»Spet želja, pisati v risalni blok, pisati dolgo, valujočo pesem / v dolgih, valujočih verzih na širok, pregleden, hrapav list« je verz, ki vase prelepo zajame pisanje Andreja Brvarja, prejemnika letošnje Prešernove nagrade za življenjsko delo – ob tej priložnosti je izšel prvi ponatis njegovih zbranih pesmi z zgovornim naslovom Retrospektiva (prvič izšlo 2007 pri isti založbi), ki nas popelje na slikovito potovanje po njegovem obsežnem in fascinantnem opusu. V kronološkem zaporedju si sledi osem njegovih pesniških zbirk, pri čemer so zadnje vključene Naplavine iz leta 2004 (Študentska založba), izmed vseh pa formalno najbolj izstopa duhovita Pesnitev o tem, kako je nastajala neka pesniška zbirka (Državna založba Slovenije, 1981).
V prvencu Slikanica iz leta 1969 (Založba Obzorja), ki stoji na začetku Retrospektive, Brvar že kar takoj (tudi z naslovom) napoveduje svoj pesniški program: njegove pesmi bodo slike – in tega načela se drži še danes. Pred nas postavlja fragmente iz življenja, ki jih oživi na skoraj slikarski način, saj jih opiše živo, z vseh strani in perspektiv (»Tistega dne si nisem upal več v morje. Veter je vse bolj naraščal in valovi so vse bolj bučali, vse bolj renčali, renčali in razkrivali dolge, koničaste, pošastno bele zobe«). Zaradi tega se bralcu velikokrat porodi občutek, kot da so pesmi narisane s čopičem, saj brez težav izstopijo iz beline papirja in se razbohotijo v vsej svoji barviti domišljijskosti in vitalističnem zanosu.
Brvar ne gradi na abstrakciji, ampak na nam bližjem stvarnem svetu, skozi katerega na manj konvencionalen način izrazi nekaj abstraktnega. Njegova poezija je namreč zelo bogata s konkretnim in močnim podobjem (»njej se večkrat sanja da si sname obraz / njej se je v čelo zaletel netopir«), ki pa ne zapade v klišeje, saj se jim Brvar spretno in precej zavestno izogne z uporabo absurda in banalnosti (»ježek za cvetlice / pes si liže spolovilo / gobica za šivanje«). Tako so pesmi velikokrat naravnane hudomušno (»veter zanaša slap, slap zrači vodo, voda pozibava raco, raca prehiti krapa in šavsne po kruhu – cap«), vendar pa ne zanemarja niti ljubezenskih pesmi, polnih nežnih motivov: »saj sem vedel, / da te bom spet začel gledati vse bolj tako, / kot bi gledal kakšen teloh ali vejo mačic.« Vsebinsko so teksti največkrat neke vrste »prizori iz življenja«, ki jih zaznamujejo letni časi, občutja, zelo očitno pa tudi Brvarjev domači kraj, Maribor, ki je včasih omenjen kar neposredno: »pomlad / pride v maribor iznenada, s prvim jutranjim vlakom«, včasih pa bolj opisno, pri čemer je pesem Hoja za prividom pravi slavospev štajerski prestolnici, za katero se Brvar neprestano zavzema tudi izven svojega literarnega ustvarjanja.
Ne glede na konkretnost pa njegove pesmi niso pomensko prazne, saj znajo tudi kritizirati družbeno stanje in pozivajo k premisleku: »k vragu pa tak proletariat / ki že dolgo več ne zna / nositi transparentov / ki že dolgo več ne ve / kaj pomeni štrajk«, pri čemer avtor pod drobnogled ne vzame samo »drugih«, ampak tudi sebe – nenehno reflektira lastno poetiko in načine produkcije (»pisati z lastno krvjo, kot se reče, tudi z lastnim urinom / samo ne z besedami, besedami, besedami«), pa naj bo to s pomočjo samokritike: »kako se mi pesmi niso nič več zapisovale same od sebe, se pravi / kako jih nič več nisem sestavljal s samoumevno lahkotnostjo«, ali z vpletanjem samoironije: »ker se celoten proces tudi meni razkriva šele zdaj, ko to pišem, torej skozi refleksijo, vedite, da se z vami vred čudim, kako dolgotrajen je bil in ovinkast.«
V Retrospektivi je razvoj Brvarjevega pesniškega ustvarjanja jasno razviden, saj so zbirke, čeprav se kar šibijo od besed, izpisane premišljeno, obenem pa med njimi preteče dovolj časa in zorenja, da se lahko izkristalizirajo spremembe v dojemanju pesništva, mogoče še očitneje na ravni forme kot pa vsebine. V začetnem delu prevladujejo pesmi v prostem verzu, ki funkcionirajo, a se verzi vedno bolj raztezajo čez vrstice, v zadnjih vključenih pesniških zbirkah pa Brvar že odločno poseže po njemu ljubi pesniški obliki – pesmi v prozi (vemo, med drugim je pripravil antologijo slovenske pesmi v prozi Brez verzov, brez rim, Študentska založba, 2011). Poleg izborov iz pesniških zbirk nam Retrospektiva postreže še z dodatki; vsebuje še odsek z naslovom Iz razmišljanj o pesništvu, iz Brvarjevih esejev, ki podrobneje osvetljujejo pogled na njegovo ustvarjanje, poglobljen spremni zapis Mitje Čandra ter bibliografijo, ki jo je uredil Matjaž Hočevar. Nedvomno navdušujoč pregled ustvarjanja pesnika, ki še ni rekel zadnje.
Andrej Brvar: Retrospektiva: izbrane pesmi. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2015. 278 strani, 19,95 €.