Če boste tole prebrali, komičnih serij nikoli več ne boste gledali z istimi očmi …
Povabili so me k pisanju komične serije za hrvaško televizijo. Nič takega, kar se ne bi zgodilo že marsikomu med nami. Kot v Sloveniji živeči Američan nisem imel pojma o Hrvaški, razen tega, da gre za južno sosedo, ki je bila nekoč kot Slovenija del skupne države Jugoslavije, in da hrvaški jezik spominja na slovenskega, samo da ima več j-jev. Pišem knjige in članke, v preteklosti sem napisal tudi kar nekaj dram, za televizijo pa nisem pisal še nikoli. Zato sem jim takoj rekel: »Itak, seveda bom.« Potem pa odhitel guglat: kako napisati komično serijo?
Poleg guglanja sem kar nekaj časa prebil tudi tako, da sem gledal komične serije. Iskal sem skrivnosti njihove zgradbe, zato sem pozorno gledal in skušal prodreti mimo z mehaničnim smehom podložene bleščeče zunanjosti do mehanizma komičnosti, da bi ugotovil, kako delujejo. Kar sem spoznal, me je presenetilo in spremenilo način, kako gledam televizijo.
Od Simpsonovih do Seinfelda, od Vsi imajo radiRaymonda do Vsi sovražijo Chrisa, od Taksija do Odbite rodbine in do Parkov in rekreacije – obstaja zelo specifičen, od-minute-do-minute recept, ki se uporablja za pisanje velike večine komičnih serij. In ko enkrat poznaš formulo, jih je veliko lažje pisati in toliko težje gledati, ne da bi pri tem povsod prepoznaval »sitcom šifro«.
Tudi moje napol omamljeno, napol panično guglanje je prineslo rezultate. Brez vsake ideje, kje naj začnem, sem se obrnil na zaupanje vzbujajoč blog z imenom Wise Sloth, katerega avtor, tako kot jaz, nima nobenih izkušenj pisanja za televizijo, a je prispeval 15 strani dolgo analizo formata komične serije, ki sem jo uporabil kot izhodiščno točko za svoje priprave. Kar dejansko pomeni, da sem se v pižami privil k svojemu perujskemu golemu psu in gledal televizijo z zvezkom v rokah. Kolega, ki piše za Atlantic, Talib Visram, je pred kratkim pisal o tem, kako je štel, koliko šal na minuto povejo v priljubljenih televizijskih oddajah. Moj pristop je bil bolj dekonstrukcijski in neposredno uporaben za mojo novo pridobitniško dejavnost. Moral sem ugotoviti, kako so zgrajene te serije – in to hitro.
Do odgovora sem prišel kmalu.
Struktura sitcoma
Najprej, programi za obdelavo besedil pogosto že vključujejo predloge za pisanje scenarijev. Final Draft, najpriljubljenejši program za pisanje scenaristike, vsebuje celo predlogo za komične serije, ki nam lahko izredno olajša življenje. Za to, kako sestaviti posamezno epizodo, pa se lahko obrnemo na številne blogerje, od že omenjenega Wise Sloth do prijaznih stričkov na BBC, kjer navajajo osnovno strukturo, ki sem jo tudi sam takoj prepoznal v vsakem sitcomu, ki sem ga testiral. Ta struktura je nekaj tako preprostega, da bi si človek mislil, da ti bo uničila vso veselje do pisanja ali gledanja komičnih serij, vendar pa se ne zgodi nič takega. Namesto tega je, kot že omenjeno, spremenila način, na katerega gledam televizijo, in samo še povečala moje občudovanje odličnih piscev, ki znajo znotraj relativno striktnih omejitev delati čudeže.
Za ponazoritev, kako ta »sitcom šifra« deluje, sem naključno izbral eno od epizod svoje najljubše serije, ki pa to strukturo idealno ponazarja: epizodo 4 prve sezone Parkov in rekreacije.
