Danes sem sanjal, da so bolečine
izginile. Bilo je kot nekakšna epifanija.
Bil sem odrasel in bil sem v telesu,
ki je bilo novo in nedotaknjeno telo,
ki sem ga imel kot otrok. Bil sem odrasel
in bil sem v glavi, ki je bila nedotaknjena
in čista, kakor glava, ki sem jo imel kot otrok.
Steklo, ki me je ločevalo od prihodnosti,
se je stalilo. Strah je izginil. Premikal sem se
skozi ure, kot sem se premikal, ko sem še
lahko ležal v zraku in z mislimi in dlanmi
segal v notranjost senc. Okrog mene je bila
pomlad, ki se levi v poletje. Dišeče, zeleno
kraljestvo me je oblivalo kakor velika povodenj.
Kakor silno navdušenje, ki od znotraj boža
milino. Dan je postal enako zatočišče kot noč.
V nepremičnih zajetjih časa sem srečeval prijatelje.
Živi so bili še vedno živi. Mrvi so bili ponovno
živi. Njihova telesa so bila nedotaknjena
telesa, ki so jih imeli kot otroci. Njihove
glave nedotaknjene glave, ki so jih imeli
kot otroci. Naše simpatije so na vročih betonskih
ploščah ob bazenu izvajale lene predstave;
brisanje in ovijanje las z brisačo. Izrazni ples
z zrakom in razžarjeno svetlobo. Niso se
dotikale tal. Bile so kot bogovi, a nismo
vedeli, da so bogovi. Vse se je ponavljalo
in ponavljalo, kakor bi bilo ujeto v večni
krog. V počasni vrtinec z nami v središču
vrtinca. Iz bazenske vode smo se dvigovali
kot polnočna sonca. Vse je bilo ponovno
na dosegu roke. Strah in bolečina sta
izginila. Zrak je bil gost kot sladkorna pena.
Kakor melasa. Dnevi so bili množica dni,
ki počasi gori v neminljivem veličastju.
Dnevi so bili slovesnost, ki se ne bo nikoli
spremenila v temno praznovanje. V njih
ni bilo nobene nevarnosti, nobene pasti, nobenega
brezna, ki bi me obkrožalo. Nobene temne zvezde,
ki bi se lahko zajedla v moje široko razprte oči.
Pesem je iz cikla, ki bo objavljen v eni od prihajajočih zbirk Uroša Zupana z naslovom Sanjska knjiga.
