Sharon Dodua Otoo: Adina soba (odlomek)

Zalistajte v prvo knjigo letošnje Fabule in se prepričajte, »da smo vsa bitja – pretekla, sedanja in prihodnja – povezana med sabo: da smo zmerom bila in da zmerom bomo«.

Jutri, v četrtek, 6. marca, ob 19:30, bo festival Literature sveta Fabula v Slovenskem ljudskem gledališču Celje slovesno odprla prva letošnja gostja: Sharon Dodua Otoo (1972) je britanska pisateljica, publicistka in aktivistka ganskega porekla. Na londonski univerzi je študirala nemški jezik in menedžment, leta 2006 pa se je preselila v Berlin, kjer živi še danes. Ustvarja v nemščini, leta 2016 je prejela prestižno nagrado Ingeborg Bachmann, naslednjih pet let pa posvetila pisanju in urejanju romanesknega prvenca Adas Raum (Adina soba), ki je izšel leta 2021 in bil doslej preveden v številne jezike. Letos tudi v slovenščino – v prevodu Sare Virk in uredništvu Mateje Arnež je pred festivalom izšel v Beletrinini zbirki Literature sveta.

Adina soba je izviren kalejdoskopski roman, v katerem se prepletajo zgodbene niti štirih žensk – vse se imenujejo Ada – v zelo različnih zgodovinskih in kulturnih okoljih: mlade ganske domorodke leta 1459, žalujoče matere že drugega umrlega novorojenčka, ki se sooči s prihodom portugalskih kolonizatorjev; znamenite angleške matematičarke Ade Lovelace (temelji na dejanski zgodovinski osebnosti, hčerki Lorda Byrona in predhodnici računalniškega programiranja) ter njenega razmerja s Charlesom Dickensom leta 1848; v prostitucijo prisiljene mlade ženske, ki se bori za preživetje v nemškem koncentracijskem taborišču leta 1945; in naposled mlade temnopolte Londončanke, ki se leta 2019 – samska in v pričakovanju otroka – preseli v Berlin. Glasove prvoosebnih pripovedovalcev občasno prevzemajo tudi predmeti oziroma prostori: afriška metla, angleška kljuka na vratih, soba koncentracijskega taborišča – Adina soba, v kateri je primorana opravljati svoje »dolžnosti« – ter potni list mlade Britanke. Avtorica izpiše veličastno zgodbo o izzivih, s katerimi se v različnih okoljih srečujejo ženske in temnopolte osebe (še zlasti temnopolte ženske) ter o njihovih hrabrem soočanju z njimi, pa tudi o naravi človeškega dojemanja in delovanja nasploh … zgodbo, povezano z biserno zapestnico, ki se začenja s smrtjo in končuje s prihodom novega življenja.

Že večer po jutrišnjem celjskem nastopu bo Sharon Dodua Otoo nagovorila še občinstvo v Ljubljani: v petek ob 20. uri vabljeni v Klub Cankarjevega dom! Več o letošnjem festivalu, gostjah in gostih, njihovih knjigah in nastopih najdete na tej povezavi.

Še pred začetkom festivala pa vas vabimo, da odlično literaturo okusite ob prvih straneh Adine sobe:

***

Ada

Totope, marec 1459

V najdaljši noči leta sem imela čelo lepljivo od krvi in moj dojenček je umrl. Končno. Ko je le še ječal, ga je Naa Lamiley pobožala po licu. Lepo, sem pomislila, to bo njegov zadnji spomin. Ležala je tik ob njem, otrok pa med nama, njena glava je počivala na moji. Njene oči so se lesketale, ko mi je zagotovila, da ne bo več dolgo, »po božji volji«. Šepetala je predvsem zato, ker so vse najine mame spale na drugi strani sobe, sicer pa ji je glas že tako ali tako pešal. Zadnje tri noči sva skupaj premolili in prejokali ob dojenčku. Komaj sem jo sploh slišala in še manj razumela. Medtem ko ga je božala, me je gledala, kot da bi jo moja razdraženost čudila, ob čemer mi vprašanje »Kako pa ti to veš?« ni hotelo iz ust. V položaju, ki je bil že tako nevzdržen, je bil to še posebno mučen trenutek. Naa Lamiley je vedno vse vedela. V tistem hipu, ko je šlo dobesedno za mojo kri in meso, nisem hotela spet izpasti tako nevedna. Izhod v sili: popraskala sem se po čelu. Popraskala in pozabila, da imam za nohti kri.