Sitcom šifra predpisuje, kaj se mora zgoditi v vsaki epizodi, od minute do minuto. Kot ugotavlja Dan Richter iz podjetja Demand Media: »Komične serije, minus reklame, so ponavadi dolge 22 minut, [kar] zahteva 25–40 strani dolg scenarij. Vsaka epizoda sitcoma potrebuje glavni zaplet (zgodba A) ter en ali dva stranska zapleta (zgodba B in zgodba C).« Sestavljajo jo tri dejanja, ločena z dvema odmoroma za oglase (vsaj na večini ameriških televizij), s 3–5 prizori na dejanje. Ena od razpoznavnih značilnosti komičnih serij, v primerjavi z drugimi vrstami televizijskih serij, je, da se glavni protagonist(i) iz ene epizodo v drugo, kaj šele od sezone do sezone, komaj kaj spremeni(jo) (Maggie Simpson, na primer, sesa dudo že skoraj trideset let). To pomeni, da ne glede na to, kaj vse se naplete v posamezni epizodi, končni razplet stanje vrne na točko, na kateri se je epizoda začela. Kot piše na blogu Wise Sloth, 22 minut »ni niti zares dovolj časa, da bi lahko povedali celotno zgodbo. Vse skupaj se mora zgoditi kot v hitrem posnetku«, zato je poenostavljanje ključnega pomena.
Pesnik Philip Larkin je sestavo vsake zgodbe opisal z »uvod, zmeda in zaključek«. Vsaka epizoda se začne s tem, da je protagonist postavljen pred nek določen cilj ali problem, ki ga je treba izpolniti ali razrešiti, mi pa vemo, da se bo to zgodilo do konca epizode. Če mu to uspe takoj, potem bo epizoda težko trajala 22 minut, zato mora prvi poskus izpolnitve zastavljenega cilja ali rešitve problema spodleteti (»zmeda«), kar bo zahtevalo nov poskus in tako naprej, dokler se epizoda ne konča in protagonistu bodisi uspe bodisi dokončno spodleti, kar si je na začetku zadal storiti. Protagonistov cilj je lahko: obogateti s prodajo reciklirane masti, kot Homer v Simpsonovih, sabotirati družinsko stojalo za banane, kot Job Bluth v Odbiti družini, ali najti, kje za vraga so že parkirali avto, kot ekipa v Seinfeldu. Ena od značilnosti komične serije je, da protagonistom pogosto spodleti in da si gledalci tega velikokrat želimo, saj ne maramo, da bi se naši najljubši junaki preveč spremenili. Če bi Leslie Knope zaradi politične kariere kdaj zapustil Pawnee, bi nas to razžalostilo. Če bi se Kramer poročil in preselil v predmestje … Raje kar nehajmo!
Ko pisci sedejo za mizo in pripravljajo novo epizodo, mnogi najprej izrišejo, kaj se bo zgodilo, od minute do minute, v glavnem zapletu in stranskih, šale pa dodajo šele naknadno. Poglejmo torej, kako se to odvija v seriji Parki in rekreacija, v epizodi z naslovom Moški klub.
Dražilnik (od 1. do 3. minute)
Kratek, uvodni skeč, ki se pogosto odigra pred prvimi napisi. To je le nekaj malega več kot priprava, dostava in reakcija: zgolj ena šala. Uvaja protagonista in prikaže kak vidik njegove osebnosti (za gledalce, ki serijo spremljajo prvič), v idealnem primeru pa gledalcem že tudi predstavi glavni cilj oziroma problem epizode. A najpogosteje gre res le za kratko šala, toliko da se ogrejemo.
Leslie Knope in njen pomočnik Tom Haverford prispeta v park, kamor sta se namenila preveriti poročila o tem, da se otroci tam obmetavajo s pasjimi drekci. Govorice so potrjene. Plemeniti Tom se skriva v avtu, medtem ko se skuša moralistična Leslie najprej soočiti z otroki. Ko jo ti v odgovor zasujejo s pasjimi drekci, jim vrne, pri čemer mora priznati, da je vse skupaj v resnici prav zabavno. Tako zagledamo Lesliejino vlogo lokalne avtoritete in njeno močno (a porozno) moralno držo v humorni luči.
