AirBeletrina - Skrivnostna primera Ane Schnabl v dnevnem času -
Kolumna 22. 5. 2021

Skrivnostna primera Ane Schnabl v dnevnem času

Film Spinal tap.

Jutro po Bidnovi inavguraciji sem pregledovala svoje najljubše novičarske portale in na Guardianovi spletni strani naletela na članek, ki je opeval inavguracijski šov – novo upanje and such – in se še posebej globoko priklonil nastopu in pesmi mlade afroameriške pesnice Amande Gorman The Hill We Climb. Članek je ponujal videoposnetek opevanega nastopa, vendar sem ga, ker mi zgodaj zjutraj videovsebine reees ne ustrezajo, preskočila; namesto da bi pesem poslušala, sem jo naposled zgolj prebrala.

– kaj je narobe z mano, da se mi zdi pesem povprečna, borderline slaba?

– inavguracija predsednika ZDA ali šolska proslava?

– politika kot šovbiznis, šovbiznis kot politika?

– cesar je nag ali pa sem samo zoprna?

– samo snob sem, ljudem je pesem všeč.

– nič ne štekam.

– dopuščamo slabe pesmi, ker – novo upanje?

– AAAAAAAAAAA … ful je zgodi.

Na pesem sem za tisti dan pozabila.

Na pesem nisem mislila niti še naslednji dan, se mi zdi.

No, tretji dan, se mi zdi, pa mi je kolega že zarana v FB chat poslal transkript pesmi in me vprašal, ej, Ana, kaj je to. Odgovorila sem nekako v slogu –, nato pa sva se pridušala nad ljudskim okusom, nato pa sem, zaradi skupnega pridušanja opolnomočena, torej objestna, na FB objavila opolnomočen, torej objesten, post o tem, kako je ta pesem slaba. Ni za kej: zapis sem zaključila s to besedno zvezo, tega se spomnim.

Padlo je nekaj lajkov, pa kar hitro. Padlo je nekaj komentarjev, hitro, med njimi tudi obešenjaška – in, kar sem spoznala šele kasneje, tudi najbolj inteligentna – opazka, da bi se lahko ob tej priliki pogovorili tudi o francoski himni. Če že interpeliramo, potem interpelirajmo, kar je res vredno interpelacije, je simpatično sporočala komentatorka, ne da bi dejansko zapisala kaj takega. I got her, post bi skoraj že izbrisala, a me je nekako zabavalo, da se v mehurčku končno tudi malo zabavamo, hehe, hkrati pa mi je godilo, da sem kot-da izpisala neko resnico, ki si je mnogi niso upali ali pa zanjo niso imeli dovolj časa ali pravzapravzaprav interesa. Na FB zato pač objavljamo, kajne, objavljamo, da dobimo občutek, faking počutek, da se gibljemo v območju resnice, da imamo prav, in ta prav se, vemo, meri le z vatli, ki jih ne osemenjuje resnica, ampak nekaj bolj arbitrarnega, neke simpatije, nek feel, nek bolj kompleksen družbeni dril. Prav je na internetih pač vajb. Prav je v resnici, hehe, samo vajb povsod med ljudmi in socialni zmediji nam tega niso kar naredili, socialni zmediji so to pač pač pač le vpotegnili. Toda. Pustim zaenkrat vse to –

– torej, ni minilo dvajset minut, pol ure max, in pod moj post, ki še ni bil izbrisan, je zašel prvi half-shunning, half-cancelling komentar, ki se je, se spomnim, pričel z besedami »to pa je že skoraj troll level take« in se končal s »kako grenek moraš pa biti, da«. Fakmi, pa ravno zdaj, sem si mislila, pa ravno zdaj, ko sem pričela uzirati svojo zablodo, svojo mini objestnost, ravno zdaj se mi mora pod objavo narisati kratek sestavek, ki me prisili, da zavrem duševni proces uziranja svoje zablode, svoje mini objestnosti, sestavek, ki me prisili, da zavrnem njegove prhke nastavke in se – pričnem braniti. Da se razumemo, v tistem trenutku in tudi še danes pesem The Hill We Climb doživljam kot povprečno, borderline slabo; ni šlo za to, da bi se mi zdela zablodela moja ocena pesmi – okus, okus, rit, rit –, zablodel je bil post. Bil je nepomemben, odveč, saj bi na javna vešala lahko obesila kaj drugega kakor pa ljudski okus ali pa se o pesmi izrekala v kontekstu novega upanja and such, ki ga je na oder prinesel Biden. V hipu, ko se je bil pod mojo objavo narisal omenjeni komentar, sem vse to že razumela – kdo bi si mislil, da bo francoska himna name kdaj naredila takšen vtis –, ampak, pardonček, ne kliči me skoraj-trol in ne reci mi, da sem grenka, saj moram, moram potem angažirati vso svojo pehoto, vso svojo artilerijo in vse svoje podmornice in bombnike, vse, kar od vojakinj in vojaške opreme imam, in potem v moji državi iznenada ni več nikogar, ki se ne bi tepel, pobijal na fronti, nikogar, ki bi rekel, opa opa opa!, nikogar, ki bi rekel, da je vse v bistvu semantika, komu se pa s tem sploh še da, nikogar, ki bi dejal, ejga, sori, smo malo zasrali, nikogar, nikogar takšnega, saj morajo na fronti iznenada vse dokazati, da niso troli in da niso grenki, nikogar, ki bi dejal, kurc, kurc, kurc, a gremo lahko pls raje na pivo. Ne kliči me skoraj-trol in ne reci mi, da sem grenka, saj v moji državi potem nihče več ne ostane doma, ne ostane pri sebi. Ha!

