Mineva leto od smrti Saša Hribarja (1960–2023), priljubljenega radijskega in televizijskega voditelja, imitatorja, satirika. In pri Beletrini je pred vrati Premiera, novi roman, v katerem literarni in gledališki ustvarjalec Emil Filipčič – File nekaj najtoplejših strani posveti prav spominu na pokojnega prijatelja. Leta 1990 sta skupaj ustvarila kultno oddajo Radio Ga Ga, v kateri sta svoja gibka glasova posodila celi četi kratkočasnih likov.
»Ne zamerite mi, da sem že spet preskočil iz tretje osebe v prvo. Tak tip sem, človek s tisoč obrazi, za katerimi se skriva en sam obraz,« nas v Filipčičevem romanu Premiera nagovarja neulovljiv pripovedovalec, zdaj dobri stari File, že naslednji hip glavni junak Jaguar Petrovič … Tudi Sašo Hribar je bil tako velik, da se ga spominjata oba, File in njegov Jaguar.
***
Aleš mi je telefoniral. S Tjašo sta se peljala iz Maribora, poslušala sta radio, nenadoma so glasbo prekinili: Umrl je Sašo Hribar. Nenadoma. Potem je bila spet glasba.
***
V petek je šel na pogreb. Nasproti Severnega parka je postajališče avtobusa za Grosuplje. Avtobus je imel odhod ob osmi uri in štirideset minut zjutraj. Jaguar je prišel tja deset minut prej, usedel se je na klop in čakal. Avtobus je že stal na postajališču. Eno minuto pred odhodom se je s sedežev na zadnjem delu avtobusa dvignil šofer, odkorakal do volana in odprl vrata.
– Ali mi boste, prosim, povedali, katera postaja je v Grosupljem najbližje pokopališču, je vprašal šoferja, medtem ko je vstopal na avtobus.
– Greste na pogreb?
Oba sta vedela, čigav pogreb ima šofer v mislih.
Na naslednjem postajališču je vstopila gospa, vsa v črnem. S skoraj enakimi besedami se je pozanimala pri šoferju, na kateri postaji naj v Grosupljem izstopi, da bo čim bližje pokopališču.
– Na Sašev pogreb grem, je ponosno pristavila.
Na pokopališču je bilo najmanj dva tisoč ljudi, vrsta se je vila izven pokopaliških zidov.
V štiridesetih minutah so bili v Grosupljem. Pred petinpetdesetimi leti, ko je prišel k Tatjani na novoletno praznovanje, so za vožnjo potrebovali ravno toliko časa, le Grosuplje se je od takrat popolnoma spremenilo. Ni mu bilo videti konca. Spominjalo ga je na Domžale, na industrijsko cono. Po šoferjevih napotkih je korakal proti pokopališču, za njim je s petkami drobencljala v črno oblečena gospa, hodila sta ob dolgi vrsti avtomobilov, parkiranih kar na pločnikih.
Na pokopališču je bilo najmanj dva tisoč ljudi, vrsta se je vila izven pokopaliških zidov. Namenil se je na konec vrste, a je nekje na sredi naletel na Francija Keka in se mu pridružil. Korak za korakom so se bližali mrliški vežici. Tišina je bila, kvečjemu mrmranje se je slišalo. S Francijem sta spregovorila nekaj besed o Sašu, potem ga je vprašal, če pripravlja še kakšno novo Skrito kamero, in Franci je pritrdil, štirinajst novih Skritih kamer je posnel, že v nedeljo bo na sporedu prva. Prišli so v mrliško vežico. Ljudje so postali pred Saševo fotografijo, na kateri je bil nasmejan, s kitaro v roki, potem so se hitro umaknili in dali prostor naslednjemu. Jaguar je zagledal Andrejko, v krogu družine je bila, vsa v črnem in pretresena, objela sta se za nekaj dolgih trenutkov, nakuri enega, mu je rekla, preden se je umaknil. Odšel je ven in se postavil pred zid. K njemu sta prišli dve v črno oblečeni gospe, se predstavili kot poslušalki Radia Ga Ga od samega začetka in mu izrekli sožalje. K njemu je pristopil Vlado Kreslin, resno sta se pogledala, kot da se oba zavedata, da so tu besede odveč, a tedaj je Jaguar nenadoma odprl usta in rekel: Dolga, dolga je reka … Vlado se je zdrznil in takoj pristavil: Od zibke do človeka … To je bila njegova pesem, njegov komad, dobro si to povedal, je pokimal Jaguarju, v pravem trenutku. Pristopil je Franci Kek. V tišini so stali na enem in istem mestu. Zraven je prišel Zvone Šeruga in se rokoval z vsemi tremi. Nato je pristopil Janez Cetin. Povedal je, da sta bila s Sašem sošolca od šestega razreda osnovne šole. Nekje je izvedel, da bo na grobu slovo samo v družinskem krogu, kar je bilo razumljivo, kam boš pa postavil dva tisoč ljudi.
K njemu je pristopil Vlado Kreslin, resno sta se pogledala, kot da se oba zavedata, da so tu besede odveč, a tedaj je Jaguar nenadoma odprl usta in rekel: Dolga, dolga je reka … Vlado se je zdrznil in takoj pristavil: Od zibke do človeka …
***
Jesen je prišla. Minilo je sedem dni od Saševega pogreba. Pred tem in po tem so se na televiziji vrstile oddaje njemu v spomin. Ponovili so oddajo o Radiu Ga Ga. Tokrat skoraj ni gledal sebe, gledal je Saša in na trenutke čisto pozabil, da je umrl. V TV–dnevniku so Sašu posvetili najmanj pet minut. Pokazali so dve fotografiji, na katerih sta bila Sašo in on. Bila sta mlada in lepa. V Odmevih je Špela Kožar naredila intervju s Saševimi sodelavci in z ljudmi z različnih področij. Prispevek se je zaključil z Jaguarjem. Stal je pred drvarnico, odprl usta in rekel: Želim si, da bi Saševi sodelavci nadaljevali njegovo delo, tako da ne bi umrl.
***
Tri dni po pogrebu me je zvilo. Sedel sem v fotelju in bral intervju, ki sva ga naredila z Andražem Gombačem, ko pa sem prišel do stavka – topel človek je bil – me je zvilo v pasu, začel sem globoko vzdihovati in usule so se mi solze.
– Kaj pa je? me je iz sosednje sobe zaskrbljeno vprašala žena.
– Zvilo me je zaradi Saša, sem zahlipal.
– Kar joči, je pomirjujoče rekla.