Problem (od 3 do 8 minute)
Protagonist(e) srečamo tam, kjer smo jih pustili v zadnji epizodi, le da imajo pred sabo tokrat nov problem oziroma cilj, ki predstavlja glavni zaplet (zgodba A) epizode. Naši junaki morajo sestaviti načrt, kako bodo dosegli cilj oziroma premagali problem. Okoli 6. minute smo uvedeni v stranski zaplet (zgodba B). Stranske zgodbe morajo biti še krajše od glavnih in vključujejo enega od manjših oziroma stranskih likov. Imenitno je, če se stranska zgodba nekako poveže s končnim razpletom glavne zgodbe, ni pa nujno. Vsaka stranska zgodba pa mora biti kot glavna zgodba v malem, s svojim začetkom, zmedo in koncem.
Problem v Moškem klubu se pojavi v obliki darilne košarice z vinom in sirom, za katero Leslie sklepa, da gre za podkupnino s strani nekega lokalnega podjetja. Sodelavce, ki se že želijo vreči na košarico z dobrotami, strogo ošteje. Ti se v odgovor pritožujejo, da je Leslie navadna tercijalka, in gledalci v njej ugledamo moralno veličino – vse je torej pripravljeno za njen padec. Nato se spoznamo z moškim klubom: vsak torek se dedci z drugega vladnega oddelka zberejo na dvorišču, kjer pijejo pivo; med njimi je tudi Lesliejina simpatija, Mark. Zato Leslie zagrabi svojo prijateljico Ann in se, odločena, da se prebije v klub, odpravi tja. Tam ju pričakajo z dobrodošlico in lahko se pridružita zabavi, vendar pa hitro zmanjka piva. Ker ne želi, da bi se zabava že zaključila, in v upanju, da bo naredila vtis na Marka, Leslie prinese darilno košarico in zabavo nadaljujejo z vinom. To se gotovo ne bo dobro končalo …
Zmeda (od 8. do 13. minute)
Načrt za rešitev glavnega zapleta je pognan, vendar pa ne more uspeti – sicer bi bilo epizode že konec. Pojaviti se mora nova ovira, ki bo zahtevala alternativni načrt ali kakšno komično odložitev pred uspehom prvotne strategije. Kot piše na blogu Wise Sloth, se morajo protagonisti »z ovirami soočiti na sebi lasten način«, kar pomeni, da bo Leslie k problemu pristopila s svojim brezmejnim navdušenjem nad vlado in z upoštevanje pravil, ki si jih mala deklica v njej včasih sicer želi prekršiti. Po stranski zgodbi 8. in 9. minuta vzpostavita, kje smo z zgodbo A. Od 9. do 12. minute smo sredi zmede zgodbe B (stranski lik premaga manjšo oviro na poti k svojemu cilju), nato pa se v 12. in 13. minuti vrnemo k zgodbi A, da vidimo, kako se bo prvotni načrt preusmeril.
Razočarana nad sabo, ker je prekršila etična pravila, ki jih je še malo prej tako odločno branila, Leslie sodelavcem vse prizna. Nato nam je predstavljena zgodba B, v kateri stranski lik, Andy, kljub nogi v mavcu in lastnemu nemarnemu karakterju sklene, da bo punco Ann, ko bo prišla iz službe, presenetil z očiščenim stanovanjem in lastno urejenostjo. Ko se vrnemo nazaj na urad, Leslie zatoži samo sebe svojemu šefu Ronu, ki ji naroči, naj iz te muhe ne dela slona. To bi lahko bil konec epizode, a je pač še prezgodaj. Kje je preobrat? Nazaj na zgodbo B, kjer vidimo Andyja, kako poskakuje na eni nogi med čiščenjem hiše, nato pa nese smeti na divje odlagališče v soseščini, ki se je kot motiv pojavljalo že v prejšnjih epizodah. In tu je preobrat: mladoletna pripravnica April se dolgočasi na uradu, zato se posname, kako pije ostanke vina iz darilne košarice, video pa objavi na spletni strani, ki so jo pripravili za prej omenjeno divje odlagališče. Ron se mora zdaj soočiti z Leslie, ki jo kličejo pred disciplinsko komisijo.
