Ste po naslovu sodeč mislili, da bom primerjal posledice rušilnega potresa v Skopju leta 1963 in vojnega razrušenja Berlina, ki sta jih realistično ovekovečila Veljko Bulajić v Skoplju 63′ in Roberto Rossellini v Germanii anno zero? Tako s političnega kot kulturnega vidika sploh ne bi bilo slabo ujeti trenutka, ko so si v porušenem »mestu solidarnosti« prvič po koncu druge svetovne vojne in slabo leto dni po kubanski raketni krizi skupaj zavihali rokave sovjetski in ameriški vojaki pod vodstvom »Lawrenca Makedonskega« oz. Eagleburgerja – tistega kasnejšega pomočnika ameriškega državnega sekretarja, ki se ministru Ruplu nikakor ni pustil podučevati o situaciji v Jugoslaviji. Ampak tokrat bom dal prednost nekemu drugemu potresu, ki spreminja obličje Makedonije, sploh njenega glavnega mesta od leta 2010, najvišjo magnitudo pa naj bi dosegel v preteklem letu z realizacijo 200 ali bolj verjetno 500 milijonov evrov težkega programa Skopje 2014.
»To je prav tako kot v gangsterski komediji Analyze This [1999], kjer Robert De Niro uredi, da na vrtu čez noč postavijo verno kopijo rimskega vodnjaka«, mi način umeščanja premnogih novih spomenikov, fontan in raznih drugih okraskov v mestni prostor pojasni arhitekt Martin Panovski. In ker kljub temu da imam pred očmi pršečo vodo na bronastimi konjskimi glavami iz epicentra urbanega posilstva – Ploščadi Makedonija, vseeno ne verjamem na prvo besedo, mi postreže še z nekaj insajderskimi. Kot recimo s to, da se premier Gruevski ali kakšen od njegovih ministrov včasih vrne s potovanja po kateri od evropskih prestolnic, pokliče katerega iz skupine ducata dvornih arhitektov (včasih so tudi koga drugega, a so se potem, ko ti niso prav dobro razumeli, kaj pomeni narisati v »starem stilu«, morali zateči k tistim, ki na fakulteti niso veljali za najbolj bistre ali pa so ostali brez ficka) in na kos papirja skicira obrise novega mestnega landmarka. In ker sami ne ločijo prav dobro med barokom in klasicizmom ter šele med gradnjo opazijo, da kaj ne štima, pač dodajo kakšen steber šele takrat.
V ozadju te, kakor ji pravi mladi zgodovinar Darko Stojanov, »fašistične ideje«, s čimer se nanaša tudi na politiko desničarske vladne stranke VMRO-DPMNE, je abotna ideja, da bi bilo mesto, če ne bi imelo za sabo socialistične preteklosti, videti kot recimo Dunaj ali Praga ali Budimpešta. Saj ni važno, kot tudi to ne, da za ta del Evrope nikoli ni bil značilen neoklasicizem. Je pa postal zdaj, »provincialni«, kot cinično pravi Darko. Celo tako močno definira novi karakter mesta, da so na turističnem zemljevidu kot glavna atrakcija vrisane desetine novih historicističnih stavb, četudi gre za sedež uprave vodovoda.
Glavni namen tega novega Las Vegasa je impresionirati tujega obiskovalca, ki mu že pozdravni SMS na letališču, kakopak poimenovanem po Aleksandru Velikem, oznani, da se je znašel v »zibelki civilizacije«. Potencialnemu investitorju želijo povedati, da ima opravka z resno evropsko državo (da gre za stimulativno poslovno okolje, kjer znaša delavska plača samo 200 evrov, lahko izve že od taksista med vožnjo z letališča po istoimenski avtocesti). Tujemu diplomatu, ki ga pripeljejo pred palačo ministrstva za zunanje zadeve, kjer ga z roba strehe pozdravlja okameneli Winston Churchill in še kopica drugih velmož domače in svetovne zgodovine, pa, da komunicira z državo, katere kozmopolitizem sega daleč pred leto 1991, ko je država formalno razglasila neodvisnost. Kip makedonskega »prvega diplomata«, ki je sicer na začetku dvajsetega stoletja svoja domača brda samo enkrat zamenjal za Pariz, pa naj bi služil kot živi dokaz temu.
