V vsakem poklicu je mogoče živeti po klišeju te obrti oziroma poklica, »igraje« to vlogo, pri pisateljih in umetnikih pa temu ni tako, saj bi ti – boemi – izpadli kot tepci, neznosneži iz preprostega razloga, ker umetnost in pisanje nista poklica, pač pa poslanstvo.
Cesare Pavese, Umetnost življenja
Pred leti, še pred uvedbo nove obdavčitve za »samozaposlene«, me je davčna kontrolorka s stišanim glasom in malodane neuradno vprašala, ali v Afriko morda ne potujem iz osebnih nagibov in bi letalsko karto kot del stroškov rada davkariji le podtaknila. Za hip sem se zdrznila, stresla z glavo, kot da skušam odgnati neprijetno misel, da me ima starejša gospa za prevarantko, nato pa z zadnjimi atomi moči, nenazadnje se v tem birokratskem labirintu nikoli nisem dobro znašla, dejala, »Kako pa si predstavljate, da napišem roman, ki se odvija v Afriki? Tako, da sedim doma in srfam po internetu?« Mnogo kasneje, ko je Sušna doba izšla, sem ji roman hotela podariti. Ker je ni bilo v pisarni, sem knjigo položila na njeno delovno mizo (dobesedno izročila v roke sodelavki). Moj namen je bil davčno kontrolorko na subtilen način podučiti, kaj pisatelji sploh počnemo, dobesedno, kaj pomeni kreativni proces, raziskovanje, sposobnost empatičnega vživljanja v lik, kar včasih pomeni tudi fizično prestavitev na kraj dogajanja v romanu itd. Čez nekaj dni je sledil klic, da sem ravnala koruptivno, in še čez nekaj mesecev, da je knjiga pretežka, da bi jo lahko davčna kontrolorka pokonzumirala.
Ponižujoč občutek, da sem po naravi svojega poklica nagnjena k prevaranstvu, verjetno ni toliko zvezan s to specifično situacijo, nenazadnje sem imela nesrečo, da javna uslužbenka ni razvila posluha za literarno čtivo (ko pa obstaja toliko drugih javnih uslužbencev, ki so me vzeli – mimo vrste –, ker so se ne samo spomnili, da so me nekje že videli, pač pa so katerega od mojih romanov tudi prebrali), pač pa s splošnejšo družbeno klimo. V svetu, v katerem prisegamo na konkretno namenskost in se našo kredibilnost meri z vatli učinkovitosti, je verjetno normalno ali pa vsaj predvidljivo, da smo tisti, katerih službena dejavnost je razvijanje ustvarjalnega potenciala, gledani s skepticizmom. In ali nisem splošne družbene skepse do kreativcev tudi sama mazohistično onotranjila do te mere, da sem še do nedavnega govorila, kako se počutim slabo, če ob enajsti dopoldne pišem roman? Ker naj bi bilo pisanje zgolj prostodušno uživanje oziroma zapravljane časa? Logika je seveda ravno nasprotna: šele tedaj, ko pišem, zares sem, vse drugo je sekundarnega pomena, pa naj se to sliši še tako neproduktivno in pretenciozno.
Pred nedavnim mi je pisateljski kolega dejal, da je v boljših časih imel lastno sobo, četudi v kletnih prostorih, danes dela doma, v otroški sobi. Tudi sama je nimam, lastne sobe namreč. V resnici bi morala biti hvaležna, da sploh imam streho nad glavo, kot smo pisatelji dandanašnji menda lahko hvaležni, da se s kulturnim ministrstvom pregovarjamo o spremembah in dopolnitvah nove uredbe o samozaposlenih. Ko slišim besedo hvaležnost, se mi sicer naježi koža. Kot podiplomski študentki, ki je sprejela povabilo urednice in napisala roman, se mi je to, da postanem evidentirana v sistemu državne uprave in pridobim status »samozaposlene«, kot se nas zdaj imenuje, zdelo še kar v redu. Država ti plačuje minimalca, ti skačeš v literarne bazene različne globine ter zaprosiš še za kakšno štipendijo in življenje se zdi, še posebej v primerjavi s tisoči mladih samostojnih podjetnikov, ki si morajo plačevati prispevke in se komaj prebijajo iz meseca v mesec, znosno. Seveda pa obstaja ključna razlika s prej omenjenimi. Država ti ne plačuje prispevkov, ker bi bila tako širokogrudna, pač pa, ker si ji v zameno nekaj pokazal; nagrado, izobrazbo, priporočilo stanovskega društva itd.
