Draga Ana,
poznaš težave tipa kaj storiti s svojim življenjem? Preobilje možnosti, razpršenost interesov, trdovratnost ambivalence. Zdi se mi, da v velikih mestih, ki se ves čas kažejo v luči velike in pomembne zaposlenosti, nad mano neprenehno tiktaka krivda, ker si ne znam odgovoriti na ključno vprašanje: kaj storiti s svojim življenjem? In mimogrede: zakaj in kdaj je postalo večno stanje preobremenjenosti modni trend? Ves čas razlagati znancem, da si totally busy, kronično neprespan, neprestano v lovljenju časa, rokov, vlakov in ostalih zadev, ki kao ne čakajo? In potem gledam vse te ljudi, ki so jih različna naključja naplavila v Stockholm, strumno in odločno hiteče po podzemnih postajah, kakor bi zatrdno vedeli, kaj naj storijo, kam gredo in zakaj. Se ti zdijo to neumna preigravanja misli dekleta, ki pač ni nikoli spoznalo družbeno sprejemljivejših izvorov stiske?
Kakorkoli že – prejšnji teden sem tovrstne tesnobe pustila v Stockholmu, preskočila Botnijski zaliv in se znašla nekje na severu Finske, med kratkimi, zamolklimi dnevi, suhim, drobnim snegom in nepreštevnimi odtenki modrikaste svetlobe. Finci imajo WC-je, ki se zaklepajo v napačno smer, dobro obiskane igralne avtomate v vsaki veleblagovnici, povsem nepretenciozno prestolnico in švedski podobno vodeno, kislo in meni tako zelo ljubo filter kavo v obilicah. Zdaj vem, da moji dosedanji obiski savne niso bili vredni tega imena. Bistveno je namreč gol teči v sneg, začutiti boleč, površinski mraz na koži, se nato v dregetu in s snežinkami med prsti vrniti v savno, da te ta spet napolni s svojo dišečo lesno toploto. Božansko ravnovesje mraza in vročine! Se nato ob jasnih nočeh dobro zaviti v številne plasti volnenih gat in puloverjev (mimogrede: mislim, da sem se nezdravo navezala na svoj islandski pulover – če bi bil človek, bi se z njim najbrž poročila), poiskati odprto jaso v gozdu in opazovati severni sij. V čisti tišini ležati v snegu, ignorirati –20 °C, zreti v zelenkaste lise na nebu in si dovoliti tisto neosebno otroško očaranost. Medtem lasje primrznejo kakor vejice na brezah.
Podobno se mi je zgodilo že septembra na Svalbardu – prostor, kjer je dovolj prostora, kjer ni nenehnega blebetanja, kjer je zrak brez vonja, kjer se nebo ukrivlja drugače. Tovrstni kraji se naselijo v mojo rahlo nevrotično notranjost in jo začasno poravnajo. Zato se je dobro vračati tja gor. Da tako vsakodnevne zdrahe iz svojega življenja kot družbeno-politične žaloigre iz domačih logov neham jemati preveč resno. Vem, da bom nekaj dni spet blaženo plula po mestu in napisala preveč razčustvovanih pisem (očitno začenši s temle). Nato se bodo počasi, izza hrbta prikradle skrbi, hitenje, slaba vest, zamujanje. Ukvarjanje s sabo in s svojim domotožjem. Potem bodo prišli prazniki in vrnitev s Slovenijo, ki bo prinesla stalno nelagodje, da moram res dobro izkoristiti čas doma, obiskati ljube ljudi in prostore, čimveč vaditi klavir, jahati, veliko in intenzivno govoriti s starši, iti smučat in na kavo v Daktari, tralala, še enkrat prebrati vsa dela Astrid Lindgren, praznovati silvestrovo, se zabavati na ukaz (tri štiri zdaj, novo leto, bodi vesela!), odleteti nazaj na Švedsko, po možnosti brez skrivnega smrkanja na letališkem stranišču.
Pa vendar. Kljub temu da lahko dileme tipa Kaj storiti s svojim življenjem? s potovanji na sever za nekaj časa odložim, se zmeraj kot bumerang vrnejo in grizejo ob večerih, ko iz knjižnice (mimogrede, stockholmska mestna knjižnica je dih jemajoče lepa) kolesarim domov. Tovrstne dileme dobivajo v zadnjem času še en podton. Staranje. Pa saj si stara komaj 23, boš rekla. Pa vendar – letos na morju sem zgroženo ugotovila, da je dobila prijateljica prve sive lase. Prešteli smo jih (7) in se pri tem seveda smejali, a to ni bil povsem brezskrben smeh. Nekaterim drugim prijateljem se lasje počasi, a vztrajno redčijo, tu in tam kakšna daljna znanka rodi otroka. To ni kar tako. Kadar me v trafiki kdo vpraša za osebno izkaznico, se vedno bolj olajšano nasmehnem, kot bi s tem lahko za trenutek pretentala svoje lastno odtekanje časa. Celotna zadeva se seveda zapleta še naprej. Babici, ki me je pred mnogimi leti, menda še nisem hodila v šolo, prvič peljala na »pravi« koncert (Verdijev Rekviem, živo se ga spominjam), so letos diagnosticirali demenco. Neizprosen namig, da bodo ljudje, s katerimi že vse življenje ob praznikih in rojstnih dnevih skupaj sedamo za mizo in jemo bučkine narastke, počasi umrli. Družina, skoraj tako staromodna reč kot domovina. Pa vendar – morda sem zdaj na vrsti jaz, da (poleg tega da skačem po svetu) babico peljem na koncert. Na Verdija.
Ker res ne vem, kako naj za konec elegantno povežem severni sij in minevanje, ne da bi izzvenelo povsem sentimentalno, ti namesto epiloga pošiljam le drobno dobro novico. V Hermitagu v St. Petersburgu povsem legalno živi okoli 60 mačk, za katere lepo skrbijo zaposleni v muzeju. Prebivalci mesta lahko katero od njih posvojijo (da si lahko dom v Hermitagu poišče kakšna nova brezdomna muca). S tem dobi novi lastnik seveda brezplačen vstop v muzej. Kot seveda tudi mačka. Lepo, a ne?
Maham v Kamnik,
Ana
V Severnih obzorjih si dopisujeta Ani, ki sta Slovenijo zamenjali za Skandinavijo. Ani Svetel bo na pismo čez teden dni odgovorila Ana Schnabl. Njeno prvo pismo lahko preberete tu.
