Odročna je v prid oddvojitve, ozka je v prid izbornosti družbe, vije se v prid lahkotnosti, samotna je v prid razmisleka; Apalaška pot tako ne vodi zgolj proti severu in jugu, temveč tudi navzgor k telesu, zavesti in duši.
Harold Allen, član Konference Apalaške poti
Ko spet berem zapis o transcendentalistih, med vrsticami zagledam vpisanega bralca, kako nestrpno vrti palce. Ob tekstu sta se mu postavili dve vprašanji. Prvič: transcendentalisti so v Ameriki glavno idejno gonilo odnosa do narave, hoje, Apalaške poti, jasno in sprejeto. Ampak pot se menda ni naredila kar sama od sebe? Bi se lahko spustili iz transcendence v stvarnost, pa rekli kakšno o možeh, ki so pot lastnoročno, obdani z zverjadjo, izsekali v apalaško divjino? In drugič: ljudje torej hodijo na Apalaško pot, da bi srečali samega sebe v nekem nebuloznem Zelenem tunelu? Resno, to je to?
OK, lepo počasi. Tokrat odgovorim na prvo, naslednjič na drugo vprašanje, prav?
Glede tiste stvarnosti je bilo takole: na začetku 20. stoletja je bil ameriški tisk poln ocen, da so ZDA dežela vse bolj hirajočega zdravja, degenerirane morale in poblaznelega pehanja za denarjem. Fantje, se je pisalo, so vse bolj šibki, medtem ko so dekleta »preveč razgreta, preveč načičkana in preveč na zabavah«. Gostota poselitve je dosegla svoj vrhunec – takrat je na Manhattnu živelo več ljudi kot danes. Ravno v tistem času so skovali frazo ‘iti na svež zrak’ in slednje se je vedno bolj zdelo edino uspešno zdravilo za mladino. Vlaki, kmalu pa še avtomobili, so olajšali pot do hribovja. Pojavili so se prvi poletni tabori za otroke. Rodilo se je skavtsko gibanje. Predsednik Theodore Roosevelt, navdušen nad dejavnostmi pod milim nebom, je svoji državi do konca mandata leta 1909 priskrbel sto petdeset narodnih gozdnih rezervatov, enainpetdeset rezervatov za ptice in pet narodnih parkov v skupni površini prek 900.000 kvadratnih kilometrov (kar je približno desetina današnjih ZDA).
Obenem so se pojavljale ideje o prvih poteh po Thoreaujevem vzoru, ki so jih poimenovali through-trail; pot, ki bi šla čez drn in strn divjine, pa kar dalje in še naprej. Možnost zanje je bila pravzaprav velika: samo povezali bi obstoječe, a osamljene poti enodnevnice, ki so že potekale po divjini. James Taylor, ravnatelj, ki je svoje učence rad vodil na dolge pohode, je leta 1910 tako prvi predlagal pot, ki bi šla prek vseh najvišjih vrhov Vermonta: imenoval jo je preprosto Dolga pot in dvajset let kasneje je šlo po Vermontu že vseh njenih 439 kilometrov.
Tako duhovno ozračje je izkoristil Benton MacKaye. Po svoje je povzel vse zgoraj navedene kvarnosti poseljenih ravnic ob Atlantiku in predlagal sledečo rešitev: čim bližje tem ravnicam, torej na Apalačih, naj se vzpostavi niz »zavetišč pred vsakodnevnim pehanjem posvetnega in skomercializiranega življenja«: hribovskih koč in gostišč, neprofitnih taborov v divjini, samoupravljavskih skupnosti (ja, res) in sanatorijev (tudi to čisto zares). Okoli prvih naj bi se sprehajali po gozdovih in zvečer sedli k skupinskemu obroku; v drugih bi taborili v divjini, poslušali predavanja o sreči, takšne reči; v tretjih bi delali za skupno dobro skupnosti v okviru neindustrijskih dejavnosti – v gozdu, na polju in v obrtnih delavnicah; v četrtih bi se potopljeni v naravo zdravili psihičnih bolezni, značilnih za industrijsko, urbanizirano civilizacijo.
So takšne zamisli v Ameriki padle na plodna tla? MacKaye je bil iz izrazito levičarske družine – njegova žena je bila znana sufražetka, brat avtor petsto strani dolgega marksističnega traktata Ekonomija sreče – in do takšnih so bili v ZDA od nekdaj skrajno zadržani. Toda čas je bil pravi in v zvezi z vsem tistim samoupravljavskim je imel MacKaye še eno zamisel, ob kateri so vodilni v pohodniških društvih zastrigli z ušesi: njegove kibuce naj bi povezovala mreža poti, ki bi šla vzdolž celotnih Apalačev.
Veljaki društev so staknili glave in Mackayu dali priložnost, da eno takšnih poti spelje od juga do severa Apalačev. Ko se je izkazalo, da ni ravno človek prakse, pa so hitro našli za to precej bolj ustreznega: Myrona Averyja, mladega odvetnika admiralitete in navdušenega pohodnika.
