Nekega novembrskega popoldneva Saleh Omar v romanu By the sea – Abdulrazaka Gurnaha (The New Press, 2001) prispe na letališče Gatwick z Zanzibarja, oddaljenega otoka v Indijskem oceanu. S seboj ima majhno vrečko, v kateri leži njegova najdragocenejša lastnina – škatla iz mahagonija, v kateri je kadilo. Nekoč je namreč imel trgovino s pohištvom, hišo in družino. Zdaj je prosilec za azil. Omar beži iz lastne države, ker so zli džini, lažni vladarji, uveljavili avtokracijo. Medtem ko Omar v Združeno kraljestvo skuša vstopiti s ponarejenim potnim listom (pod psevdonimom Rajab Shaaban Mahmud), spoznamo še en lik – Latifa Mahmuda, ki je tesno povezan s Salehovo preteklostjo; Latif Mahmud je namreč sin resničnega Rajaba Shaabana Mahmuda in je že zdavnaj prekinil vse odnose s svojo družino v Zanzibarju. Mahmud je prav tako potoval v Evropo, vendar na bolj legitimen način – s pomočjo študentske vize v vzhodno Nemčijo, od koder se je – že v 60. letih – zatekel v Anglijo, kjer se je uveljavil kot angleški profesor in pesnik; predvsem pa živi osamljeno življenje.
Ko se Saleh in Latif srečata v angleškem obmorskem mestu, se razkrije, da je roman sestavljen iz drobnih scen – poleg razkrivanja tragedije postkolonialnega sveta, kjer se beguncem svet ves čas ruši, imamo občutek, da gre tudi za idejo prihajanja domov. Zgodba o ljubezni in izdaji, o zapeljevanju in posedovanju ter o ljudeh, ki poskušajo najti stabilnost, je pisateljev šesti roman. Zanj je bil nominiran za Bookerjevo nagrado in za knjižno nagrado Los Angeles Timesa. Recenzent v New York Timesu je roman By the sea označil za »preiskavo narave usmiljenja«, medtem ko je raziskovalka Sissy Helff, ki se je osredotočila na politiko zastopanja in skupne prakse obravnavanja ter označevanja beguncev in prosilcev za azil v medijih na splošno in zlasti v literaturi, zapisala, da Gurnah bralca sooča s heterogeno sliko težav beguncev. Trdi na primer, da roman uspe izrisati zapleteno panoramo begunskih zgodb, ki preči tanko mejo med znanimi podobami beguncev (s temami izgube in izseljenstva) in podobami sodobne identitete v večkulturni nacionalni državi.
Božanje in olajšanje
Velik del romanov letošnjega Nobelovega nagrajenca, ki je po Woleju Soyinki (1986) prvi temnopolti Afričan in šele šesti pisatelj z afriške celine, ki je prejel to prestižno nagrado, je postavljen na obalo vzhodne Afrike, večino junakov njegovih del pa prihaja iz Zanzibarja. Za poznavalce afriške literature to presenečenje prihaja kot svojevrstno božanje in morda celo kot tiho olajšanje, saj je očitno, da je afriška literatura v vsej kompleksnosti in raznolikosti, predvsem pa kvaliteti, še vedno sprejeta z dobršno mero skepticizma. Pravzaprav podelitev tako velike nagrade relativno neznanemu piscu pomeni svojevrsten prevrat.
