»Je bil profesor levičar ali desničar?« Tudi če bi novinar in publicist Ali Žerdin pisal biografijo slovenskega pravnika, oporečnika, politika in predsednika skupščine Franceta Bučarja (1923–2015) več let in se prebil skozi goro njegovih pravniških, publicističnih in političnih zapisov, ki jih je, kot priznava sam, v rekordno kratkem času pisanja le ošvrknil, verjetno ne bi dobil pravega odgovora na vprašanja, ki si ga zastavlja ob koncu knjige. Kako le, ko pa je v različnih zgodovinskih okoliščinah na podobna vprašanja Bučar ponujal različne odgovore, tudi protislovne. »A obstajajo tudi načela, o katerih ne bi nikdar razpravljal. Nikdar ne bi razpravljal o vladavini prava«.
Nadvse juristična drža. Pa tudi trmast je bil vseskozi ta »profesor«, kot Bučarja že v uvodu kar devetnajstkrat naslovi Žerdin, proti koncu knjige pa ga titulira le še pod tem modrost predpostavljajočim nazivom. To dvoje morda vedno ni šlo najbolje skupaj, ali kot je povedal Bučar sam, da se je vsakdo, ki je količkaj trše zadel obenj, opraskal, kar za gibanje v kultivirani in uglajeni družbi ni bila najboljša popotnica. Ampak na to tako ali tako ni mogel nikoli kaj prida računati. Sicer pa se je, čeprav oborožen z brezhibnim znanjem grških nepravilnih glagolov, ob maturi na šentviških Škofovih zavodih po lastnih besedah znašel popolnoma nepripravljen na življenje. Za odraščanje v laičnega katoliškega intelektualca, kar je bil namen trde vzgoje v tej Jegličevi vzporednici liberalnih gimnazij, bi morda še imel dovolj časa, če ne bi bilo to leta 1941, ko so po šolski palači že marširali nemški vojaki. Če bi takrat šel s tokom, bi kaj lahko pristal v oboroženih enotah Katoliške akcije. A ta druščina mu je bila »osebno zoprna«, pa tudi dileme, ali naj bo narodno zaveden Slovenec ali vzoren (Cerkveni hierarhiji sledeč) katolik, mu ni bilo težko razrešiti. Tako nekako, kot se sprijazniti s smrtjo pri svojih dvajsetih letih, ko je v zaporu v italijanski Novari izvedel, da bo naslednji dan ustreljen. Splet neverjetnih okoliščin, od tega, da ga je stražar z udarcem puškinega kopita nehote preusmeril iz vrste, namenjene na morišče, prek skakanja v in iz vagona, ko je že bil na poti v nacistično taborišče, ga je poleti 1944 pripeljal v Kokrški partizanski odred, kjer je, že s partijsko knjižico v žepu, postal politkomisar jurišne čete, čeravno je bilo 8. maja 1945, ko je iz rok nemškega hauptmana prevzemal jezuitsko kasarno sredi Celovca, videti, da ima še mnogo višji čin.
O tem, ali je Bučar potem res trpal zajete domobrance na vagone, namenjene na zadnjo pot onstran Karavank, kot so nam na podlagi fotodokazov skušali predočiti nekateri po njegovem obisku ljubljanskega magistrata oktobra 2011, Žerdin ne razpreda. Ostaja pa dejstvo, da je Bučar leto dni preždel v zloglasni OZNI in jo septembra 1946 zapustil z oznako »nezanesljiv«, kar je bila v tistih časih, ko so od tam odpuščali samo sovražnike in tiste, ki so imeli »težave z zdravjem uma«, kaj slaba popotnica. Ni pa mu slabo delo poznanstvo z Ivanom Mačkom – Matijo, ki mu je s svojim »Pr’ mir ga pustite« nudil zaščito tudi kasneje, ko se je vzpenjal po birokratski karieri in po ameriški izkušnji leta 1959, ko je zamenjal marksistični novorek z besednjakom sociološke sistemske teorije. A ko se je sredi sedemdesetih let po obračunu s Kavčičevem partijskim »liberalizmom« plaz usul tudi po meščanski znanosti na univerzi, ni mogel ali želel Bučarja pred CK-jevskimi očitki rešiti niti sam Maček. Sociologiji naklonjen profesor prava se je namreč iz bivanja v ZDA pod okriljem Eisenhowerjeve štipendije vrnil povsem očaran nad (tedanjim) »ljudskim kapitalizmom«, po njegovem povsem drugačnim od tistega v Marxovi eri. Postal je kritičen do sprege med partijsko birokracijo in delavskimi predstavniki ter na drugi strani pokazal razumevanje do tehnokratske strukture, ki so ji v času vzpona Kardeljeve »dogovorne ekonomije« pripisovali vso krivdo, če si je ta enačba prišla navzkriž za eno ali dvomestno število. Bučarjevo »podcenjevanje samoupravljanja« je bilo heretično v tolikšni meri, da mu ob prisilnem slovesu s pravne fakultete leta 1978 ni pomagalo niti dejstvo, da je bil njen edini profesor, ki je v dokaz o svoji »moralno-politični« primernosti lahko vpisal sodelovanje v NOB.