Sobivanje med državnim aparatom in mladim intelektualcem je v resnici svojevrstna past. Z leti se je delež mojega časa, ki sem ga kot »samozaposlena« morala nameniti birokraciji, začel povečevati. Ne da bi se zavedla, kdaj se je to zgodilo, sem prenehala s hipnimi prebliski, da prisedem v tovornjak, da bi se odpeljala v Pariz in tako končala roman, ali pa si z izposojenim denarjem kupim letalsko karto za Ouagaduougou, ker se pač tam odvija filmski festival; spremenila sem se v nekoga, ki na poštnem uradu glasno recitira svojo davčno številko, in v nekoga, ki, ko mu ponudijo gostovanje v tujini, sprašuje po honorarju. Resneje ko sem se začela posvečati pisanju in branju, pri čemer je na plano priplavalo spoznanje, da sem se zaradi pisanja odrekla drugim stvarem, bolj se me je začelo siliti v odvisnost od državnega aparata. Sem nekakšen s. p. in hkrati nisem, potrebujem računovodjo in ga hkrati ne potrebujem. Ko me je slednji vprašal, ali se davkarije bojim, sem odmahnila z roko – ne, bojim pa se tega, da bi mi požrla čas, ki naj bi bil namenjen pisanju, ker če se bo zahteva po servilnosti državnemu aparatu nadaljevala, lahko začnem opravljati tudi kakšno drugo donosnejšo dejavnost in pišem kadarkoli že nanese (verjetno, na olajšanje nekaterih, precej tanjše romane ali pa sploh ničesar).
Seveda je očitno, da ukvarjanje s sistemom odvrača pozornost od tistega, kar kulturnike kot ustvarjalna bitja zavezuje, pri čemer pa ni mogoče trditi, da je v ozadju velika zarota, pač pa je kaos v birokratskem smislu nastal iz banalitete in nerazumevanja, kako se sploh odvija kreativni proces. Že bežen pogled na to, kako se ustvarjalce opredeljuje, torej kot »samozaposlene«, kaže na zmedo, ki vlada na področju. Država je že v času Drnovškove vlade sprejela možnost, da se umetniki, delavci v kulturi, ker vsi pač ne morejo biti zaposleni v javnih zavodih, za nekatere poklice pa sploh ni ustreznih javnih zavodov, »samozaposlijo«. To pomeni, da smo »samozaposleni« postali produkti in prodajalci obenem; shizofreno pa ni to, da smo svoj delodajalec, zaposlen pri samem sebi, niti to, da se nas enači z vodoinštalaterji, pač pa je naše preživetje odvisno od avtorskih honorarjev, ki so se v zadnjih letih radikalno zmanjšali. Ne glede na to, kaj si mislimo o instituciji, kot je Javna agencija za knjigo, če tovrsten tampon med nami, posebej pisatelji in delodajalci, ne bo obstajal, bodo vzpostavljene srednjeveške razmere; če smo zdaj pisatelji v položaju, ko čakamo na višino honorarja za avtorsko delo, bomo ob ukinitvi honorarnih postavk kot zaporniki, ki ližejo odplake s tal.
Iz Afrike nikoli nisem nosila diapozitivov in z njimi razsvetljevala tukajšnjega občestva, kot mi nikoli ni bilo blizu dokazovanje storilnosti. Seveda sem se navzela določene ekspertize, posebej v smislu samohvale z namenom pridobivanja štipendij, toda vedno me je preveval občutek, da mera slišanosti, ki jo od mene zahteva država, nima ničesar opraviti z menoj, oziroma da je ukvarjanje na primer z lastno biografijo, izguba časa, če ni v tem že nekaj sprevrženega. Čeprav naj bi bili pisatelji že po naravni danosti zavezani egotripu in ekscentričnosti, posebej zadnjo razumem ne toliko v smislu samopromoviranja, temveč bolj staroveškega ponavljanja tistega, kar je očitno obsojeno na izmurtje. Literati, vsaj tiste branže, ki bi ji rada sama pripadala, na trenutke spominjamo, na zadrogirane grunge pevce, kot je nekje omenil N’toko, ki jim je zaradi njihove neprilagojenosti v dobi digitalizacije, kot kaže, odklenkalo. Če ne zaradi drugega, se potreba umetnika po osamitvi ne prilagaja današnji pop kulturi, četudi se bolj nagibam k misli, da zaradi potencialno kritičnega naboja umetniki nekoga stalno spravljamo v pozor in da se nam zaradi tega ne toliko postavlja prepreke, kot se zapira (finančna) pipa.
