Objavljamo prvi odlomek iz romana Ane Schnabl, ki bo naslednje leto izšel pri Beletrini.
2
19. september 1985
Zdramila se je pred zoro. Kadar je popivala, zaradi adrenalina ni mogla dobro spati. Prevalila se je na bok, da bi lažje obvladala slabost. Vohala je Borisov nahodni zadah. Kot vedno je spal z odprtimi usti in rahlo hrkal. Kot običajno se je sredi noči neslišno priplazil v posteljo in se ob njenem telesu zvil mehko kot kačica. Nikdar se ni oklenil Sergeja, vsakokrat samo nje. Čeprav sta bila oče in sin budna povsem harmonična, se je Boris Sergejevim dotikom izogibal. Morda je šlo za povprečno deško nelagodje, za nerodnost ob večjem, širšem in izrazitejšem moškem telesu, toda pogosto je pomislila, da je Borisa, kakor tudi njo, lahko plašila podobnost med njima. Praviloma so otroci odmev otroških različic svojih staršev, Boris pa je bil že pri svojih sedmih letih zgolj manjši model odraslega Sergeja: temni, žimasti lasje, ki jih je bilo nemogoče počesati ali oblikovati, svetlo modre, na trenutke srhljivo sterilne oči, krivulja med nosom in zgornjo ustnico, rigidne rame, ki so podaljševale sicer povprečno visoko, a krepko telo. Boris je podedoval celo Sergejevo hojo, skupaj z vsemi čudaškimi podrobnostmi. S komičnim zibanjem, kadar je hitel in okornim podrsavanjem, kadar je bilo treba nositi poletne natikače. Verjetno, je pomislila, Borisu pretirana domačnost ni vzbujala zaupanja. Čeprav še otrok si je vseeno želel biti izvirnik.
Prepričana je bila, da Sergej takšnih dvomov ne poglablja, da o tem namerno ne premišljuje, kadar pa ga zanese, njegove interpretacije že ne morejo biti tako mračne. Tudi sama se jim je predajala zgolj zato, da bi zatesnila prave vzroke svoje tesnobe. Ni bil le rojstnodnevni alkohol tisti, ki se ji je zatikal v trebuhu in jo glodal za očmi.
Naslonila se je na vzglavje postelje. Kačica se je, še vedno v snu, zganila in ji glavo položila v naročje. Kontrast med toplino, ki se je sproščala v njeno telo, in preračunljivostjo, ki bo zaznamovala njen dan, jo je, jutranje ranljivo, prizadel.
»Ana, kaj je narobe?« Sergejev glas je bil zasanjano hrustljav, a se je na posteljo usedel kot v postroju.
»Oh, saj si pokonci. To pa ni v tvojem slogu.« Trudila se je duhovičiti. Vselej se je trudila duhovičiti; huje, kot je bilo, bolj navite so bile njene šale. S humorjem, glasnim ali bežnim, je prostore med sabo in drugimi pozidala s toliko plastmi, da se ji je bilo nemogoče približati. A Sergej, ki je do nje prodiral že vrsto let, se ni dal zavesti.
»Ana, na jok ti gre. Kaj je?« Previdno je segel čez Borisa in jo pobožal po stegnu. Njegova roka se je napela kot lok. Bežen stik je bil dovolj, da ji je lice omočila prva solza.
»Ven bi rada, veš.« Tihe besede je izgovarjala v dlani, ki so hotele prestreči nove kapljice. »Res grozno sem se zapletla in tega nočem več početi. Ni prav. Nikoli ni bilo prav.«
Materino hlipanje je prebudilo Borisa, ki se je naslonil med starša in si pomel oči. Njene napetosti ni zaznal. Nikdar ni zaznal tujih bremen, njegova osredotočenost ni veljala drugim ljudem. Odrasel bo v kapricioznega in oblastnega človeka, jo je neredko prestrelilo.
»A moram že v šolo, mami?«
»Ja, polh, treba bo,« je ošinila uro na nočni omarici, da bi se izmaknila sinovemu pogledu. Ni hotela, da bi že zgodaj videl njen od skrbi izžgani obraz, pa čeprav ga morda ne bi vznemiril. »Pojdi se umit in pripravi torbo, kmalu pridem za tabo, da naredim zajtrk.«
Otrok se je iz odeje izmotal gibko, ne več kot kačica, temveč kot lisjak. Stekel je proti kopalnici in zrak se je takoj, ko je za seboj neobzirno zaloputnil vrata, bridko, težko zgostil.
»Disociacija subjekta,« se je groteskno namuznila. Napovedala je že, da se bo čez nekaj hipov oglasil zdravorazumski Sergej, ki odgovornost do lastnih dejanj postavlja nad vsa zanj puhla in minljiva občutja. Sergej, ki soočen s šibkostjo lahko okameni, Sergej, včasih krut pritrjevalec življenju, Sergej, eksplozija ambicije in sile. Takšnega Sergeja je hotela zdražiti, ga zatreti, še preden bi se razpasel, da bi končno razumel, da teorija ne tolaži. Pripravljala je nov obešenjaški komentar, toda –
»Pridi k meni.« Zdrsnila je na njegove prsi. Med dlakami je od postanega potu dišalo po petroleju. Vprašala se je, zakaj je ravno tisto oblačno jutro prepognil svoj način: je začutil dimenzije njenega obupa? Ga je razčustvoval njen rojstni dan? Se je sam počutil enako?
Tudi, če se je, tega nikdar ne bi priznal.