Tudi pri vladnem poslopju se mora opazovalcu zdeti, da predhodniki Gruevskega od tam vodijo državo že najmanj sto let, kajti v klasicistično belino odeta nekdanja (socialistično-)modernistična stavba deluje vsaj tako mogočno kot Bela hiša. Preoblačenje zgradb s stiroporom in mavcem, ne le reprezentativnih objektov, tudi navadnih stanovanjskih blokov, v neoklasične kostume je tudi po letu 2014, ko naj bi Skopje zaživelo na novo, v polnem teku. Kakšna spomeniška zaščita neki, pravi sogovornik arhitekt. Modernistična dediščina, tudi tista, nastala v kontekstu popotresnega plana slovitega japonskega arhitekta Kenza Tangeja, ni vredna nič. Da je tujek, pravijo, ki so ga komunisti vsilili po potresu. Posebne ovire ne predstavljajo niti drugi zakoni, ki jih vlada sprejema »za čas do vstopa v EU«, kot piše v njihovem prvem členu.
Osveščeni arhitekti so se najprej vsemu skupaj smejali, ko pa so videli, kam dejansko peljejo stvari, so začeli pisati protestna pisma, sodelovati na debatah in na televiziji. Nič. Neodvisnih medijev takorekoč ni več, nevladniki so oklicani za »soroševce« in izdajalce, s protestniki pa ravnajo po preizkušenem Miloševićevem receptu. Ko se je na Ploščadi zbralo približno petsto študentov iz t. i. Arhibrigade, so jim nasproti poslali skupino protiprotestnikov, policija pa je na koncu aretirala – saj vemo koga.
Martin Panovski je prepričan, da je gonilna sila megaprojetka predvsem denar. Nepopisna želja napolniti si žepe z ogromnimi sredstvi, čeprav vlada daje vtis, da končno nekaj dela s čistimi računi, finančna policija pa se je namestila v cilindrične palače s kupolasto streho v neposredno bližino verjetno najpomembnejšega državnega objekta na desni strani Vardarja – Arheološkega muzeja Makedonije. A bizantinist Darko Stojanov, povsem nesrečen, ker ob prezaposlenosti z evropskimi projekti, ki v aktualnih dogajanjih v Makedoniji vidijo prvovrsten material za raziskovanje nacionalističnih konstrukcij, ne najde časa za svoje primarno obdobje, zatrjuje, da so v ozadju »antikvizacije« vsaj toliko kot korupcijski tudi ideološki motivi.
Čeprav spor z Grčijo o državnem imenu teče že od razglasitve samostojnosti, je identitetna vojna dobila svoj zagon zlasti po zavrnitvi vstopa v zvezo NATO leta 2008. V situaciji, kjer ti ena od sosednjih držav ne priznava imena, druga pa Cerkve (Makedonska pravoslavna cerkev je leta 1967 s pomočjo partijskih oblasti razglasila avtokefalnost, s katero se Srbska pravoslavna cerkev še vedno ni sprijaznila), tretja s svojo albansko manjšino razpihuje secesionistične nemire, četrta pa te ima nasploh za del svojega bolgarskega naroda, se zdi mitološki arzenal nacionalnih elit iz 19. stoletja sila privlačna opcija krepitve narodne »samobitnosti«. A tu ne gre samo za zoperstavljanje Drugemu (to niso le Grki, v notranjepolitičnem smislu igrajo to vlogo tudi Albanci) z dokazovanjem (če je treba tudi z genetsko analizo) svoje avtohtonosti in povezave z antičnimi predniki.
Opraviti imamo tudi s stremljenjem po instant »evropeizaciji« ekonomsko šibke periferne države. Projekt Skopje 2014 namreč kaže, kot pišeta nemška zgodovinarja, specialista za Balkan, Hannes Grandits in Ulf Brunnbauer v uvodu zbornika The Ambiguous Nation: Case Studies from Southeastern Europe in the 20th Century (2013), razmerje med percepcijo marginalnosti in nacionalizmom. Zavedajoč se stigmatizacije lastne kulture v prevladujočem orientalističnem pogledu Zahoda, razume vladna elita nacionalizem kot sredstvo »normalizacije« oz. način, s katerim zavržeš nezaželeni del svoje preteklosti, se dvigneš nad negotovo sedanjost in si pridobiš veljavo odločujočega dela sveta. Nacionalisti si torej brez težav prisvojijo »evropskost«, saj vidijo pripadnost nacionalnemu okolju kot predpogoj pripadnosti evropskemu.