Gurnah je resda prezentiran kot tanzanijski pisatelj, toda njegova identiteta je izrazito kompleksna. Odraščal je na Zanzibarju, avtonomni skupini otokov v Indijskem oceanu, ki se je po osamosvojitvi od Britancev združila s celino pod imenom Tanzanija. Odnosi s celino pa so bili vedno kulturno in politično obremenjeni in tudi zaradi tega se je Gurnah v šestdesetih letih preselil v Veliko Britanijo; na ta način naj bi se izognil državnemu terorju nad Arabci v Zanzibarju. Pisatelj nam nenadoma daje priložnost za razmislek o zamolčani zgodovini »majhnih krajev«, ki trpijo za posledicami kolonializma. Od tod verjetno prihaja tudi opredelitev, da romani Abdulrazaka Gurnaha postavljajo vzhodnoafriške junake v širši mednarodni kontekst, pri čemer so »Afričani vedno bili del večjega spreminjajočega se sveta«. Po drugi strani je Gurnah opredeljen kot temnopolti britanski pisatelj, ki se je v Združeno kraljestvo preselil iz prej koloniziranih regij in v središče svojega pisanja postavlja temo migracij in asimilacije. Njegovi junaki so izkoreninjeni, odtujeni, celo nezaželeni, pri čemer je vprašanje, ali se res počutijo žrtve. Po pisateljevih besedah je »osamljenost, odtujenost postala plodna podlaga za razmislek« in ga je pripeljala do pisanja leposlovja, pri čemer se je skliceval na svojo izkušnjo selitve in občutek pretresenosti zaradi odkritega rasizma, s katerim se je srečal.
Kritičarka Felicity Hand celo trdi, da se vsi romana Abdulrazaka Gurnaha, ki so zaznamovani bodisi z morjem ali puščavo, nanašajo na »odtujenost in osamljenost, ki jo povzroči emigracija«. Ko govorimo o razdrobljeni identiteti, se sočasno postavlja tudi vprašanje doma, kar njegovim junak dodaja neko posebno hrepenenjsko držo. Za Gurnahove junak je značilno, da po selitvi običajno ne uspejo v tujini in da je to, da so krenili na pot proti svetu, zaznamovano z ironijo in humorjem.
Zemljevidi niso naivna materija
Ko poslušamo Abdulaha Gurnaha, naj gre za njegove razlage o zemljevidih, za katere trdi, da niso naivna materija, pač pa nekaj, kar je legitimiralo razkosavanje sveta, ali o vračanju migrantov v njihov izvorni kraj, ki je vedno izjemno težko, saj večina čaka, da bo nekaj nesla nazaj, pri čemer pa se vedno sproža tudi vprašanje – kaj pomeni tu in kaj pomeni tam, se zdi, da nas bo preko številnih aluzivnih slik in odlivov pripeljal do točke pomiritve. Takšna je na primer zgodba o stotih predmetih, ki jo je razkril za BBC. Pripovedoval je, da je v mladosti v Zanzibarju našel kose kitajske keramike. »Šele kasneje«, je dejal, »ko začnete hoditi v muzeje ali poslušate zgodbe o velikih kitajskih armadah, ki so obiskale vzhodno Afriko, predmet postane dragocen, označevalec nečesa pomembnega – povezave«. Tedaj je moč videti predmet in ugledati njegovo popolnost, težo in lepoto. Zaradi tega je prisotnost tako oddaljene kulture, kot je Kitajska, neizogibna. Gurnaha bi lahko imeli za pisca Zanzibarja, vzhodnoafriškega pisatelja, afriškega pisatelja, nekoga, ki piše o svetovih Indijskega oceana ali pa za britanskega pisatelja, ki obravnava vprašanje spomina, lokalnega in kozmopolitskega, razseljenosti, zapuščenosti in identitete. Toda tako kot drobci kitajske keramike so svetovi njegovih likov zlomljeni, kljub temu pa se trudijo – tako Samir Jeraj v eseju o pisanju Abdulrazaka Gurnaha –, da bi bili popolni, dragoceni in lepi.
