Pretekli teden smo objavili prvi odlomek iz prihajajočega romana Ane Schnabl, danes sledi drugi; knjigo pa boste v rokah lahko držali naslednje leto.
Morda, morda, kako slaba tolažba, je sklenila. Tok resničnostnih prizorov je samo eden in tisto nedeljo, ko je Sergej zbolel in je bila sama na vrhuncu svoje eksistencialne razdraženosti, je k njenemu prazniku prisedel na videz najnežnejši par v poznih srednjih letih, kar jih je v tistem času živelo v Ljubljani. Sofiji so lasje že skoraj v celoti osiveli, nosila pa jih je v dostojanstveni, a lahno speti figi. Njen bledo rožnat svilen šal in peščeno rjava bluza nista pričala le o premoženju in dobrem okusu, temveč sta v harmoniji z redko pokončno, a obenem gibko držo namigovala tudi na eteričen značaj. Bila je natanko tisti tip ženske, kakršna si je Ana od nekdaj želela postati; ženska, ki s svojo trdno milino vzbuja strahospoštovanje, ženska, ob kateri zaradi njene prepričanosti narastejo vse tuje obotavljivosti. Ženska kot korektiv drugim ženskam. Mož Vitomil jo je s svojim počasnim, elegantnim gibanjem in preudarnim govorom – imel je to redko sposobnost, da se mu med misli nikdar niso zatikali polglasniki ali sprenevedave tišine – dopolnjeval v malone ikonični objekt. Za razliko od drugih maminih in očetovih gostov nista razpredala o partiji, čeprav sta bila njena člana. Zares neobičajno, toda usklajeno sta poročala predvsem o življenjih svojih treh otrok in o svojem vsakdanu; Ana je ob prvih taktih druženja sklepala, da se gosta s pogosto omembo otrok trudita sočutno navezati na slavljenko, sočutje pa je za tistim omizjem tudi bilo novost. Ob sladici se je izkazalo, da sta strastna bralca, kar je Aninemu zanimanju zanju vdahnilo obilico samozavesti. Prvič dotlej je prestregla mediacijo svojih staršev in prevzela pobudo za pogovor z njunimi povabljenci. In kakšen pogovor je to bil! O literaturi so razpravljali vse do večera, ko jima je že precej okajena priznala, da ni čisto običajna knjigoljubka. Ko je že skoraj ekstatična zaključila s povzetkom svoje sanjske kariere, sta se Vitomil in Sofija neprikrito spogledala in se namuznila. Prepričana je bila, da sta si s pogledom sporočila kaj o njeni prevzetnosti in zaletavosti, da sta jo, kot toliko drugih, malo zasmehovala in malo pomilovala. Zasačena v slabosti je svojo petelinjo rožo skrušila in preostanek večera le še obvladano odgovarjala na njuna vprašanja.
Prav je imela. Njun pogled je bil nabit, toda ne s trivialnostmi, ki jih je razbirala. Ob slovesu, ko se jih je vseh pet nerodno drenjalo na pragu stanovanja, sta Vitomil in Sofija predlagala, da pred stavbo pokadijo častno cigaro. Pomirjena jima je sledila. Dobrega vtisa na ti prijetni in razgledani osebi ji očitno ni uspelo povsem povreti.
Sofija je bila omotana v jesenski plašč pod medlo brlečo ulično svetilko videti še bolj veličastna kot prej. Ana je občudujoče spremljala njeni dlani, ki sta, medtem ko je pripovedovala, plesali v žep in iz žepa, vrat, ki se je med smehom napenjal, njene rahle veke, ki kot da niso zmogle pokriti njenih prodornih oči. Leta po tisti noči se je pogosto spraševala, ali je bilo naključje ali del hitro, vendar natančno preračunanega načrta, da se je Ani, medtem ko je tobak debelo tlel, posvečala predvsem Sofija. Zakoncema njene zagledanosti in iz zagledanosti izvite boječnosti verjetno ni bilo težko prepoznati.
»Veš, mlada si še, nič ni izgubljeno,« je, ko je oblastno prevzela cigaro, sklenila Sofija. »Žal pa si tudi ženska in nam ni najlažje prilesti visoko, kajne Vito?« Sofija je razumela, da zavezništvo z žensko najlažje sklene tako, da se naperi proti moškemu. Ne grobo, saj bi to bilo reakcionarno, temveč ljubko posmehljivo.
»Zavedam se tega,« se je bila Ana znova pripravljena razgaliti, »ampak kaj pa naj storim? Že zdaj z znanjem presegam vse lesne gobe, ki se držijo uredniških stolčkov, samo izkušnje mi manjkajo.«
Zakrohotala sta se izvirni primerjavi. Ano je ta spontana potrditev ponesla v obešenjaško pritoževanje, polno še izvirnejših primerjav in pikrosti. Ko se je kasneje spominjala svojih besed, je sprevidela, zakaj sta se odločila ravno zanjo, zakaj bi se vsak, ki mu je manipulacija kruh, odločil ravno zanjo: njena ihta ni bila več mladostniška, marveč je že mejila na starostno grenkobo.
»Zelo rada bi naredila kaj zate.« Sofija si je prižgala cigareto in pokazala, da je ponudba resna, saj terja svoj čas. »Poznam nekaj članov sveta in jih morda lahko v kaj pregovorim,« je puhnila, »no, predlagam.« Sofija in Vitomil sta Ano, to mlado, sanjaško žensko, nežno pogledala. Dvomila je, da je bila v njunih očeh tedaj tudi porogljivost. Česa takega si ne bi privoščila.
