AirBeletrina - Severna obzorja: sezona trepetajočih src
Kolumna 2. 1. 2014

Severna obzorja: sezona trepetajočih src

Draga Ana,

 

pred dvema letoma sem na Norveškem spoznala Lauro, doktorsko študentko filozofije iz Nemčije, ki jo je v Bergen prignal obsežen arhiv Wittgensteinovih rokopisov na tamkajšnji univerzi. Simpatična punca, s hipsterskim Fjällräven zelenim nahrbtničkom, ljubeznijo do Islandije in možem v Chicagu. Glede na to, da se oba ukvarjata s področji, ki ju osrečujejo, bi moralo biti vse v najlepšem redu. Odmore za kosilo je Laura vsak dan preživela na Skypu, saj je takrat njen mož ravno zajtrkoval. »Tako imava vsaj en obrok lahko skupaj,« se je smehljala na začetku. Meseci so minevali, midve sva vsako nedeljo hodili po hribih okoli Bergna, Laura pa je postajala bolj in bolj otožna. Nekega dne je na moje vztrajno vrtanje končno povedala, kaj je narobe. »Tako zelo pogrešam Chrisa, da izgubljam veselje do vsega ostalega. Skype ne more nikoli nadomestiti živega stika, prej obratno, po kosilu ga vedno le še bolj pogrešam.« Ker sem bila takrat v fazi strašansko ciničnega odnosa do ljubezni, sem jo skušala prepričati, naj se za božjo voljo skoncentrira na Wittgensteina, pa na norveščino, ki ji je tako ljuba, pa na veganske sladice, ki jih tako izvrstno pripravlja. A ni šlo. Čez nekaj mesecev je odpotovala v Chicago. Tam je dokončala doktorat in se nato z možem preselila nazaj v Nemčijo. Zdaj razmišljata, da bi karieri, ki se jima obetata, obesila na klin in odprla vegansko slaščičarno.

 

Sebastien, belgijski prijatelj, ki je večino vikendov na Norveškem prav tako preživel na svežem zraku, je jeseni diplomiral, še zadnjič ugotovil, kako neverjetno ga študij prava dolgočasi, spakiral kovčke in se preselil v Granado, kjer zdaj študira meteorologijo. Po dveh letih podaljšanih vikendov v Španiji, desetinah Ryanairovih tehtanj ročne prtljage in stotinah ur na Skypu živita zdaj s punco v istem mestu in bolj kot karkoli cenita možnost spontanih sprehodov in hitrih, nenačrtovanih kosil. Sebastien se uči špansko, Alexandra se uči francosko in tako se tu in tam namesto v angleščini pogovarjata v mešanici svojih maternih jezikov –  tako, za vsak primer, če bo trajalo. Da bosta morda nekoč lahko okorno, na nujnosti komunikacije zvedeno angleščino zamenjala za jezik, v katerem se bo vsaj eden izmed njiju lahko izražal zares hitro, duhovito in igrivo.

  

Slovarji (vir: Fresh Word blog)

Kako naj upravičim ta dolgi, anekdotični uvod o znancih, ki so mi kljub pomanjkanju discipline za kontinuirano vzdrževanje stikov tako pri srcu? Gre pravzaprav za dva problema, ali naši optimizma polni dobi primerneje – osebna izziva. Za razdaljo in jezik. Oba poznaš. Oba spoznavam. Oba terjata premišljevanje in odločanje. Jebena svoboda, kakor praviš.

 

Ob vsej mavrici možnosti in ambivalenc, s katerimi se neprestano mrcvarim, se je seveda zgodilo točno to – po nekaj letih ciničnega odnosa do ljubezni, je, ne da bi se prav zares zavedala, skozi zadnja vrata smuknila velika, nekritična, omehčana naklonjenost. Neizoblikovano in komaj civilizirano čustvo. Jutra, ko sem se zbujala pretresena, da me ljubezen še zmeraj lahko tako pretrese. Ko sem začela na lastni koži čutiti, da v ljubezni, kakor je nekje zapisala Susan Sontag, človeku dovolimo, da nas odre, ob zavedanju, da lahko kadarkoli odide z našo kožo.

 

Pa vendar so se predvidenim turbulencam trepetajočega srca pridružile nove, tiste tipa: aja, ne morem ti posoditi Anjine zbirke Vesa v zgibi, ne morem te zasuti z linki do Virkovih kolumen na Dnevniku, ne morem ti dati v branje in presojo pisma, ki ga pravkar pišem, še Mačka Murija, oh sranje, si ne moreva skupaj popevati. Obsojena sva na angleščino, v kateri nama neprestano zmanjkuje tistega finega, delikatnega smisla za detajle jezika, s katerimi se je tako nujno poigravati. Pa nočem zveneti kot večno nezadovoljno in na materinščino pretirano navezano dekle. Zgodijo se tudi drobni, čudežni trenutki, ko jeziki trkajo med seboj kot biljardne kroglice. Ko mu s svojo polomljeno nemščino na glas berem Katjino Fick dich Ginsberg in prebranega ne razumem, pa vendar vem, kaj berem, in je zunaj povsem črna noč in je predmestje Stockholma utišano in prostorno. Ko z nočne omarice vzame Zweigov Včerajšnji svet, odpre na naključni strani in mi kar tako, na slepo, začne brati. Ne ve, o čem. Ne ve, da bere o svojem mestu iz nekega drugega obdobja. Jutro je in kljub temu da o slovenščini nima pojma, izgovarja dokaj pravilno. Dovolj pravilno, da razumem. Le o tem, ali sem že budna ali zgolj lovim zadnje drobce sanj, nisem povsem prepričana.

  

Prevajanje (vir: New Zealand Society of Translators and Interpreters)

In tako se tolažim, da obstaja redka, a dragocena človeška vrsta, ki se ji reče prevajalci. Zato lahko med prazniki oba bereva Munrojevo, vsak v svojem jeziku. In zato lahko te dni prebiram Moje življenje Reich-Ranickega in se opominjam, da so tudi Evropejci v ne tako oddaljeni preteklosti doživljali mnogo strašnejše stvari, kot so jezikovne vrzeli med ljubljenimi. In ob tem svoja lastna življenja dojemali z blagostjo, vitalizmom, celo hudomušnostjo. In tako me nemalokrat prime, da bi vsakemu dobremu prevajalcu potrkala na vrata in ga močno objela. Pa ne samo v času zaljubljenosti, ne samo v času praznikov.

 

Pozdrav v norveško divjino,

 

Ana

 

V Severnih obzorjih si dopisujeta Ani, ki sta Slovenijo zamenjali za Skandinavijo. Ani Svetel bo na pismo čez teden dni odgovorila Ana Schnabl. Že odposlana pisma lahko si preberete tu, tu in tu.