sila krivoverskega – roman, ki ga imate v rokah, je dokaz, da je literatura, torej fikcija, včasih bolj resnična in nemalokrat predvsem bolj natančna od žanrov in piscev, ki s(m)o zavezani resnici in samo resnici.
***
Obdobje olimpijskih iger (2004), ki je se »poklopilo« s senzacionalno zmago grške nogometne reprezentance na evropskem prvenstvu na Portugalskem, je bilo v Grčiji za marsikoga obdobje popolnega manka – mrka – refleksije: evforični in nikoli bolj samozavestni in samozadostni ljudje so končno premagali globoke zgodovinske travme in se, takšno občutje je bilo vseprisotno, povzpeli na vrh sveta.
Evropske in domače banke so razmetavale s krediti. Špekulanti vseh vrst so ignorirali tveganja in (so)ustvarjali družbo, ki je začasno prenehala razmišljati o posledicah; o odgovornem jutri. Javni servis je rasel, plače in pokojnine prav tako. Globoko skorumpirana politična elita, sestavljena iz neoliberalcev iz vrst Nove demokracije in lažnih socialistov iz vrst Pasoka, je vdano – za to je bila bogato nagrajena – služila interesom ekonomske elite, že tedaj, marsikdaj tudi nevede, podizvajalcev velikih mednarodnih korporacij in finančnih institucij. Balon je bil vsak dan večji. Dolgovi, javni in zasebni, so naraščali. Oblasti so prirejale finančna poročila, evropske institucije so jih v tem podpirale. In usmerjale. Grčija je mižala (tudi) s široko odprtimi očmi. A vsakomur, ki premore vsaj malo ekonomskega znanja in ščepec splošne razgledanosti, cepljene z zdravo pametjo, bi moralo biti vnaprej jasno, da se obeta katastrofa epskih razsežnosti; da se obeta velika grška tragedija. Že tedaj je bilo – prepozno.
Ves čas je bilo prepozno.
Grški belle époque, zlato obdobje, je bil namreč vnaprej obsojen na boleč, nenaden, tako frustrirajoče predvidljiv in osnovnošolsko skonstruiran konec.
***
Podobno – če ne celo enako – kot Hrisovalandis, (približno) petdesetletni strokovnjak za tisk, ki se s travmo brezposelnosti in finančno vojno sreča že v času, ko je mogoče zlahka dobiti sorazmerno dobro plačano službo in ko se zdi, da se zabava nikoli ne bo končala.
Hrisovalandis, metafora grškega poraza, v srednjih letih živi pri starših in z dvema sestrama. Po izgubi dobre službe, ki je bila središče njegovega krhkega sveta in identitete, se mu nikakor ne uspe postaviti na vse bolj mlahave noge. Redi se, izgublja moško samozavest, ujema se v obsesivno-kompulzivne motnje. Ne more, noče oditi od doma. Starše načenja bolezen, sestri ga transparentno izkoriščata. Šibak je in ranljiv. Težko, skoraj nemogoče mu je izustiti besedo NE: ta je etično velikokrat ključna. Njegovo življenje je polno neuslišanih ljubezni. Uteho išče pri ženskah, ki ljubezen prodajajo na ulicah. A takšna uteha je kratkotrajna in draga, zato mesto bordelov v njegovem življenju zamenja – cerkev. Izgubljene, zapravljene in utišane ljubezni (in priložnosti kot take) zamenja tudi sovraštvo. Še najbolj do sebi podobnih in do uradno drugačnih. Do ljudi z dna prehranjevalne verige. Do beguncev in migrantov. Do tujcev. Do tistih, ki jih je najlaže obsoditi za vse svoje poraze, za vse poraze – svojih. Hrisovalandis, padli belec padlega srednjega razreda. Hrisovalandis, ki bi, če bi živel na drugi strani Atlantika, predstavljal skupni imenovalec volivcev in volivk Donalda Trumpa. Hrisovalandis, prekomerno rejeni možakar, ki ga je po telesu (impotenca) in duši usekala tudi sladkorna bolezen, ki bi, če bi živel v Veliki Britaniji, glasoval za brexit. Hrisovalandis, ki bi (če ni že) na grških volitvah glasoval za Zlato zoro, neonacistične glasnike sovraštva v docela zlaganem imenu ponižanih in razžaljenih. Hrisovalandis, ki bi bil danes kjerkoli žrtev vseprisotnega populizma.
Hrisovalandis je ravno toliko Grk, kot je naš in vaš sosed. Eden, mnogi izmed nas.
Bog mi je priča je ključna knjiga za razumevanje (ne le) današnje Grčije in Evrope.
Besedilo je bilo kot spremna beseda objavljeno v romanu Bog mi je priča Makisa Citasa, ki je te dni izšel pri Beletrini. Makis Citas in Boštjan Videmšek bosta nastopila tudi v sklopu prihajajočega festivala Literature sveta Fabula, in sicer v četrtek, 7. marca, 2019 v Hiši EU.
