Nož vztrajno zabada v papir.
»Jan, nehaj,« pravi mami. Druga mami. Mami Maja.
Ne neha.
»Jan, nehaj,« se razjezi mami. Druga mami. Mami Maja.
Ne neha, le še sunkoviteje zabada nož v papir.
Mami Maja pride k njemu. Hoče mu vzeti nož. Jan ga ne izpusti. Ne izpusti držala. Ne bo ga dal. Star je sedem let in lahko dela, kar hoče.
Mami vztraja. Le zakaj vztraja, ko pa vidi, da ne bo šlo, da postaja Jan le še bolj besen?! Kako lahko kar vztraja?!
Jan začne mahati okoli sebe. Kriči in divje suka nož. Nihče mu ga ne bo vzel, še najmanj pa mami Maja. Opraska jo. Kri se pocedi. Kar naj se cedi! Zakaj pa je rinila vanj?! Ne bi smela, nikakor ne bi smela. Star je sedem let in lahko dela, kar hoče.
Mami kriči. Jan kriči. Mali bratec kriči. Jan brcne njegove kocke. Naj kriči! Naj bo mami težko! Še težje naj ji bo.
Nož vrže na tla in zaloputne z vrati kopalnice. Sesede se na mrzle ploščice. Tišči si ušesa, da zvoki iz kuhinje ne morejo do njega. Trese se.
On ve, kaj vse lahko povzroči en sam nož. On je to doživel. On in mamica Magda. Onadva vesta. Mali bratec je takrat spal. On ne ve. Mami Maja ne ve. K njej so ga pripeljali kasneje. Da bi pozabil, da bi imel urejen dom. Pa ni pozabil. V njegovi glavi je ogenj, so barve, so zvoki. Zvoki neskončnih prepirov in tudi zvoki tiste noči. Takrat je prišla policija. Policisti so jih odpeljali, vsakega na svoj konec. On in bratec sta morala v Palčico. Tam so zanju poskrbeli tuji ljudje. Prijazni tuji ljudje. Bratec je jokal, ni razumel, kje sta ati in mamica. Mamica Magda ju je kmalu obiskala. A nista mogla z njo domov. Doma ni bilo več. Dobila sta nov dom. K sebi ju je vzela mami Maja. Bratec Lan se je je takoj oklenil. Jan ne.
Kako lahko izgubiš dom? Komu naj se maščuje, ker se je to zgodilo? Mamici Magdi, ki ga tako izgubljeno gleda, kadarkoli se srečajo? Atiju Borutu, ki je v zaporu? Samo enkrat ga je videl. Naj se maščuje bratcu Lanu, ki se tako rad crklja pri mami Maji? Je pozabil, da to ni njegov prvi dom?
Janu odmeva v ušesih: »Prvi dom, prvi dom, prvi dom …« Kot bi poslušal zvok vlaka, ki vozi po tirih. Z mami Magdo in atijem Borutom so radi hodili gledat vlake. Takrat je sanjaril, kam vse se bo nekoč peljal. Želel si je, da bi se odpeljal daleč stran. Ni vedel, da bo res odšel. Da ga bodo odpeljali.
Naj se maščuje mami Maji, ki pravi, da ga ima rada? Ona je lahko prijazna, ona lahko tako govori. Ona ne ve, kako je, če izgubiš svoj prvi dom in če ti v ušesih ves čas odmevajo zvoki prepirov. Kričanje iz prvega doma ne pojenja, v glavi je.
Mami Maja pravi, naj se pridno uči, naj se pridno igra, naj bo priden. In ponavlja, da ga ima rada. Če bi poznala glasove, ki so v njegovi glavi, ga zagotovo ne bi imela rada. Ona ne ve, kako lahko glasovi v glavi butajo in ga stiskajo. Kako naj bo priden, ko je v njegovi glavi toliko glasov?!
Sploh pa noče biti priden. Hoče se maščevati. Maščevati vsem, ki so krivi, da je zdaj tu. Tudi tisti bedni socialni delavki, ki je tolikokrat prišla k njim domov. Kar naprej je hodila in ničesar ni storila. Samo pogovarjala se je, prosila, svetovala. Tisto noč pa ga je odpeljala. Njega in Lana.
Pakira svojo potovalko. Vedno ima pripravljeno v kotu sobe. Mami Maji ne pusti, da se dotakne stvari v njej. Star je sedem let in lahko dela, kar hoče. Odšel bo. Kmalu bo odšel. Najbolje bi bilo iti k sošolcu Iztoku, tam imajo doma polno elektronskih naprav. Imel bo svoj računalnik in vse dni bo igral igrice. Tisoče igric. Vse bo postrelil, zmagoval bo. Odločal bo o vsem, delal bo, kar bo hotel. Ko igra igrice, glasovi v njegovi glavi utihnejo. Takrat sta samo on in ekran. Vse drugo izgine. Čudovito je.
A mami Maja že vpije: »Jan, ugasni računalnik. Zmenila sva se le za pol ure.«
Ne sliši je. Nikogar ne sliši. Samo on je. In ekran.
Mami Maja spet vpije: »Jan, ugasni računalnik.«
Ne sliši je.
Pride do njega in prijazno ponovi: »Zmenila sva se le za pol ure.«
Poboža ga po laseh.
Jan se zdrzne. Kako si ga upa motiti?! Kako mu lahko omeji nekaj, kar ga osrečuje?! Izmakne glavo in z rokami maha okoli sebe.
Mami Maja izklopi kabel. Ekran postane temen. Čisto temen. V Janovi glavi pa vse vrvi od barv. In od glasov, strašnih glasov. Besen je. Njemu nihče ne bo ukazoval! Star je sedem let in lahko dela, kar hoče.