Avery v soljudeh sicer ni vzbujal najnežnejših čustev. Eden od njegovih sodobnikov je o njem zapisal, da je od Maina do Georgie za sabo pustil dve sledi. Prva je bila sled prizadetih in obtolčenih egov, druga je bila Apalaška pot. Toda Averyju je vedno uspelo prerezati gordijski vozel glede poteka trase poti; stran od Apalaške poti je zrinil vsakogar, ki se je kaj dosti obiral ali sitnaril; pohodniškim društvom je prigovarjal ali jim grozil, da je od njih dobil prostovoljskih ekip, kolikor jih je hotel; odgovoril je na stotine njihovih pisem; čisto vsak vikend in tudi med tednom, če se je le dalo, je bil na terenu, nadziral, pomagal, meril, naganjal sprte vsakega v svoj kot, svetoval, priganjal, bodril. V borih sedmih letih, do leta 1937, je tako nastala 3.300 kilometrov dolga pot.
Avery je bil pravi človek za to nalogo tudi iz drugega razloga. To je bil čas Rooseveltovega New Deala, ki je bil za Ameriko kar preveč levičarski. Roosevelt, ki so ga že tako obtoževali boljševizma, torej nikakor ni hotel povezav s transcendentalnimi levičarji, kakršen je bil MacKaye. Nadalje je imel New Deal na istem področju svoje načrte: Apalače so v najbolj nerazvitem južnem in osrednjem delu nameravali prevetriti z dolgimi cestami, ki bi v te kraje pripeljale turiste, s tem pa rešile ali omilile problem tamkajšnje revščine in zaostalosti. Pametno, ne? A ravno te ceste bi lahko MacKaya pripeljale v konflikt z oblastjo. Tega je preprečil Avery, in to na zanj značilen način. Ko je MacKaye izvedel za načrtovane ceste, je pobesnel in začel pozivati k uporu (ceste bi vendar – to je bila za MacKaya huda psovka – civilizirale divjino!). Avery se je takrat nalašč sprl z njim in ga tako hudo in javno užalil, da MacKaye do Averyjeve smrti leta 1953 ni hotel imeti z Apalaško potjo prav nobene zveze več.
Tedanja oblast se je po tistem celo nekoliko omehčala in prav na področju največjega konflikta med cesto in potjo, v nacionalnem parku Shenandoah, dovolila Averyju, da si je malo pomagal z javnim delavci (ki so gradili cesto). Toda oblast je do Apalaške poti vseeno ostala skrajno zadržana. O njeni slovesni otvoritvi menda ni poročal niti en časopis niti ena radijska postaja.
Bližala se je tudi druga svetovna vojna in pohodnike so kmalu vpoklicali v vojsko. Pot je preraščalo, saj ni bilo ljudi, ki bi jo vzdrževali. Nekaj daljših odsekov so neurja preprosto odnesla. Za pot tudi ni bilo ravno silnega zanimanja, kot lepo kaže statistika: od tridesetih do vključno šestdesetih jo je v celoti prehodilo komaj 59 ljudi. Za primerjavo: v sedemdesetih, ko je pot končno zaživela, torej v skoraj štirikrat krajšem obdobju, jo je prehodilo 800 ljudi.
A pot je imela po drugi strani ves čas svoje trdno jedro: obnavljati so jo začeli že pred koncem štiridesetih, spet pod vodstvom neutrudnega Averyja. Po njegovi zgodnji smrti leta 1953 pa so se tudi vedno našli ljudje, ki morda niso bili tako impozantni in kolosalno uspešni, a so bili vseeno marljivi. Vse do konca šestdesetih, ko se je v zgodbo spet vmešala oblast.
Kennedyjeva administracija je v prostovoljskih združbah videla veliko skrito vrednost Amerike, ki jo gre podpreti, da bi za ZDA lahko prispevale še več. Njegov minister za notranje zadeve Stewart Udall, zavzet naravovarstvenik, je tako z društvi, takrat zbranimi pod imenom Konferenca Apalaške poti, sklenil približno takšen dogovor: pot in ozko področje ob njej bo de facto nacionalni državni park in zemljišče bo v lasti države. Konferenca bo imela pot v upravljanju in bo svoje delo še naprej opravljala prostovoljno, država pa ji bo priskrbela denar za odkup parcel, potrebnih za pot in njeno okolico. In seveda bo država tudi pomagala pri promociji poti, tu so Konferenco in pot v preteklosti grdo zahodili, to je treba popraviti. Lepo, ne?
In to je to. Seveda so imeli tudi od konca šestdesetih na Apalaški poti veliko dela. Ne le, da je današnja pot 200 kilometrov daljša od prve Averyjeve in ima za južno vstopno točko čisto drug hrib kot nekdaj, 99 % današnje poti poteka po drugi trasi kot prva varianta in samo v Mainu sta prestavitev poti in odkup zemljišč stala prek 200 milijonov dolarjev. Ampak to je to: gledano iz stališča vsakdanje stvarnosti je Apalaška pot rezultat ustreznih razmer, sanjača, garača in uspelega dogovora z oblastjo. In množice tihih junakov, ki so prostovoljno in brez plačila trasirali pot, jo nadelali, jo potem speljali nekje povsem drugje, odkupovali zemljišča zanjo, uredili katastrofalno količino papirjev, se pogodili z državo za simbiozo, tako požrtvovalni in tako pozabljeni kot Harold Allen, tako pod vplivom načel transcendentalistov kot uvodni citat.
Jakob J. Kenda se s svojimi zapisi redno javlja z Apalaške poti. Spremljate ga lahko s klikom na značko “Apalaška pot” na desni.