Mednje je zapihala napeta tišina. Anina grodnica je poskakovala od radosti. Počutila se je, kot bi se njeni organi in udi napihovali: upanje ni zgolj duhovni pojav, obvladuje in krepi tudi naša telesa. Možu in ženi je bila hvaležna, da sta ji dopustila užiti trenutke sreče. Kadar je bila obešenjaško razpoložena, je pomislila, da sta jih ji namenila, ker sta vedela, da jih bosta morala zapečatiti v njihovo nasprotje. Ker sta morda, vendar zgolj morda slutila, da se bodo Anina vesela občutenja odtlej redčila. Ker jima je bilo morda mar.
»Ampak mislim,« je, kot da vmes ne bi preteklo vesolje, nadaljevala Sofija, »da bi bila pri svojem prepričevanju učinkovitejša, če bi našli način, da tudi ti nekaj narediš za naju.«
»Seveda!« Izstrelila je, pa čeprav jo je Sofijino kupčevanje presenetilo. Da se nenadni obrat vanjo ne bi hrupno usedel, da bi ga polegla kot nedolžnega, je odločno dodala: »Karkoli! Zelo sem vama hvaležna.«
»Odlično, Ana,« se je prvič priglasil Vitomil, »jutri po službi se oglasi pri nama, pa se bomo o vsem temeljito pogovorili.« Na zadnjo stran gostilniškega računa je zapisal njun naslov. Sofija jo je zatem objela kot hči, molče, vpojno, glavo je za hip naslonila na njeno ramo. Vitomil ji je podal dlan in čvrsti preplet prekril z drugo dlanjo. Nasmehnil se je, kot se nasmihajo ljudje, ki vedo, da se domov ne bodo vrnili isti. Bila je to sprevržena zaupnost, pa vseeno – zaupnost, enako vabeča, enako mila. Ko se je iztekla, sta se poslovila in pod kostanji odkorakala v temo. Opazovala je Sonjin plašč, ki se je mehko zvijal v vetru in v nepričakovane oblike so se iz njenega trebuha, skozi vrat in v čelo začele zvijati tudi njene misli. Pod tanko jopo ni občutila jesensko vlažnega hladu, saj je gorela od zmesi osuplosti in zanikujočega pričakovanja. Zavoj za zavojem je pričenjala razumeti, kdo in kaj sta ta spokojna, pozorna ter v besedah in gestah previdna človeka bila. Gubo za gubo je odkrivala breme in pomene svojega pristanka. Kadar je človek sam, mu ni treba biti naiven, izlegati vtisa, da misli dobro, da ne ve preveč, da je dober. In bila je sama: Ta dva strpna in duhovita človeka želita, da zanju nakopiči in njima izda informacije o drugih ljudeh. Ta dva človeka sta o svojih otrocih pripovedovala, ker o svojem delu nista smela. Ta dva človeka sta podpodje režima, ki se kiti s privlačnimi gesli. Tako tiste noči kot jutra zatem se je čudila, kako lahko, celo lahkotno se ji je to spoznanje zdelo. Kako neznansko lažje je bilo od pogrezajoče teže neuresničenega življenja. Tam, tedaj, pod tisto medlo brlečo ulično svetilko se je njen »karkoli!«, ki se je že pred ponudbo prevesil v dokončno odločitev, zdel strašansko obvladljiv. Tako strašansko se ji je mudilo v prihodnost, da posledic svoje muje ni videla več niti kot prikazni. Že ne more biti, kot pravijo, da je, si je mislila. Že ne gre tega vzeti tako resno. Zanjo bo zagotovo popolnoma drugače. Morda ne več naivna, a obsedeno nejeverna si je prižgala še zadnjo cigareto. Smeje je puhala in sploh ne slutila, kako uničujoč pojav je suspenz njene sladke nejevere. Kako zlahka zavozi. Predvsem, ker traja dlje, kot se za suspenz spodobi.
»Karkoli,« se je živčno, a šepetaje zahihitala v šipo, za katero je azurno jutro postalo sivo-beli dan. Pomela si je obraz, se ogrnila s haljo in se majavo napotila v spodnje nadstropje. V jedilnico, kjer je pod podbojem vrat nekaj časa opazovala Borisa. Viskozno se je smukal med jedilno mizo, kuhinjskimi predali in hladilnikom. Tetrapake, krožnike, pribor in kozarce je po mizi razporejal delikatno kot eksponate, ki se jih je le izjemoma dovoljeno dotikati. Ni čakal na njeno pomoč, toda bila je sumničava. V njegovi orkestraciji je prepoznavala fino spleteno, gladko obrušeno preračunljivost. Ni se trudil iz skrbi, iz občutljivosti za atmosfero, želje, da bi razbremenil potrto mati, zgolj: nekaj je hotel od nje.
Med razporkom halje je začutila topel dih, nato pa Sergejev poljub. Vedela je, to je bil znak: ne glede na vse moraš začeti z dnevom. Potrebujemo te. To je bil borbeni Sergej: zberi se, obžalovanje te ne bo odrešilo. Nejevolja komplicira.
»Kako si priden in prijazen,« se je z lažjo izvila in skorajda stekla do Borisa. K trebuhu si ga je prižela tako močno, da je začutila, kako se ji je, ker je hotel zajeti zrak, rahlo uprl.
»Sedita, prosim,« je dejal otrok in se, ko si je čez podlaket poveznil lično zložen bel prtiček, potrudil z vzvišenim obraznim izrazom. Zdrznila se je. Ob ženski, v katero se je porajala, jo je v hipu obšla slabost. Kar je najbolj očitala sebi, je v nepravični paranoji postopoma prelagala na sina. Nobenih zlih namenov ni imel. Igral se je. Trapasto, a neškodljivo.