Tistih nekaj svečk, ki jih je Naa Lamiley uspela izbrskati in postaviti zraven vhoda, je še brlelo.

»Saj je bilo tudi pri Kofiju tako,« je šepnila, kot da mojega sinka ne bi hotela zmotiti med umiranjem. Bilo me je sram. Tega sploh ni bilo tako dolgo. Ob njegovih zadnjih mučnih izdihljajih naju je spremljala tišina, ki je izhajala predvsem iz mojega sramu in njenega sočutja. Sveče so jokale.

Naa Lamiley je zunaj na z mesečino obsijanem dvorišču za pokop že prej pripravila drobno ležišče iz palminih listov. Poleg je položila še belo rutko. Grobka ni bilo. Fantek niti imena še ni imel, star je bil komaj pet dni. Pa je vseeno ostal dlje od mojega prvega otroka. Prav tako fantka. Takoj po rojstvu je odprl oči in se razgledal. Očitno mu to, kar je videl, ni dišalo. Zapustil nas je, še preden sem ga uspela vzeti v naročje.

Naa Lamiley mi je na kratko stisnila dlan, se oprla na koleno in vstala. Tudi sama sem poskusila, a mi je z velikim naporom uspelo samo napol, ravno še v počep. Bil bi čas, da ga odnesem ven – ostala sem na tleh. Sklonila se je nad enega od plamenčkov – ostala sem na tleh. Upihnila je svečo, pa naslednjo, pa še eno, nazadnje je pobrala dojenčkovo trupelce in ga odnesla iz naše sobe. Ostala sem na tleh. Tema me je tolažila.

Skozi vhodno odprtino sem opazovala Naa Lamiley, kako je potežkala otroka, kako je njegovo telesce nežno polegla na palmove liste, kako ljubeče mu je naravnala glavico in zaprla usteca. Kako si je z mežikanjem otrla solze. Naslonila sem se nazaj na steno, zaprla oči in odplavala.

Ob sončnem vzhodu – trupelce je bilo še toplo – so starejše, pljuvajoče, brezzobe ženske druga drugi pritrjevale, da bo najbolje, če vse skupaj čim prej pozabim. Sedele so na klopci tik pred našo sobo in nadzirale jutranja opravila. Tista, ki je najslabše videla, je odobravajoče pokimala proti Naa Lamiley, ki je rekla, da sem še mlada in da bi lahko zagotovo rodila še tri zdrave otroke, enega za drugim.

»Ali pa,« se je zahahljala Mami Ashitey in za hip prenehala pometati, »kar vse tri naenkrat.« Vse skupaj so se zakrohotale, kot da bi bila to najboljša šala na svetu. Njihovi prsni koši so bobneli, kmalu so jim privrele prve solze smeha. Ugriznila sem se v ustnico. Kaj niso vedele, da je prerokba napovedovala, da bom jaz, ženska, ki so jo vsi imenovali Ada, do odraslosti pospremila le enega otroka?

Naa Odarkor, ki se je ravno spravljala nacvret kupe kozic, namenjenih za na tržnico, je odvrgla svojo pahljačo in skočila izza ognjišča. Morala je podpreti najbolj naglušno brezzobko, ki se je tako prešerno režala, da se je skoraj zvrnila s klopce.

Čim prej pozabim? Borila sem se za vsak spomin nanj! Na vso moč sem se oklepala kiselkastega vonja svojega sina. Njegovo brundanje mi je odzvanjalo v ušesih, kot da bi se pravkar nehal dojiti. In kako sem si želela, da bi bilo tako, o! Moje polne prsi mi niso dale dihati. S tako razpokanimi in odprtimi bradavicami bi si želela bolečine pritiskajočega mleka še kako gorečno zamenjati za muke dojenja. Naa Lamiley je zmajala z glavo in si grizla razpokan noht na palcu, medtem ko so me brezzobke spet zasmehovale – res je bilo, da sem še zmerom čutila, kako me je gledal, ko sem ga držala v rokah. Kot da bi mi obljubljal, da bo za vedno ostal z menoj. Ali pa me morda opominjal, da pred njim sploh nisem resnično živela.