Za tiste, ki menijo, da bi nas ne samo pisatelje, pač pa kar vse kreativce, moralo nagnati na trg, bežna iluminacija, ko sem se pred leti prijavljala na štipendijo iz knjižničnega nadomestila, ki jo je podeljevalo Društvo slovenskih pisateljev. Približno sedemdeset vrhunskih ustvarjalcev se je potegovalo za letno štipendijo – tedaj bajnih dvesto tisoč evrov (danes je vsota bistveno manjša, poleg tega štipendije z naslednjim letom romajo na Javno agencijo za knjigo, kar pomeni izgubo simbolnega in finančnega kapitala za stanovsko društvo). Tek na dolge proge se je navzven kazal kot resnoben, dejansko pa smo ustvarjalci, razdeljeni na dve kategoriji – perspektivni in profesionalni, padali kot padajo pač tekmovalci, ki so se namenili progo preteči v visokih petah. In kot da ne bi vedeli, v kakšno komedijo zmešnjav smo se podali, smo se ubogljivo do birokratov in sovražno drug do drugega prebijali do cilja. Naivno je misliti, da država razpira svoje socialistično nedrje; v resnici izvaja vse tisto, kar izvaja trg – sili nas k discipliniranosti, prilagodljivosti, všečnosti itd., kar je mogoče razbrati ne samo iz hiperliterarne produkcije, pač pa tudi njene pogosto prazne vsebine.
Predlog Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o samozaposlenih v kulturi je z novim letom in brez javne diskusije oziroma dialoga s tistimi, ki jih zadeva, stopil v veljavo. Rečeno nam je bilo, da se ga bo kasneje dopolnjevalo in spreminjalo. Morebiti tudi tisti del, da se »samozaposleni« znova preimenujejo v svobodne umetnike in da se položaj kreativcev izenači z zaposlenimi v javnih zavodih, morebiti pa bo nekdo tako umen, da bo na mizo dal tudi predlog spremembe cenzusa (če smo že pri tem, da status ni socialni korektiv, pač pa nagrada za »izjemnost«). Glede na to, kako »kabinetno« je pripravljen predlog uredbe, se ne gre nadejati čudežev. Sploh pa čakanje na odločitve pripravljalcev, ki očitno ne poznajo stanja na posameznih področjih, že to, da Predlog Uredbe nenehno govori o »referenčnosti« in »strokovnosti«, pomeni, da ni jasno, kako je s kritiškim pisanjem pri nas, ali pa, da se status podeljuje konservatorjem (arhitektom, gradbenikom, strojnikom), ki so zaposljivi v javnih zavodih, ki skrbijo za kulturno dediščino, ni produktivno. Ustvarjalce se nas spreminja ali pa se – po zgledu resničnostnih šovov – sami spreminjamo v birokrate, poslovneže, kulturne atašeje, ki ambicioznost postavljamo pred kreativnostjo.
Družinski član me je pogosto spraševal, ali imam dovolj dela. Zaradi zapletene situacije sem navadno prikimala. Danes bi mu rekla, da si delo najdem sama. Da je delo že to, da se ob popoldnevu, ko sonce z bledikavo svetlobo pade na balkon, vsedem za mizo, roke položim v naročje in premišljujem. Ni nujno, da berem ali pišem. Od države si želim le, da mi da mir in mi ne nalaga birokratskih opravkov. Da mi iz pravno-formalnega vidika omogoči status, znotraj katerega lahko pišem in prejemam honorarje. Za socialo ali pa kar naj bi nekoč, ko bom slepa in gluha, prejemala ali pa tudi ne, mi v tem trenutku ni mar. Kar si želim, je, da se lahko posvetim pisanju. Štiristo strani dolgega romana, kar od mene zahteva fizično koncentracijo in napor. Če to ne bo uresničljivo, bom ponovila mantro na tisočev mladih in odšla tja, kjer bo to mogoče. Morda v pravo kapitalistično državo, po možnosti afriško, kjer ne bo cincanja med socialistično hrepenenjskimi ostanki in karikaturnimi predstavami kapitalizma. Edino vprašanje, ki ostaja, je, kaj bo tedaj z mojim jezikom. Med premišljevanjem na balkonu, ko se sonce spusti do roba ploščic, si mislim, da bo znotraj mene zamrznil ali pa se bo povsem otoplil, kot lava. Tega ne morem predvideti in prav je tako.