Hiperbola, valjda, izmenjava med mano in komentatorjem ni postala vojna, niti ni dolgo trajala, sva le civilizirana človeka, mi pa je pokvarila dan. Me prizadela. Sem se prizadela. Me je prizadel. Objavo sem naposled izbrisala, komentator pa se mi je po zasebnem kanalu nekaj kakor opravičil, ker je šel na juriš (»nekaj kakor«, saj je bil še zmeraj vzradoščen, da me je v nekem smislu »premagal«). Opravičilo sem »nekaj kakor« navkljub cenila, je pa ta detajl, ta mini dogodek, dogodček na internetih vkopal pot, ki je, vsaj tako izpeljujem za nazaj, vodila do moje deaktivacije FB računa. Vkopal pot, varianta: z lopato odmetal nekaj kamenja. Kajti da sem k delu lahko vpoklicala tudi bagre, ki so stezo dejansko položili, sem potrebovala še več – kako bi to imenovala? – duševnega/ intelektualnega kapitala.

*

Picassa sovražim, odkar sem izvedela, da je za sedemnajstletno Marie-Thérèse Walter, s katero je imel pri svojih dvainštiridesetih erotično razmerje, dejal, da je bila takrat, pri faking sedemnajstih, na vrhuncu svojih moči. Jaz sem bil na vrhuncu svojih moči, ona je bila na vrhuncu svojih moči, tako nekako. Ker itak nikoli nisem ljubila kubizma, ob tem ne občutim izgube, niti se ne počutim posebej osiromašene. Couldn’t care less, Picassa zagotovo nikdar ne bi povabila v svoje pisanje, kakor zadnji mesec vabim Caravaggia. Ki je bil brutalnež. Ki je nekoga celo umoril in nato bežal pred kaznijo. Ki, hm, je v primerjavi s Picassom obvi v prednosti, saj je ustvarjal pred toliko leti, da se občutijo že kakor »za devetimi vodami in gorami«, in ker je ustvaril delo, ki mi veliko pomeni, Davida z Goljatovo glavo.

– miopija?

– selektivnost?

– čustvena investicija?

– nekonsistentnost

– pristranskost

– prevzetnost

– Jane Austen

– ok, asociacija korak predaleč.

– človeško, prečloveško, ja, to pa.

– HJA …

Kakor nalašč je letos izšla knjiga Dora in minotaver hrvaške avtorice Slavenke Drakulić, ki se posveča življenju, malo manj delu, saj je bilo dela premalo, pogojno rečeno »francoske« fotografinje Dore Maar. Maar se je zapletla s Picassom in se od njega nikdar zares odpletla in knjigo sem prebrala, ker sem sklepala, da mi bo zagotovila novo municijo za sovraštvo do Picassa in res mi jo je zagotovila, čeravno sem pričakovala naboje velikega kalibra, ne pa komajda kalibrčke. Kakor nalašč je ravno v tednu, ko sem knjigo prebrala, FB prijatelj, ki ga pravzaprav sploh ne poznam, vem pa, kakšen položaj ima, recimo temu, v družbi, no, ravno takrat je FB prijatelj objavil sliko enega Picassovih aktov in se razpisal o, se mi zdi, svoji ljubezni do Picassove umetnosti.