»Ne-ne!«

»Saj ni tvoj MOŽ, o!«

Obrnila sem se stran. Ali ne smem objokavati bitja, ki je nekoč ležalo ob meni? Pff!

Nisem hotela groba. To bi bil samo še en zapuščen, zaraščen kraj, za katerega se nihče ne bi več brigal, ko bi odšli – kar naj bi se zgodilo kmalu, samo še na znamenje smo čakali. Nobenega groba. Obred pa vendarle, Naa Lamiley je že vedela, kakšen.

Šele zgodaj zvečer, ko bi bilo ognjišče zakurjeno, juha skuhana, gomolji jama (sladkemu krompirju podobna gomoljnica; vse opombe v oklepajih so prevajalkine) pretlačeni, šele potem, ko bi vse pojedle, bi se lahko ena od mojih mam »pobrigala za otroka«. Razen če se ne bi jaz že prej odkradla z njim, medtem ko bi brezzobke – obdane z oskubljenim perjem in drobovji piščancev – še naprej razvneto razpravljale. Stekla bi k véliki vodi, se približala njenemu robu in pomagala drobnemu, pomirjenemu telescu zdrsniti med valove. Takšna je bila moja želja.

Ker se še nisem hotela kazati na tržnici – bilo je prezgodaj –, sem po dva ali tri gomolje jama za obred poslala Naa Lamiley. Pokimala je – najprej utrujeno, nato odločno – in izginila s košem, polnim prekajenih rib. Tudi sama sem bila na tem, da izginem. Pred očmi mi je rasla zevajoča črnina. Luknja. Če bi padla vanjo, se ne bi več rešila iz nje.

Brezzobke so se pomirile, kokoši pa so nehale kokodakati in prhutati. Mami Ashitey se je še vedno hahljala, se opotekala naokoli in mahala z rokami po zraku.

»Naa?« je vzkliknila. Desno oko se ji je solzilo.

Naa Odarkor je zmajala z glavo. Pred nekaj trenutki je dobro videla, kako si je Mami Ashitey s prašno dlanjo pomela oči. Jaz bi ji lahko odstranila tujek – lažje bi bilo, saj je imela Naa Odarkor tako tresoče prste –, ampak bilo je prezgodaj. Nisem prenesla ljubečega pogleda Naa Odarkor svoji ženi, nežnosti njenega dotika, neznatnosti bolečine Mami Ashitey. Ko sem odmaknila pogled, je bilo že opravljeno.

Polagoma so spet začele s svojimi dejavnostmi – pometanjem dvorišča, pahljanjem ognja, žvečenjem kotse. (Taa kotsa so snopiči naravnih vlaken, ki jih nekateri Ganci še danes uporabljajo kot tradicionalno sredstvo za čiščenje zob in ustne votline.) Da so se brezzobke sploh še lotevale kotse! Celo jaz sem žvečilno gobo uporabljala le po jedi ali pa občasno, kadar sem se hotela znebiti slabega okusa v ustih. Pa starke? Če bi imele vse skupaj vsaj še kakšen zob, bi bilo to že veliko. Žvečile pa so neprestano, kot da bi se zaman trudile razgristi kos hrustanca.

Moj dojenček je bil zavit v belo rjuhico in tako povsem zaščiten pred zvrtinčenim prahom in letečimi pljunki. Morala bi počakati na Naa Lamiley. Nekaj stoletij kasneje še zmerom ne bom vedela, kaj mi je šlo po glavi. Zapestnica je bila že razvezana. Držala sem jo z desnico in s palcem preštevala zlate kroglice.

