AirBeletrina - Seks, ljubezen in ... kaj že?
Kritika 1. 1. 2010

Seks, ljubezen in … kaj že?

Od vsakršnih nebuloz, s katerimi nas sebi v čast hrani žanr založniškega propagandnega pisarjenja, sem o Seksu, ljubezni in temu slišal največkrat: Andrej Morovič se po devetih letih molka v velikem slogu spet vrača na literarno sceno; Morovičev junak išče svojo identiteto med New Yorkom, Amsterdamom in Avstralijo, urbani bildungsroman, roadmovie, začinjeno z obilico seksa itd. Manjka le še globoki glas Dona LaFontaina in bralec bo v domišljiji že napeto grizljal kokice v poltemi kinodvorane. Tudi za okroglo mizo ob robu nedavnega Ljubljanskega filmskega festivala so slovenski filmarji moževali prav o tem, da bi se roman spodobilo ekranizirati. Napovedi knjige, ki je izšla spomladi 2006, so se napihovale – ja – kot kokice.

S tako ustrojenimi sinapsami sem se usedel za knjigo. Res – veliko je seksa … Heteroseksualnega, vaginalnega, manj oralnega, najmanj analnega. Drugi žanri so nezastopani. Zato je heteroseksualna različica izpiljena v različnih koloritih: na ladji, v rožmarinu, v Beogradu, New Yorku, v troje, z Jezusom in Marijo, na beneški gondoli, v berlinskem skvotu in še in še … Seksualni prizori so opisani živahno, s kančkom humorja in s svežim jezikom, ki ga Moroviču ne zmanjka. Ljubezen? Hm. Morovič svojega junaka podi po različnih prizoriščih in preko mnogih žensk s hitrostjo, pri kateri se zastavlja vprašanje – ljubezen do koga? Pvoosebni pripovedovalec, Klemen, alias Bajrami, o ljubezni skorajda ne govori. Zelo redke izmed mnogih Bajramijevih osvojitev so deležne komajda zaljubljenosti in še te so v glavnem tiste, v katere je Bajramijevemu pajdašu  Džoniju, njegovemu penisu, prepovedan vstop. Ljubezen do koga, torej? Mogoče je ljubezen dialektični odnos med Bajramijem in Džonijem, se pravi ljubezen do sebe, morda gre kljub temu za ljubezen do ženske. Bajrami nekaj malega sicer govori o ljubezenskih čustvih, a jih med opisovanjem prav hitro tudi pozabi. V romanu je ljubezen med moškim in žensko lahko le še ena izmed mnogih dogodivščin, v katere se spušča Morovičev junak. Ta ne ljubi ene ženske. Ali mnogo žensk. On ljubi avanture. Ženska ni nujna, toda vseeno vedno prisotna. In ‘to’? Kaj pomeni zadnja besedica v naslovu? Bržkone Bajramijevo večno odisejado, morda tudi čas, v katerem junak živi in ga bralci z nostalgijo doživljamo. S pomočjo sveta, zgrajenega iz pozabljenih blagovnih znamk se spominjamo lastne polpreteklosti, časa ranjke Jugoslavije, železne zavese … Seks, ljubezen in to, bojda Bildungsroman, je zgodba junaka, ki je očitno angažiran. Bajrami je dosledno oportunističen, navidez se upira, ne uklanja se ne državi, ne moralističnim zakonom, še Džoniju ne vedno, upre se drogi. Vleče ga alternativa. Vse poskuša in vse opušča. Tudi umetnost. Njegovo seksualno vedenje je samo po sebi upor staremu režimu. Zato se njegovo potovanje s padcem železne zavese tudi konča. Bajrami je produkt razpadajočega socializma, patriarhalni jebiveter, egoist in cinik. In Bajrami je – simpatičen. Morovič se v tem nikakor ni izneveril svojim zgodnejšim delom. Bajramijev prvoosebni govor je poln časovno zaznamovanih aluzij, bizarnih metafor in vpletanja tujih izrazov, ki so dosledno poslovenjeni. Morovič s kreacijami kot ‘Mabel je bila ohola kot sam satan, v globinah duše pa krhka, nesamozavestna rožica z limited edišn možgani, ki so verjeli, da so Šin fejn, Šin bet in feng šuj podvrste sušija.‘ nadaljuje tradicijo specifično samosvojega urbanega jezika, ki se rojeva v postmodernistični mešanici, pravcati pračorbi arhaičnih izrazov in novodobnega besedišča, a v učinkovitem ritmu in sveži podobi. Včasih se vseeno pripeti, da mu v zanosu popustijo vajeti, in takrat nas preplavi povodenj bizarnosti, organiziranih v hudo zakomplicirano sintakso, ki na bralca učinkuje odtujajoče. Seks, ljubezen in to se brez dvoma drži slogovne linije dobre večine Morovičevih del, vse od njegovih zgodnejših pripovedi Prostega tekaTekavca, zbirke kratke proze Padalci inPotapljači, obeh romanov Bomba la Petrolia in Vladarka ter celo vojne publicistike Tisoč in ena moč. V tokratnem delu je avtor svoj jezik le še nadgradil in v slovenščino trdneje ter učinkoviteje integriral tuje izraze in najbolje doslej obvladal jezikovni ritem. Skorajda zapoved v Morovičevi prozi je tudi prvoosebni pripovedovalec oziroma pripovedovalka. Bajrami nas s svojim govorom gromko nasmeje, včasih se z njim