Zmaga/Poraz (od 13. do 18. minute)
V teh trenutkih protagonist že obupuje, stvari so na kocki – prvi poskus je spodletel. Ne preostane drugega, kot da naš junak poskusi s planom b, ki bodisi deluje … bodisi ne. Ne pozabimo, neuspeh je v svetu komičnih serij pogost in nič tragičnega, za razliko od celovečernih filmov in dram. Neuspeh je komičen in v nas ne vzbuja frustracij, saj itak ne želimo, da bi se naši junaki spremenili. V minutah 13.–15. se ponovno vzpostavi zaplet zgodbe A, a tik pred poplačilom ali neuspehom rezervnega načrta sledi še premor. V minutah 15.–17. se mora skleniti zgodba B: stranski junak doseže ali pač ne, kar si je zadal, da bo storil, in to lahko ali pa tudi ne vpliva na izid zgodbe A. Minute 17.–18. bodo pokazale, ali bo protagonistu v zgodbi A uspelo ali ne.
Ron spremlja Leslie na disciplinski obravnavi, kjer slednja bere strastno priznanje. Nazaj na zgodbo B, kjer se Andy umiva v otroškem bazenu, medtem pa mu sosed ukrade stereo. Nag in prekrit z milnico se poda v lov. Vrnemo se k zgodbi A, kjer Ron brani Leslie pred odborom. Njegov protivladni, anarhistični zagovor (četudi je sam vladni birokrat), jo reši iz godlje. Leslie bo tako dobila le opomin, ne bodo pa je odpustili. Rešena, Leslie prizna Ann, da darilne košarice ni odprla samo zato, da bi ženskam omogočila vstop v moški klub, ampak tudi zato, ker je zatreskana v Marka. Zaplet zgodbe A se je uspešno razpletel, zato lahko zdaj spet pogledamo k zgodbi B, da vidimo, kako bo tam. Ann se vrne domov v čisto hišo in k čistemu Andyju, ki mu je torej uspelo kljub zmedi, ki mu jo je pripravil sosed s krajo. V kamero razglasi, da se bo »nocoj dal dol«.
Špica (od 19. do 21. minute)
Poleg dražilnika, ki uvede prve napise, imajo komične serije navadno tudi poseben »outro« (včasih medtem ko že tečejo končni napisi), ki navadno pokaže protagoniste po koncu dogajanja dotične epizode. V tolažbo nam je videti, da se nič ni zares spremenilo in da se je življenje vrnilo na stare tire, nazaj, kjer se je vse začelo, pripravljeno na naslednjo epizodo. Epizoda se lahko konča z zaključno šalo, ki povzame ali se navezuje na predhodno dogajanje.
V Moškem klubu špica ni šala, ampak napoved prihodnje epizode; napletanje romance med Markom in Leslie. Mark po službi prinese Leslie pivo v pisarno in ji vošči: »Dobrodošli v ekipi.« Leslie je zdaj članica moškega kluba in morda je tudi ona simpatična Marku. In napisi!
Ta dekonstrukcijski pristop k sitcomom mi je prišel resnično prav, ko sem moral začeti pisati svojega, saj sem tako lahko samo zapolnil praznine znotraj posameznih minut, pri čemer sem imel dobro izoblikovano predstavo o tem, kako delujejo te neskončno uspešne in neprestano reciklirane zgodbe. No, seveda sem moral še vedno tudi napisati presneto stvar. Hrvaški gledalci so čakali.
Naslednjič, ko se usedete, da bi gledali komično serijo, imejte to šifro v mislih in oči na štoparici. Presenečeni boste, kako na minuto natančna je ta struktura, in povsem osupli, kaj vse zmorejo pričarati pisci znotraj prisilnega jopiča, ki jim ga nadene televizija.
Sam pa moram zdaj samo še poguglati, kaj je Hrvatom smešno …
Noah Charney v letu 2016 na Filozofski fakulteti vodi dve delavnici. Prva, na kateri skupaj z Djurotom poučuje pisanje za oder in televizijo, trenutno že poteka, za marčevsko, na kateri bo poučeval o profesionalnem pisanju z znanimi slovenskimi pisatelji, pa se lahko še zmeraj prijavite tukaj.