»Glej, oba veva, da država slabi. Samo še vprašanje časa je, kdaj bo razpadla. Ne bo trajalo več dolgo, to ti lahko obljubim.« Z nenavadno gesto je s prstnimi blazinicami podrsaval po njenem obrazu, od čela preko vek do ustnic in brade. Bila je to njegova posebna nežnost, nerodna, a pristna, ki ji jo je običajno izkazoval v radostnem vzdušju. Zmotila jo je, z glavo je zdrsnila nekoliko nižje, na njegov trebuh, da je z dlanjo ni mogel doseči.
»Ampak kaj bo z nami potem? Saj nas ne bodo kar pozabili. Saj smo,« je bruhnila v jok in pogoltnila besedo, ki jo je pred leti ukleščila in jo zvito, sprva tiho, nato pa čedalje glasneje drobila. Naj jo je goltala še tako grobo, je beseda ostala brezprizivna. Sergej se je ob vsakem njenem ihtavem zagonu zazibal tudi sam. Mož in žena sta tesno sprijeta, simbiotično čakala, da zatič zavedanja popusti.
Pošasti je bila tista beseda. Saj smo, saj sem pošast, je hotela reči.
Vstala je v obilnejše, trpko telo in stopila do okna, da bi razgrnila zavese. Za njimi se je kalilo natanko takšno jutro, kot je bilo tisto pred osmimi leti. Nebo je bilo popolni azur, ki ga je donosilo dolgotrajno deževje, nikjer niti lise oblakov, niti črte pomračitve, zgolj veličastje upanja. Kako gnusno dovršena ironija. Ali pa tudi ne, je pomislila, saj si je tedaj vendar obetala prav takšno jasno, veličastno življenje.
Nedelja je bila takrat in starša sta ji kot vsako leto poprej priredila rojstnodnevno kosilo. Tradicija je skozi leta dobivala nove poteze, s svečkami okrašeno rojstnodnevno torto je nadomestil šampanjec, stroga prepoved kajenja se je razpustila v sključeno in neudobno puhanje pod napo, od najstniških praznovanj dalje pa je povabilo veljalo tudi Aninim trenutnim prijateljem, kot sta jih diskretno imenovala oče in mama. H kosilu sta občasno pritegnila tudi to ali ono osebnost iz Zveze komunistov Slovenije, katere člana sta bila; ne, ker bi hotela svojo hči indoktrinirati v partijo, v katero je bilo po Titovi smrti težko verjeti, temveč ker sta bila brezsramno pragmatična – kakršni so, pa naj bo to žalobno ali ne, vsi resnično odrasli ljudje. Tudi socialni kapital lahko prispeva k boljši kakovosti življenja, še več, na začetku profesionalne poti je obvezen, sta menila. In se seveda nista motila.
Morda bi njen petindvajseti rojstni dan dobil drugačen epilog – ali pa bi, kakor večina človeških dni, ostal brez njega –, če bi se ga lahko udeležil tudi Sergej, je premišljevala, naslonjena na okenski okvir. Toda njen prijatelj je zbolel, jasno, in jo pustil samo: naivno, srdito, pogoltno in neučakano. Jezno je pogledala moža, ki je za njenim hrbtom zdrsnil nazaj v dremež. Krivdo je želela vsaj za trenutek prevaliti nanj, vsaj za trenutek verjeti, da človeka pred samim seboj lahko zaščiti tudi drugi. Blagodejna laž ji ni uspela in v želodec se ji je posedel občutek izolirane odgovornosti. Neznosna teža.
Morda bi, se je naposled popravila, tisti dan dobil drugačen epilog, če ji bivanjska paranoja tedaj ne bi privijala sapnika. Vstopala je komaj v svoje petindvajseto leto, že, že, a se hkrati, preuranjeno, približevala tistemu ključnemu intervalu življenja, ki se ga vsi otepajo, a vse spodnese. Letom, ko človeka prvič dohitijo njegove odločitve. Ko se dnevi prenehajo kopičiti v izgubljeni čas. Ko postane sedanjost – sedanja služba, sedanje razmerje, sedanje zdravje – najnatančnejša napoved prihodnosti. Naj bo ta interval še tako prividen, izraz ljudskih usodnostnih šeg, je imel nad njo ogromno moč. Da bi se zataknila v povprečju, da bi ostala zamenljiva in pogrešljiva, da bi zbledela in osivela, vse to so bile strašne misli. Čeprav je nanizala kopico akademskih uspehov, se okrasila z magisterijem iz primerjalne književnosti, že kot študentka nastopala na konferencah in simpozijih, se je prebila – komaj, komaj, je popevala – do administrativnih del. Za Državno založbo Slovenije je pripravljala avtorske pogodbe. Kaj pripravljala, zgolj pošiljala, sprejemala, evidentirala, poskrbela, da so bili pisatelji za svoje delo plačani. Opravljala je naloge, ki zanjo niso bile le neprimerne, temveč tudi ponižujoče. Najmanj korektorica in največ urednica bi lahko bila, je ponavljala poslušalcem, in z vsakim dnem suhe uradniške službe, papirji noter, papirji ven, podpis tu, podpis tam, žig v glavo, žig v nogo, se je krepil tesnobni občutek konca. To je torej zame to? V svoji pretirano ambiciozni – bolni, razvajeni, so govorili njeni poslušalci – viziji prihodnosti ni upoštevala možnosti razvoja dogodkov, izboljšanja stanja stvari, napredovanja, temveč je zase od samega začetka pričakovala natanko najbolje, natanko, ironično, izkrcanje na zadnji postaji svoje vizije.
/…/
Nadaljevanje lahko preberete tu.
»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«