istovetimo, drugič se mu posmehujemo. Njegov glavni argument v pridobivanju bralca je jezik in ne junakova dejanja ali celo dogajanje. Tistega, ki je v knjigo že krepko zakoračil pa filigranska stilska dovršenost žal ne more pretentati. Romanu manjka – vsebina. V nasprotju s tradicijo razvojnega romana, se junak prav nič ne spreminja. Kronologijo njegovega življenja vse od rojstva do padca berlinskega zidu lahko razdelimo po seksualnih dosežkih in glej čudo – vse od druge penetracije naprej se Bajramiju razen analnega seksa ne zgodi nič prida novega. Pridobiva kajpada nove izkušnje v novih položajih, z novimi ženskami, v novih okoljih. A ti doživljaji vsebinsko ne vodijo nikamor. Bajrami tava v svojem malce bizarnem avanturističnem svetu pred padcem berlinskega zidu popolnoma brez cilja, njegov edini smoter je nadaljevanje svojega nemirnega obstoja. Dramaturški lok lahko iščemo le v motivu Bajramijeve poti, kot ene same izkušnje, ki jo junak dokončno konzumira z vrnitvijo domov. Ob padcu Zidu. Verbalno učinkovit konec brez predhodnega dramaturškega okostja, bralca komajda opraska, čeprav ga za trenutek ukane, da krona veličastno delo. Najmanj kakih Sto let samote. Lažno globok, v resnici smešen. O zgodbi ne moremo govoriti, o stopnjevanju napetosti proti vrhuncu in koncu tudi ne, liki (razen Bajramija in njegovega organa) prihajajo in odhajajo iz romana kot v slabih slovenskih filmih – naključno. Bajramijevemu svetu vlada absolutno naključje, rezultat pa s povečevanjem papirnate kilometrine postaja očitnejši. Bralec, ki se na začetku zelo zabava, se sčasoma prične dolgočasiti. Zanimivo, celo sam naslov Morovičeve knjige ima v grobem enak dramaturški efekt kot roman. Nabreklo na začetku, impotentno na koncu. Delo je k sreči dovolj kratko, da ga vseeno preberemo brez večjih težav. Mediji so ob izdaji knjige veliko pisarili tudi o avtobiografskosti romana, češ, junak je rojen istega leta kot njegov avtor, potuje v istem obdobju kot avtor, po istih krajih. Zazrimo se v Morovičevo zgodnejšo prozo. V njej najdemo presenetljivo veliko enakih motivov, celo likov pa tudi scen, ki so sicer drugače ubesedene, a vendarle popolnoma identične tistim vSeksu, ljubezni in temu. Tak je lik astmatično-nimfomanske Corinne in celotno dogajanje okoli nje, izgon iz Nemčije vBombi la Petrolii, droge in Benetke v Priložnostih na ulici, ena izmed zadnjih scen slovesa z dekletom pred padcem Berlinskega zidu v Slovesu (Padalci) in isti kraji v istih časih, npr. Nemčija v osemdesetih (Tekavec). Morovič se pogosto niti ne trudi, da bi svojim likom spremenil imena. Avtobiografskost se verjetno najbolj očitno kaže v enem elementu. V tem, da Seks, ljubezen in to usodno lopne po glavi. Vsako, tudi tako zanimivo človeško življenje, je žal preveč banalno za neposreden prenos v učinkovito in koherentno umetniško delo. Posebno ko gre za žanr romana, kar naj bi Morovičevo delo tudi bilo. Banalno materijo življenja je potrebno spremeniti v učinkovito formo. Jo prilagoditi. In Morovič to stori v premajhni meri. Avtorju, ki v svojem stilu malce spominja na Hanifa Kureishija, se je v Seksu ljubezni in tem zgodilo enako kot de Sadu v Juliette in Justine. Prvo poglavje še preberemo, ker je kajpada tako šokantno (ali v našem primeru – zabavno). Potem pa ugotovimo, da bo vse naprej le še sadistična telesna kombinatorika, in – suhoparno nakladanje. Brez smisla za ritem. No, Morovič ni sadist in v romanu vendarle premore veliko več jezikovnega stila. In pozitivne drže. Zato pa prav enako malo smisla za koherentno ritmično zgrajeno pripoved. Postavlja rekorde v neštetih variacijah spolnega akta, kar nima nikakršne stopnjujoče vrednosti ne v strukturi, kot tudi ne v pomenu. Ti prizori so tam samo zato, da so in kljub očitni želji po dinamiki, roman stoji na mestu. Roadmovie, dir po velemestih je v resnici prosti tek. Kozmopolitanskost kulisa. Psihološki oris ničen. Naš gledalec, ki v kinodvorani že nestrpno grizlja kokice, bo bržkone razočaran, če slovenski filmski srenji uspe sproducirati film po predlogi. Filmski medij naracije, kjer na vsake pet minut spoznaš nov lik brez trajajoče funkcije, enostavno ne prenese.

Papir lažje odpušča. Ob Seksu, ljubezni in tem se lahko nasmejemo in nenavsezadnje – uživamo v igrivi atmosferi in mojstrskem jeziku Andreja Moroviča. Knjigo lahko tudi odložimo. Kadarkoli. Brez slabe vesti. Ali škode.

ANDREJ MOROVIČ, Seks, ljubezen in toŠtudentska založba, zbirka Beletrina, 2007