A za surovine v tem zapoznelem laboratoriju gradnje nacije so pravzaprav v 19. stoletju poskrbeli Grki sami. Kot opisuje Anastas Vangeli (Nation-building Ancient Macedonian Style: the Origins and the Effects of the So-called Antiquization in Macedonia; Nationalities Papers, 2011, št. 1), so tedaj med pravoslavne slavofone prebivalce Makedonije s še nedokončno izoblikovano nacionalno identiteto prav grški izobraženci in duhovniki začeli širiti mit o neposredni povezavi z Aleksandrom Velikim. S tem so jih želeli prepričati, da so dejansko Grki in jih odvrniti od Bolgarov in Srbov, ki so jih prav tako želeli zaobjeti v svoj etnični (in teritorialni) krog. Posebnega učinka to ni imelo, saj sklicev na slavnega osvajalca kasneje ni zaslediti ne pri ilindanskih vstajnikih leta 1903 ne med pripadniki Notranje makedonske revolucionarne organizacije (VMRO), ki so si prizadevali za ponovno združitev po balkanskih vojnah (1912–1913) med Grčijo (Egejska), Bolgarijo (Pirinska) in Kraljevino SHS (Vardarska) razdeljene stare Makedonije.
Kot kulturna komponenta zgodovine regije je bila sicer antična makedonska država omenjena v zgodovinopisnih delih iz časa socialistične Jugoslavije, a je takrat prevladalo podčrtovanje kontinuitete s slovanskim Samuelovim carstvom iz 10. stoletja, kot natančno ugotavlja Irena Stefoska v že omenjenem zborniku Ambiguous Nation. Novo konstrukcijo »makedonizma« pa so začeli po Vangeliju najbolj vneto graditi v vrstah med sabo sprte makedonske emigracije helenskega in slovanskega rodu v Avstraliji, Kanadi in Združenih državah, ki je tja prišla po grški državljanski vojni (1946–1949). Ti so tudi prvi začeli uporabljati sporni simbol argeadske zvezde, najdene v grobnici Filipa II. med arheološkimi izkopavanji v grški Verginiji leta 1977, ki je bila potem leta 1992 upodobljena tudi državni zastavi nove države, vse dokler ni Grčija dosegla njene zamenjave leta 1995 in pred ime Makedonija vtaknila tisti nesrečni »FYR«.
Diplomatski ultimat sosednje države pa ni mogel preprečiti kreativnega pisanja nove zgodovine, temelječe na podmeni, da makedonska zgodovina ne more biti obravnavana drugače kot kontinuiteta med najbolj zgodnjo omembo tega imena v osmem stoletju pred našim štetjem in današnjim časom. Prvi je za pero prijel še en korpulentni znanec iz jugoslovanske scene z začetka devetdesetih let – Vasil Tupurkovski, do danes pa se je ta različica močno utrdila celo na državnem zgodovinskem inštitutu. Antični makedonski element, ki da ima bolj malo skupnega z modernim grškim, naj bi vsled teh interpretacij prevladal nad kulturo slovanskih priseljencev v 6. stoletju in se ohranil vse do sedanjega časa.
»Dokaze« za to hranijo v najmogočnejši izmed novih palač – Arheološkem muzeju Makedonije, čez cesto pa se o človek v Muzeju makedonske borbe za državnost in samostojnost preseli na konec 19. stoletja, v čas neustrašnih komitov (borcev) proti Otomanski nadoblasti. Preskok sicer ni več tako dramatičen, kot je bil še pred kratkim, ko te je za boljšo predstavo o tem, kaj je pomenilo biti makedonski patriotski upornik, zgrabil turški silak in te zabrisal v temačen prostor z nagačenimi odlitki glav tvojih bratov. Naracija muzejskih vodičev v polomljeni angleščini je sedaj bolj umirjena, se pa vseeno zdrznem ob ostrih pripombah, ko skušam na skrivaj fotografirati voščeno mater pripadnika VMRO oz. ene izmed njenih naslednic, ki jo v medvojnem obdobju Kraljevine Jugoslavije muči srbski oficir.
No ja, vsaj z varnostnikom, ki britanskim obiskovalcem by the way pove, v kateri klub, kjer sam dela še nočno izmeno, naj gredo zvečer, nisem imel opravka. V nadaljevanju sploh ne pomislim več, da bi ovekovečil še kakšen prizor križevega pota makedonskih narodnih herojev, ki jih enkrat trpinčijo Turki, drugič Grki, tretjič Bolgari, četrtič Srbi, kis, pomešan z žolčem, pa jim na koncu dajo piti komunistični funkcionarji, odliti kot sodna porota z udbovci z ozadju, ki obsoja Metodijo Andonija – Čenta in druge prerane peteline, ki so želeli imeti skorajda povsem neodvisno republiko že takoj po drugi svetovni vojni.
Naposled pa le nastopi vstajenje; iz temačne zgodovine se odpro vrata v svetlobo osrednjega foajeja, kjer v vitrini kraljuje deklaracija o neodvisni in suvereni makedonski državi, natipkana na pisalni stroj 25. septembra 1991.
Ko mislim, da je vse hudo že za mano, si privoščim zasluženo šilce rakije. In potem z grozo preberem etiketo na steklenici. Antika.
