AirBeletrina - Skrivnostni primer gospodične V.
Panorama 3. 11. 2017

Skrivnostni primer gospodične V.

Prizor iz filma Ure do večnosti.

Vsakdanja puhlica je, da ni takšne osamljenosti, kakršna je osamljenost človeka, ki se znajde sam v množici; romanopisci jo ponavljajo; patos je neizpodbiten; in zdaj, od primera gospodične V. naprej, sem tudi sama naposled pričela verjeti vanjo. Takšna zgodba, kakršna je njena in nje sestre – mar ni pomenljivo, da se pri pisanju o njiju nagonsko zdi, da eno ime zadošča za obe – človek bi dejansko lahko omenil ducat takšnih sester v eni sapi. Takšna zgodba je komajda mogoča kod drugod kot v Londonu. Na deželi bi bil tu še mesar ali pismonoša ali pastorjeva žena; v visoko omikanem mestu pa so omikanosti človeškega življenja zožene na najmanjši možni obseg. Mesar pusti meso v preddverju; pismonoša porine pismo v nabiralnik, pastorjeva žena pa slovi po tem, da zaluča pastirske poslanice skozi taisto pripravno režo: nimamo časa, ponavljajo vsi, da bi ga tratili. In tako, čeprav ostane meso nepoužito, pisma neprebrana, pastirske opazke pa neupoštevane, nihče ničesar ne ve; vse dokler ne napoči dan, ko ti vršilci nalog molče doženejo, da štev. 16 ali 23 ni treba več oskrbovati. Na svojih obhodih jo izpustijo, in uboga gospodična J. ali gospodična V. izpade iz gosto spletene verige človeškega življenja; izpuščena od vseh in za vekomaj.

Lahkota, s katero takšna usoda doleti človeka, daje slutiti, kako zelo nujno je, da se človek uveljavlja, če noče, da bi ga izpuščali; kako neki bo sicer spet kdaj prišel k življenju, če so mesar, pismonoša in policaj sklenili, da ga bodo prezrli? Strašna usoda je to; mislim, da bom pri priči prevrnila stol; zdaj vsaj podnajemnik pod menoj ve, da sem živa.

Toda če se vrnemo k skrivnostnemu primeru gospodične V., v katerem se v začetnici, da se razumemo, skriva tudi oseba gospodične Janet V.: komaj potrebno je cepiti eno črko na dva dela.
Kakih petnajst let sta jadrali po Londonu; običajno ste nanju naleteli v določenih salonih ali slikarskih galerijah, in kadar ste rekli »gospodična V., kako ste?«, kakor da bi jo redno videvali slednji dan svojega življenja, je ona odgovorila »krasen dan, mar ne?« ali »kako slabo vreme imamo«, in vi ste se nato premaknili, ona pa se je zdela, kot da se je zlila s kakim foteljem ali predalnikom. Vsekakor pa niste več mislili nanjo, vse dokler se ob letu osorej morebiti ni oddelila od pohištva in so bile znova izrečene iste stvari.

Krvna vez – ali kar je že bila tekočina, ki se je pretakala po žilah gospodične V. – mi je namenila posebno usodo, da sem trčila vanjo – ali šla skoznjo ali jo razpršila v nič, kakor se že izrazimo – pogosteje od kogar koli drugega, dokler ni ta predstavica postala že skoraj navada. Noben sprejem ali koncert ali galerija se ni zdela do kraja popolna, če ni bila njegov del tudi dobro znana siva senca; in ko je, dolgo tega, prenehala strašiti na moji poti, sem megleno vedela, da nekaj manjka. Ne bom pretiravala in rekla, da sem vedela, da manjka ona; toda v rabi nevtralnega zaimka ni nobene neiskrenosti.

Tako sem se torej v neki natrpani sobi zalotila, da se z nezadovoljstvom brez imena oziram vseokrog; ne, zdelo se je, da so vsi tu – toda zagotovo je bilo nekaj odsotno na pohištvu ali zavesah – ali pa je nekdo morda snel grafiko z zidu?

Potlej pa sem zgodaj nekega jutra, ko sem se natanko ob zori prebujala, glasno zakričala Mary V. Mary V.!! Tistikrat je bilo prvič, o tem ne dvomim, da je kdo s tak­šno prepričanostjo zakričal njeno ime; v splošnem se je to namreč zdelo brezbarven epiteton, ki se ga je uporabljalo zgolj za to, da se zaokroži stavek. Vendar pa moj glas ni, kot sem napol pričakovala, priklical predme osebe ali videza gospodične V.: soba je ostala meglena. Ves ljubi dan mi je lastni krik odmeval v možganih; dokler se nisem prepričala, da bom na tem ali onem uličnem vogalu spet naletela nanjo kot običajno in jo gledala, kako izginja v daljavi, in bom zadovoljna. Vendar ni prišla; in mislim, da sem bila nezadovoljena. Vsekakor se mi je v glavi porodil čuden, fantastičen načrt, medtem ko sem ponoči budna ležala v postelji, sprva zgolj kaprica, ki je postopoma postala resna in vznemirljiva, da bom šla in osebno obiskala gospodično Mary V.

O, kako blazno in čudno in zabavno se je zdelo, zdaj ko sem se tega domislila – da bom izsledila senco, da bom videla, kje živi in ali živi, in se pogovorila z njo, kakor da je oseba, kakršne smo drugi!

Pomislite, kako bi bilo videti, če bi se z omnibusom odpeljali obiskat senco zvončnice v Kewski botanični vrt, kadar počiva sonce na pol poti nizdol neba!, ali če bi hoteli ujeti puhek regratove lučke! opolnoči na travniku v Surrey­ju. In vendar je bila to precej bolj fantastična odprava od teh, ki sem ju navedla; in medtem ko sem se oblačila, da bom krenila, sem se smejala in smejala ob misli, da so za mojo nalogo potrebne tako temeljite priprave. Škorenjci in klobuk za Mary V.! To se je zdelo neverjetno neskladno.

Končno sem dospela do stanovanja, kjer je živela, in ugotovila [z izveska], da dvoumno navaja – kot vsi mi – da je ona oboje, doma in zdoma. Pri njenih vratih, visoko zgoraj v najvišjem nadstropju zgradbe, sem potrkala in pozvonila in čakala in si vse natančno ogledovala; nihče ni prišel; in pričela sem se spraševati, ali sence lahko umrejo in kako se jih pokoplje; ko so se vrata počasi odprla in je za njimi stala služkinja. Mary V. je bila dva meseca bolna; umrla je včeraj zjutraj, natanko ob uri, ko sem zakričala njeno ime. Tako torej nikoli več ne bom srečala njene sence.

 

November je mesec knjižnega sejma. Pri Beletrini za vas pripravljamo posebno akcijo: ob nakupu katerekoli od naših nagrajenih knjig preteklega leta, ki bodo zbrane v paketu Sami naši!, si lahko eno od desetih izbranih #klasik izberete brezlpačno! Ena od njih bo tudi Virginia Woolf!

 

Znamenje na steni
Virginia Woolf
Leto izdaje:
2011

Prevajalec:
Tina Mahkota, Breda Biščak in Jana Unuk

24,65 €

Prevedla: Tina Mahkota