Posebnost letošnjega Nobelovega nagrajenca je tudi v tem, da se za razliko od svojih pisateljskih kolegov, kot so Leila Aboulela iz Sudana, Chimamanda Ngozi Adichie in Teju Cole iz Nigerije ter NoViolet Bulawayo iz Zimbabveja, ne osredotoča zgolj na temo migracij, pač pa je eden redkih in predvsem prvih piscev, ki je artikuliral izkušnje potovanja iz Afrike na zahod. Gurnah je bil star skoraj štirideset let, ko je objavil svoj prvi roman Memory of Departure (1987). Kljub temu da je dolga leta živel v Združenem kraljestvu in do takrat doktoriral iz književnosti, se je zdelo, da je še vedno prišlek. »Še vedno sem odhajal,« je pisatelj povedal Razii Iqbal v enem izmed intervjujev. Prvi roman je bil končan pred več kot desetletjem, vendar ga je serija Heinemann African Writers zavrnila. Po pisateljevih kasnejših interpretacijah je šlo za to, da njegovih del ni bilo lahko umestiti med afriške ali britanske ali diasporične. Z romanom Paradise iz leta 1994, ki je bil uvrščen v ožji izbor za Bookerjevo nagrado, je kasneje prodrl med širše bralstvo, ne glede na to, da njegovi romani niso lahko branje, in začel zbujati kritično zanimanje.
Bogata medbesedilnost
Značilnost romanov Abdulrazaha Gurnaha je tudi bogata medbesedilnost; sklicevanja na splet literarnih besedil. Za njegovo pisanje se pogosto uporablja zapis Virginie Woolf: »Spomin teče z iglo noter in ven, gor in dol, sem ter tja.« Njegovi romani pa so, čeprav izrazito premišljevalski, zaznamovani tudi z globoko čutnostjo in plastičnimi opisi, s pomočjo katerih priklicujejo izginule svetove. Nobelov odbor je na primer poudaril Gurnahov prispevek k postkolonialni literaturi: »V Gurnahovi prozi vedno najdeš drugo zgodbo, ki jo zaznamujejo glasovi in posamezne usode, ki ne potrjujejo kolonialnega prikaza zgodovine.« Gre za citat, ki se navezuje na afriški pregovor. Leta 1994 ga je v intervjuju za revijo Paris izpostavil tudi ikonični nigerijski pisatelj Chinua Achebe: »Dokler levi nimajo svojih zgodovinarjev, bo zgodovina lova vedno poveličevala lovca.« Gurnah zapisuje glasove in spominę tistih, ki tvegajo, da bodo izbrisani s strani zgodovine; seveda je postkolonializem v središču njegovega zanimanja in tako tudi njegovega pisanja ali konkretneje, izgnanstvo in izseljenstvo zaznamujeta vseh njegovih deset romanov. Svahili je njegov prvi jezik, angleščina pa je postala jezik njegove literature. Svahili, arabščina, hindujščina, nemščina, citati iz Korana in arabske klasike povezujejo njegovo prozo. Hkrati pa je ključno razmišljati, katere so tiste edinstvene prizme, ki se jih poslužuje Gurnah – pogosto se namreč osredotoča na ocean kot kraj, iz katerega nastajajo zgodovine, identitete, odnosi, intimnosti in politika. Ogromna, a premalo raziskana obala svahilija je dom bogatega amalgama afriške, azijske in arabske dediščine, prav te svetove pa prikazuje Gurnah v svojih romanih.
Pisatelj v svojih predavanjih pogosto govori tudi o občutku pripadnosti tistemu svetu Indijskega oceana, ki ga je poznal in je v veliki meri islamski ter je bil nekako vključen v islamsko epistemologijo, tudi če govorimo o indijski ali hindujski kulturi. »Torej, to je en način razumevanja, kot pravim,« je pred leti priznal akademičarki Tini Steiner: »Potem pa so tu še druge stvari, ki so povezane z bolj zapletenimi zadevami. To je zgodovina nasilja; to je zgodovina izkoriščanja ljudi, ki prihajajo od drugod, zlasti iz dela vzhodnoafriške obale, od koder izviram.« Seveda ne preseneča, da Gurnahovo delo predstavlja izziv, če ne celo provokacijo za tipične načine branja in razmišljanja o postkolonialni literaturi. Drugi pomemben premislek je način, kako Gurnah v liričnih pasažah pripoveduje o notranjosti svojih junakov. Pri tem ne piše nujno in ne razmišlja posebej o islamu, toda glede na zlorabo muslimanov po vsem svetu in z učinki vojne proti terorizmu je ključno opomniti, da Gurnahovi romani omogočajo bralcu uvid v celo paleto muslimanskih likov, ki so premišljeni, človeški in zapleteni.
