Seznam za začetek leta

Tove Ditlevsen je za časa svojega življenja napisala okoli trideset knjig poezije, romanov, kratkih zgodb in spominov. V tej izjemni trilogiji (Otroštvo, Mladost in Odvisnost) opisuje svoje življenje in odnos med ljubeznijo do pisanja, literature in svojo pozicijo kot ženska, partnerka, hčerka v svetu. Ta nad-odlična trilogija je pričanje o odraščanju v delavski družini v Kopenhagnu v začetku 20. stoletja, o odvisnosti in iskanju varnosti v zavetju branja in pisanja.V prvem delu trilogije, Otroštvu, mlada Tove že zna brati in pisati. Na prvi šolski dan ravnateljica očita materi, da jo je vsega naučila prezgodaj. »Mama se od mene malo odmakne in odsotno reče: ‘Naučila se je sama, nisem jaz kriva,’« zapiše Ditlevsenova. »Pogledam jo in razumem več stvari naenkrat. Je manjša od drugih odraslih žensk, mlajša od drugih mater in zunaj moje ulice je svet, ki se ga boji. In kadarkoli se ga bova bali obe skupaj, me bo zabodla v hrbet.«

Temu, da je Fran Lebowitz res nadarjena pisateljica in da je pisateljska blokada (kako temu sploh rečemo v slovenščini?) nekaj zelo resničnega, ne gre oporekati. V resnici je najbolj znana prav po tem, da je uspešna pisateljica, ki ne piše. Zbirka esejev je vse prej kot zalogaj teksta, ki ga preberemo v šusu od začetka do konca. Svetujem vam, da si pri njenih tekstih vzamete dovolj časa in jih NE! berete enega za drugim. Vsak dan enega. Morda enega na teden?

Res, res dobro. Res.»Kako bi živela, če bi živela?Vroče je, poigravam se z mislijo, da bi skočila v bazen, v deževnico, moj bog, pa ne zato, da bi se ohladila, temveč da bi občutila gnus in se nato ponovno očistila, da bi se to, kakšna sem, razlikovalo od tega, kakršna sem bila še tik pred tem. Ker je to preveč zamudno in se je, hvala bogu, kot še marsikaj drugega, izčrpalo že v moji predstavi, se namenim, da bi, bolj razumno, z deževnico zalila tiste uboge, na novo zasajene rastline, a v tistem trenutku opazim, da v vodi plava krastača izjemne lepote. Internet pove, da je to zelena krastača. Zlahka jo zamenjamo z navadno krastačo, je pa redka in dragocena in ogrožena in zaščitena. Preplavi me ljubezen do same sebe, ker sem to izjemno lepoto opazila, čeprav bi jo zlahka zamenjala z nečim navadnim.«

Pozabljena klasika, izjemen roman, ki govori o tem, kako je biti vampir. Zgodba je nastala v času, ko vampirji še niso bili svetlikajoče se prikazni, ki si jih želimo, temveč pošasti, ki se jih bojimo. So bili seksi? Ja seveda. Ampak, ali so padali na 15-letnice? Ne. 15-letnice so bile kosilo. Anne Rice je ustvarila protagoniste, ki so nasilni, srhljivi, peklenski in kruti. Roman pa je v bistvu tragični zapis o izgubi duše in o agoniji, ki pride s tem. Knjiga je nabita z bolečino njenih protagonistov, ki trpijo v svojem obstoju, v katerem noben odnos ni varen, obenem pa so zaradi dolžine svojega življenja in stvari, ki so se jim zgodile, zelo emocionalni, ampak se za to ne opravičujejo. Noben protagonist v knjigi ne najde miru. Nikoli. Poleg bojev med vampirji so v romanu zajete tudi politične in družbene spremembe dveh celin, dveh stoletij, v katerih avtorica prevprašuje nesmrtnost, strahote sprememb, izgubo, spolnost in moč.

V času, ko nas kapitalizem želi zasvojene in priklenjene na pametne naprave, je še toliko bolj pomembno, da se izobrazimo o različnih vrstah odvisnosti. Matejeva analiza biologije zasvojenosti razbija razširjeno mnenje, da droge same po sebi povzročajo odvisnost, poleg tega pa se v knjigi ostro spopada z »vojno proti drogam«. Najbolj prepričljiva stvar v pričujoči monografiji je, da pokaže, kako zasvojenost zapolnjuje praznino, ki je nastala zaradi čustvene travme.»Odrezanost lastnega sočutja do sebe je ena največjih motenj, ki jih lahko utrpimo. Z našo sposobnostjo čutenja lastne bolečine se povezujejo tudi naši najboljši upi za ozdravitev, dostojanstvo in ljubezen. Kar se nam v sedanjosti zdi neprilagojeno in samopoškodujoče, je bilo v nekem trenutku našega življenja prilagoditev, ki nam je pomagala preživeti to, kar smo takrat morali prestati. Če so ljudje zasvojeni s samopomirjujočim vedenjem, je to le zato, ker v svojih formativnih letih niso bili deležni pomiritve, ki so jo potrebovali. Takšno razumevanje pomaga izbrisati strupeno samoobtoževanje o preteklosti in podpira odgovornost za sedanjost.«Maté pogosto obrne objektiv proti sebi in prizna, da je deloholik, da mu vlada njegov ego in da včasih občuti prezir do ljudi, ki jih zdravi. Prav tako je odvisen – ne od drog, temveč od nenadzorovanega trošenja za klasično glasbo. (Nekoč je zapustil pacientko v zadnjem porodnem krču, da bi zadovoljil svojo potrebo.) Knjiga V kraljestvu lačnih duhov je daljša, kot bi bilo treba, vendar je pisanje kljub številnim ekscentričnostim res izjemno in pretresljivo. Predvsem pa knjiga v bralcu pusti globok občutek empatije in razumevanja za najbolj marginalizirane žrtve sodobne družbe.

Prezimovanje je nežna pripoved, ki ne govori o nikakršnem samopomilovanju in v kateri ne bomo našli banalnih pozivov, naj se opogumimo. Pravzaprav se avtorica pritožuje nad kulturo, v kateri se »neskončno razveseljujemo pozitivnosti, medtem ko brišemo umazano spodnjo plat resničnega življenja … Podtekst teh sporočil je jasen: trpljenje ni možnost«. Čeprav se strinja, da je »sreča največja veščina, ki se je bomo kdajkoli naučili«, vztraja, da se je treba naučiti tudi žalosti. To, kar imenuje prezimovanje, je »aktivno sprejemanje žalosti«. V knjigi se skriva res ogromno dragocenega – njeni fantastični opisi plavanja v zimskem morju: agresivnost hladne vode, njen jekleni objem, vzponi, ki jih povzroča – mazohizem, pomešan z odrešitvijo. »Prestopili smo veličastno, pogumno, neizrečeno mejo,« izjavi, kot da je plavanje oblika prestopništva. Njena zima je vaja v obvladovanju. To je letni čas, ko lahko počne karkoli si zamisli. Knjiga pa sicer govori o nujnosti jezika – branja, govorjenja, pisanja. »Branje je, kot da bi se ulegel v krznen plašč.« Avtorica ima res neznansko sposobnost, da bralca prepriča v karkoli. Sama se bom morda danes ponovno tuširala z ledeno vodo. Predvsem pa uživala v hladnem vremenu, počasnih dneh, zaprašenih knjižnicah in knjigarnah …