Trideset, enaintrideset, dvaintrideset … pred triintridesetimi luninimi menami, ko sem opazila, da začenja črta pod mojim popkom zopet temneti, sem poskusila vse. Najprej sem molila k Jehovi, belskemu bogu, saj mi je bilo rečeno, da je ljubosumen, pa sem si mislila, da mi bo prav gotovo štel v dobro, če se s svojimi priprošnjami obrnem najprej nanj. Tako sem zaprla oči, sklenila roke in vneto premikala ustnice. Še med klečanjem sem pomislila, da bi se bilo pametno takoj za tem pokloniti priobalnemu božanstvu Ataa Naa Nyɔŋmɔ, saj je kombinacija moškega »Ataa« in ženske »Naa« zagotovo močnejša od enostranskosti Jehove.

Konec koncev sem božanstvu Ataa Naa Nyɔŋmɔ posvetila le eno pesem v gajščini (kvajski jezik, ki ga na območju današnje Gane govorijo pripadniki ljudstva Ga). Moj glas ni dosegel vseh visokih tonov, ampak vsaj besedilo sem poznala. Potem sem si nadela zapestnico in upala, da bodo zlate kroglice tokrat prepričale umrle, da zaščitijo mojega nerojenega otroka. Takšna je bila vsaj vsebina hlastne molitve v arabščini, ki sem se je dolgo, dolgo tega naučila od svoje prve matere. V tišini po dui (v muslimanski veri molitev, s katero se prosi za božjo pomoč) sem se pogladila po izbočenem popku, prepričana, da bi znala moja prizadevanja goditi tudi Alahu. Ves trud je bil zaman. Dojenček je kljub temu umrl.

Kaj je bilo narobe z mano, da moji otroci niso ostali? Nič nisem videla, saj sem imela trepalnice pretežke od solz in bolečine, toda s prsti in ustnicami sem še naprej tiho molila. In ravno, ko sem spet začela preštevati kroglice na zapestnici, se mi je posvetilo: mojemu sinu se ne bo treba, tako kot njegovemu starejšemu bratu, vrniti povsem golemu v Asamando (onostranstvo, v tvijščini). Zlate kroglice, ki tako ali tako niso pripadale samo meni, naj mu zaljšajo pas. Tudi misel, da bi zapestnica tako naposled odpotovala nazaj k mojim prednicam, me je nekoliko potolažila. Sedla sem poleg njega. Dolžina vrvice ni povsem zadoščala, zato sem iz roba svojega ogrinjala previdno izvlekla tri niti. S konicami nohtov sem jih pritrdila na vrvico. Bela rutka, ki je plapolala v lahnem vetriču, je pokrivala le drobno izboklino, ki je bila videti čisto nedolžno. Dotaknila sem se tega malega kupčka. Bil je trd. Bil je kot kamen.

»Oh!« sem zastokala in umaknila roko. Spet svojo levico. Brezzobke so bile čisto iz sebe. Mami Ashitey je bila v dveh korakih ob meni. Najprej me je močno udarila, pri priči razočarana, ker naj bi bile vejice metle iz dračja za njene pojme premehke. Potem je zaklela, z desno dlanjo zasukala metlo in me napadla z ročajem. Njeni gibi so bili urni in natančni, kot da bi za to vadila celo življenje.

»O, Mami!« Z rokami sem si krožila nad glavo. »Prosim, nehaj, o! Prosim, NEHAJ!«

Zagotovo me je slišala, samo pretvarjala se je, da je vpitje brezzobk preglasilo moje. Naa Odarkor je prikimavala ob vsakem udarcu in ni naredila popolnoma ničesar, da bi svojo ženo odvrnila od kaznovanja.

Mami Ashitey je z metlo kmalu zadela posebej občutljivo točko na mojem kolenu, kar mi je nogo sprožilo naprej. Preprosto zgodilo se je: udarec, brca. In tako je bela rutka, pod katero je do takrat mirno počival moj sinek, nenadoma obležala ob togem dojenčkovem truplu. Astaghfirullah (naj mi Bog odpusti).

Nekaj razburjenih petelinov.

Štiri brezzobe starke, ena od njih z metlo.

Mlada ženska s krvavim čelom.

Nedavno umrli otrok.

Tako nekako nas je najbrž prvič videl beli moški z morja –