Nemški kolonializem
Še ena zamolčana tema, ki jo letošnji Nobelovec prinaša v branje, je izkušnja z nemškim kolonializmom. Pisatelj je dejal, da si nikoli ni mislil, da bo spisal roman, kot je Afterlives (2020), vendar je ta nekako sovpadel s časom, ko sta bili nekdanji kolonialni velesili Nemčija in Velika Britanija pozvani, da ponovno proučita svojo (kolonialno) zgodovino. »Nenehno se ukvarjamo s temi vprašanji,« je dejal pisatelj v enem izmed pogovorov. Po njegovem še zdaleč ne živimo v dobi, v kateri bi bila vprašanja spomina, pravice in sprave brezpredmetna, pač pa je vedno obstajalo sedanje ozračje napada na tujce (in sovražnosti). »Hkrati pa mislim, da obstaja stalna borba.« Afterlives obravnava vpliv in prehajanje posledic kolonializma iz generacije v generacijo. Roman se odpre tik pred prvo svetovno vojno v nemški vzhodni Afriki, ki je danes znana kot Tanzanija. Junakom sledimo skozi epizode pretresov in konfliktov: podrobno opisuje ravnanje nemških sil ob Maji Maji vstaji, ki je pomenila upor islamskih in animističnih Afričanov, čeprav se osredotoča na zgodbo para Khalifa in Asha, ki sta se poročila leta 1907. Ritem romana je hiter, recimo nekakšna serija psiholoških portretov, ki obravnavajo travmo, in kot že naslov pove – tisto, kar sledi in se upočasni ob opisovanju romance med Hamzo in Afijo; njuna ljubezen raste ob stiski. Gurnah torej o zgodovinskih dogodkih pripoveduje z osebnega vidika ter predvsem z veliko mero empatije, ki je tudi posledica notranjega pogleda v zgodovinske trenutke.
Dodana vrednost Gurnahovih romanov je raba svahilijskih besed in stavkov. V romanu Afterlives ni nič drugače. Gurnah bralca spodbuja k prepoznanju vloge kolonizacije pri rabi jezika in njenega učinka na literaturo. Tako se na subtilen način preseže diskusije, kot se je odvijala med Chinuo Achebejem in Ngugi wa Thiong’om; razpravljala sta, ali naj afriški pisatelji pišejo v angleškem jeziku (Achebe), ter s tem dosežejo širše občinstvo ali v afriških jezikih kot del procesa dekoloniacije (Thiong’o). Jezik, ki se ga poslužujejo Gurnahovi liki, odraža njihovo kompleksno identiteto; nekateri liki na zahodu prevzamejo novo identiteto, se pretvarjajo, da so nekaj drugega, kar so v resnici, predvsem, da bi zaobsegli svojo novo situacijo. Glavni lik v romanu By the sea se pretvarja, da ne govori angleško, ker so mu povedali, da to pomeni, da bo verjetno dobil azil. Prisiljenost v laganje in manipuliranje z resnico, da bi prelisičil sistem in se znašel v novem vrednostnem sistemu, je – tako Gurnah – posledica neke nove realnosti kolonializma. Podobno se zgodi v romanu Afterlives, kjer so bili ljudje, ki so bili nemški vojaki (schutzruppe), od svojih novih britanskih okupatorjev deležni sumničenja, kljub temu, da so bili mnogi v te vloge prisiljeni. Po pisateljevem mnenju so se kolonizirani na strani kolonizatorjev borili iz kompleksnih razlogov. V tem smislu je eksemplaričen prizor iz romana Afterlives, kjer sta nemški kolonializem in njegov konflikt z Veliko Britanijo hkrati kontekst in del vsestranske izkušnje, skozi katero se razvijajo liki. Tu imamo tudi lik nemškega častnika, ki je v mikrokozmosu kolonializma navdušen nad enim od svojih vojakov in s svojo močjo nad njim; hvali se, da ga lahko nauči nemško dovolj dobro, da bo bral Schillerja, hkrati pa istemu človeku izreče brutalne kazni. Do njega čuti nežnost in celo spolno privlačnost. Odnos postane nepojasnjen. »Noče priznati,« pravi Gurnah. »Noče razumeti, zakaj do tega gospoda čuti nekakšno nežnost.«