Revež. Čeprav se mi je zdela njegova analiza Picassovega dela čudovito spisana, sem svoje pošasti vseeno morala spustiti na plano. Ne vem točno, kakšen je bil moj prvi komentar pod njegovo objavo, niti se ne spomnim točno nadaljnjih, vem le, da so skušali devalvirati Picassovo mesto v zgodovini umetnosti – ker je pač bil ogabnež – in nakazati, da so ogabčkani tudi vsi tisti ljudje, ki ga še zmeraj postavljajo na piedestal, saj je, ko kujemo genije, vendar veeeedno najlažje zanemariti eksploatacijo in/ali zlorabo ali diskriminacijo žensk. Tipkala sem in tipkala in na neki točki dobila občutek, da avtor zapisa sploh ne ve več, kaj se dogaja, pohvaliti je hotel sliko, ne pa zares rešiti sveta, nakar sem taisti občutek dobila še jaz in sem zato, se spomnim, o, ja, prijatelju, ki je bil v debato malček vključen in se je tudi verjetno že čudil, poslala defenzivno sporočilo – pa čeravno me sploh ni napadel –, da je pomembno, da se o teh stvareh pogovarjamo, in da sem jezna, saj vsakič, ko te probleme nagovorim, predme prileti kdo, ki me popljuva s histeričarko/komplikatorko/razno, ko pa se navsezadnje zavzemam le za pravičnost – v dotični debati je to storil le en moški, smela statistika –, pa je prijatelj odgovoril, da me seveda razume, a da se morda vtikam v napačen horizont in da naglavne grehe morda iščem oziroma podtikam političnemu zavezniku in je moj projekt zato jalov. Plus, Ana, lahko se vedeš kot buldog, kar ljudi itak odbija. Aja, M, sem že tiptiptipkala, mogoče pa se ženske moramo vesti kot buldoginje, da se nas zafuka sploh lahko sliši in kaj je pravzaprav narobe s tem, če nekemu privilegiranemu samcu pokvarim večer, če pa so mi privilegirani samci ukradli in skvarili že nepreštevno veliko večerov in dni, a, plus plus plus, sem mu hotela odvrniti, mesič je bil že nastavljen, prisežem, da bi se končal z veliko klicaji in čisto brez smeškov, vendar sem na koncu tunela zagledala luč, čisto dobesedno, saj je P, who feels my energy from two planets away, odprl vrata v spalnico in me vprašal, kaj je narobe in sem se mu zlagala, da nič. Neodposlani mesič sem zbrisala in M-ju natipkala nekaj spravljivega, na FB pa sem prav tako poskrbela za spokojno slovo.

Da se razumemo: vsebina mojih komentarjev pod nesrečno objavo je vsekakor vredna razmisleka in razprave, naslavljati učinke patriarhalnih razmerij, seksizem, rasizem, ksenofobijo …  je važno, supervažno, ekstravažno, toda –

*

V fantastičnem mockumentarcu Spinal tap eden od članov istoimenske glasbene zasedbe reporterju pojasnjuje, da ima bend »ta fantastični ojačevalec«, ki »gre do enajst«. Vidite, pravi glasbenik, večina bendov igra z ojačevalci, ki grejo do deset, ampak od tam ne moreš več nikamor, mi pa imamo ojačevalec, ki je za eno stopnjo glasnejši. Ampak, vpraša novinar, kaj pa, če bi ojačevalce, ki grejo do deset, preprosto naredili glasnejše? Potem bi bile enote najbrž enakovredne?

Mogoče ne najboljša metafora, a vsekakor – meni vsaj – supersmešen prizor; kleč je v glasnosti, kleč je v tem, da je najvišja možna glasnost vrednota, pa če gre do deset ali enajst, kleč je v tem, da ozvočenje lahko eskalira, da je pravzaprav že nastavljeno na pretiravanje, na eskalacijo.

Kleč je v tem, da komunikacija in odnosi, pa čeravno na internetih, niso rokenrol, pa naj bo to rokenrol fiktivnih Spinal tap ali pa resničnih Rolling Stones, in ker niso rokenrol, naj, razen v redkih primerih, ko imamo opravka z naciji, sploh ne bi potrebovali ojačevalca, če pa se ojačevanje že primeri, naj se pls pls pls zadrži tam okoli enke, dvojke ali trojke, saj te vrednosti lahko še učinkujejo.

Kleč, ki je fora, je v tem, da je enka duhovita, inteligentna opazka o francoski himni, dvojka je … trojka je … petka je opazka o naslovnikovi domnevni grenkobi, šestka zaletavanje v sogovornika, ki že dolgo razume, kar mu želim povedati, sedemka je … osemka je … devetka in desetka sta devalvacija in popolna devalvacija sogovornika, torej destrukcija sogovornika, cancelling in shunning, enajstka pa – kaj je enajstka?

So ljudje, ki so za enajstko izvedeli in ti se, za razliko od člana Spinal tap, nad zmožnostmi Marshallovega ojačevalca verjetno ne navdušujejo več.

*

Žal mi je, da sem bedna, da sem kdaj šla tudi do osem, čeprav ni bilo treba. Žal mi je, da ste bedni vi, da ste šli do osem, čeprav ni bilo treba. Žal mi je, da ne znamo bolje rokovati z bednostjo, ki ni nujno enako zloba ali škodoželjnost ali sovražnost, ampak se prevaja v »slab dan«, »slabo obdobje«, »pandemične okoliščine«, »objestnost«, »nepoučenost«, »nepremišljenost«, v tisoče drugih imen. Žal mi je, majkemi, da mi je, ker bomo, če se ne bomo učili rokovati s tem, torej če se ne bomo naučili razmisliti, komu in kdaj in kako kaj povedati, izgubili pravo municijo za bitke, ki jih je v resnici vredno – in ne samo cringy – bojevati. In, ja, žal mi je tudi, da nisem izpisala bolj ekstremnih primerov, toda to ni moralizirajoči zapis o drugih, to je – razkopavanje svojega vrta.

»Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.«