Morda bi lahko rekli, da se je ob skromni pokojnini pri svojih petinpetdesetih letih konec sedemdesetih znašel na podobnem mestu kot vzhodnoevropski disidenti. A vendarle ni ostal obsojen le na gore in njemu nadvse ljuba smučišča. Njegova knjiga Upravljanje, kjer je jasno zagovarjal avtonomijo družbenih podsistemov, je smela ugledati luč sveta leta 1981. Opravil je nekaj predavanj v tujini, občasno so mu dovolili spregovoriti celo na »rdečem lemenatu« FSPN, kjer so ga leta 1990 naposled tudi izvolili v rednega profesorja. Vmes pa je Bučar postal neusmiljeni kritik jugoslovanskega samoupravljanja, ki ga je imel zgolj za mimikrijo leninistične dominacije. Zbližal se ni le s svojim gimnazijskim sošolcem Alojzijem Šuštarjem in postal sodelavec katoliških revij, ampak so se okrog njega začele stekati poti najrazličnejših »sovražnih elementov«, od novorevijašev do anarholiberalcev, kot je bil Gregor Tomc, katerih ideje je vpletal v svoja številna razmišljanja. Kot tak je bil seveda kodno poimenovani »Tikveš« (hrv. buča) tako izrazit člen nastajajoče opozicije, da je morala Služba državne varnosti z mikrofoni pokriti vse prostore njegove hiše v Bohinjski Bistrici, pa še njeno dvorišče za povrh. Uslužbenci SDV, pa tudi radioamaterski sosed, so lahko tako ujeli tudi tisto, kar so »notranji sovražniki« in njihovi tuji »pomagači« snovali med kajenjem cigaret in pip na prostem, nekaj več težav pa sta jim gotovo zadala nadzorovanec in njegov študent Boštjan M. Zupančič, ki sta s svojim dopisovanjem v latinščini želela SDV prisiliti, da zaposli vsaj enega klasičnega filologa.
Žerdin pride na svoj domač teren s koncem osemdesetih let, ko je bil sam najmlajši, prof. Bučar pa najstarejši član kolegija Odbora za varstvo človekovih pravic, nič manj insajderski pa ni niti za kasnejše obdobje, ko se je njegov portretiranec prebil na vrh slovenske politike. Na tem mestu razkriva ozadja odnosov med Bučarjem in ključnimi člani DEMOS-a, torej predvsem Jožetom Pučnikom na eni strani in na drugi strani s predsednikom predsedstva Milanom Kučanom, ki ju je kot eden izmed redkih spoštoval oba skupaj, za razliko od neodločenega Lojzeta Peterleta, ko je šlo za zoperstavljanje nedemokratičnim vzgibom desnega pola njegove vlade, in še manj do Janeza Janše ter njegovega »bonapartizma«. Ob pisanju nove ustave za karkoli, kar bi dišalo po samoupravljanju, ni več hotel niti slišati, je pa izrecno podprl Mencingerjev načrt privatizacije, po katerem bi podjetja bodoči lastniki odkupili, čeprav je vedel, da bi to zmogla predvsem dotedanja tehnokratska elita. Ko ni dopustil, da bi vladajoča politika neposredno odločala o privatizaciji, kar so Peterletu prišepetovali njegovi severno- in južnoameriški svetovalci, se je tudi uprl ideji kadrovske čistke med »rdečimi direktorji«, podobno kot je v devetdesetih letih za groteskno označil idejo o lustraciji.
»Bil je zasvojen s politiko, a zanjo je bil tudi povsem neprimeren, saj je bil preveč svojeglav, bohinjsko trmast in uporniški,« je svoje besede o slabem politiku v najboljšem pomenu na pogrebu svojega prijatelja in planinskega tovariša pojasnil Jože Mencinger. »Če je smisel politike osvajanje oblasti, dr. Bučar ni bil le slab. Bil je politična zguba,« še bolj ostro odmerja oceno avtor biografije sam in obenem, brez kančka cinizma, dviguje svojega portretiranca visoko nad zidarske odre slovenske politične hiše, katere arhitekt je bil tudi Bučar sam. Verjetno kar pravo mesto za človeka, ki je bil prepričan, da je opredeljevane intelektualčeva dolžnost, ni pa dovolil, da bi njegove opredelitve postale žeton v političnih obračunih.
Ali Žerdin: France Bučar. Ljubljana: Založba Delo d. o. o., 2015. 192 str., 14,90 €.