V glavi so vse tiste kletvice, ki jih je ati Borut vpil mami Magdi. Zdaj jih on kriči proti mami Maji. Mora se maščevati, mora.
Tolče po tleh, po omaricah, po vratih. V njem je zmaj, ki bruha ogenj in udarja z repom. Potem pade na tla in tišči roke na ušesih. Ne sliši več mami Maje, sliši pa glasove v svoji glavi. Tem glasovom ne more ubežati. In barvam. Koliko barv! Razneslo mu bo glavo.
Spet pakira stvari v svojo potovalko. To ga pomiri. Star je sedem let in lahko gre, kamor hoče. Lahko odloča. Zaspi na tepihu ob potovalki. Zbudi se moker. Polulal se je. Mokra oblačila vrže v pralni stroj in obleče pižamo. Zavleče se pod odejo.
Zjutraj ga zbudi vonj iz kuhinje. Mami Maja peče palačinke. Ve, kako zelo rad jih ima Jan, zato jih pogosto speče že za zajtrk. Jan jih na debelo namaže in slastno zagrize v prvo. Mali bratec ga zadovoljno opazuje.
»Imaš pripravljeno šolsko torbo?« ga vpraša mami Maja. Skupaj preverita, če je v njej vse, kar potrebuje. Odidejo od doma, držijo se za roke. Mali bratec gre v vrtec, Jan v šolo.
Mami Maja ga pred šolo objame: »Popoldan bomo šli k psihologinji, potem pa na čisto novo igrišče. Nisi ga še videl. Priden bodi, poslušaj učiteljico.«
Z mami Majo si pomahata. V garderobi se preobuje, jakno obesi na pravo mesto. Na mesto, kjer je znak zmaja. Zmaja, ki je neustrašen, zmaja, ki se vedno bori. Sam ga je naslikal, on ga najbolje pozna. Samo on ve, kako je, ko zmaj bruha ogenj in udarja z repom. Naslikal je zmaja, ki je v njem.
Že drugo šolsko uro se zmaj oglasi. V Janovi glavi so spet glasovi. In barve, veliko barv.
»Jan, ne rukaj mize,« ga opozori učiteljica.
»Jan, zakaj ne pišeš?«
»Jan, si slišal, kaj sem rekla?!«
»Prosim, grem lahko na stranišče?« vpraša. Učiteljica mu dovoli. Pohiti do garderobe, vzame jakno, obuje se in mimo dežurnega učenca steče skozi vrata. Kaj pa dežurni ve, lahko bi ga pred vrati čakali starši. A ga ne.
Star je sedem let in lahko dela, kar hoče. Zadovoljno se nasmehne. Nihče mu ne bo govoril, naj ne ruka mize, naj piše, naj bo priden. Nihče. Oni ne vedo, da je bil priden, da se je delal čisto tihega in majhnega, da se ati Borut in mami Magda ne bi prepirala. Pa ni pomagalo. Biti tih in priden nikoli ne pomaga. Tudi mami Magda je bila tiha in pridna. A ni nič pomagalo.
Ni pomagalo niti, ko je atiju Borutu rekla: »Prosim, pomisli na fanta, vsaj zaradi njiju nehaj. Prosim.« Ni nehal.
Prositi se ne splača. Treba je iti. In delati po svoje. Vse po svoje.
Tudi mami Maja je tiha in pridna. Pa jo je slišal, ko je potožila prijateljici, da jo šef jebe. Kako ne vidi, da se ne splača biti tih in priden?!
Jana prepričuje: »Če boš priden, te bom peljala v živalski vrt.«
In mu obljublja: »Če boš priden, boš lahko gledal daljšo risanko.«
In spet: »Če boš priden, bom kupila tvoj najljubši sladoled.«
Ali res ne vidi, da se ne splača biti priden?! Zakaj ne neha? Nič ji ni jasno, čeprav je odrasla. Kar naprej ponavlja, da ga ima rada, kaj vse mu bo kupila in kam vse bodo šli. Ne šteka, sploh ne šteka. Morda res ne moreš štekati, če nimaš v glavi vseh teh glasov in barv. Če ne poznaš zmaja, ki začne kar naenkrat tuliti in opletati z repom.
Ja, lahko bi bil priden. Lahko bi bil priden, če bi cele dneve igral igrice. Takrat lahko utiša glasove, takrat ni barv, takrat sta le računalniški ekran in Jan. Igrice pomagajo. A mami Maja tega ne razume. Noče razumeti.
V Janu vse bobni. Hodi, samo hodi. Stran od šole, stran od doma. Od drugega doma. Zjutraj je na mizi opazil mamino denarnico. Ko je šla mami v kopalnico, jo je odprl in vzel dvajset evrov. Spravil jih je v nogavico. Mami Maja ni ničesar opazila. On pa ve, da je zdaj bogat. Lahko si kupi vse, kar hoče. Star je sedem let in sam odloča. Hodi, samo hodi. In se smehlja.
»Jan, Jan,« zasliši za seboj. To je glas šolske svetovalke. Seveda, pogrešajo ga. Kar naj ga. Itak so neumni. Ničesar ne razumejo. Ne bo se jim pustil ujeti. Steče. Svetovalka steče za njim. Res so neumni. Poslali so svetovalko Vero, ki je stara kot Zemlja. Le kako naj bi ga ujela?! Hitrejši je od nje. Skrije se v vežo bloka ob cesti. Čaka, samo čaka. Moral je na zrak, moral. In ne bo se vrnil. Potipa, ali je v nogavici še bankovec za dvajset evrov. Še je, zdaj je bogat. Star je sedem let in lahko dela, kar hoče. Lahko gre, kamor hoče. Star je sedem let.