Kasneje v romanu Afterlives naletimo na gibanje »ponovne kolonizacije«, ki je cvetelo pod nacistično oblastjo, ki je pritegnilo več nekdanjih askarijev; ti so se med prvo svetovno vojno borili v schutztruppeju. Najbolj znan med njimi, Bayume Mohamed Husen, se je v poznih dvajsetih letih prejšnjega stoletja poročil v Nemčijo in imel otroke z Nemko, preden se je vključil v gibanje za »ponovno kolonizacijo«. V zgodnjih štiridesetih letih je delal kot igralec, kasneje pa so ga poslali v koncentracijsko taborišče zaradi zunajzakonske zveze z belo žensko. Gre za tragično potovanje, ki odraža Husenovo fascinacijo nad močjo, statusom in identiteto, ki mu jo prinaša njegova povezava z Nemčijo, ne glede na vzpon nacizma. Ob takšni zgodbi se tudi zavemo, kako malo znanega je o nemških kolonialnih izkušnjah na afriški celini. Predavatelj postkolonialne književnosti na Univerzi v Exeterju, dr. Florian Stadtler, trdi, da je odsotnost teh izkušenj opazna zlasti v literaturi – življenje Bayume Mohameda Husena je bilo resda predmet biografskega proučevanja in celo dokumentarnega filma, toda razprave, ki so se zgodile, so se v veliki meri osredotočile na grozodejstva in genocide v Namibiji, nekdanji nemški jugozahodni Afriki; kar zadeva Nemčijo in nemško literaturo, pa naj bi vladalo določeno nelagodje glede tovrstne teme, ki zajema dejanja najbolj pošastne okrutnosti.
Čudno protislovje
Gurnah poudarja, da je Hannah Arendt v svoji knjigi Totalitarizem potegnila vzporednico med nasilno, genocidno uporabo rasnih teorij v kolonijah in med razvojem nacizma, ki je dosegel vrhunec v holokavstu. Poleg tega opaža protislovje v sami naravi imperializma, ki je izpovedoval skrb za ljudi, hkrati pa jih je množično ubijal. »Težko je razumeti nasilje in krutost, ki sta jo nekako omogočili ideji o rasi,«je dejal Nobelovec. Tanzanija je po njegovem v tem času utrpela neskončno nasilje; tudi vsak upor ali nedisciplina je bila grobo zatrta. Kljub temu dodaja, da so nemški naseljenci in kolonialne oblasti izrazile skrb glede izboljšanja zdravja, izobraževanja in kmetijstva. Obstajalo naj bi čudno protislovje, ki ga imperializem vsebuje: na eni strani nasilna prisila, na drugi pa javni moralni položaj.
Tako kot pri drugih Gurnahovih romanih tudi v zadnjem delu junaka Hamza in Afijin sin potujeta na zahod, v Nemčijo. Tam se obeta raziskava, kam je tragični Ilyas odšel in kaj se mu je zgodilo. Konec romana Afterlives združuje teme izbire, selitve zaradi ljubezni, spomina in zgodovine. Čeprav se zdi, da je v Gurnahovih romanih vse odvisno od kraja, na katerem se junaki nahajajo, in zgodovinskega konteksta, v katerem živijo, je precej pozornosti posvečene tudi drugim elementom, kot je čas. V tem smislu je povedna anekdota, kako se je Gurnah odzval na vprašanje ene izmed svojih bralk – ali lahko morje v njegovih romanih razumemo kot snov. Odgovoril je, da morje razume kot prostor sprememb; nenazadnje ne gre le za vodo, pač pa tudi za dinamiko vetra, soli itd. Vsi ti elementi skupaj tvorijo nekaj, kar pojmujemo kot morje.
Kar zadeva čas, si Gurnah prizadeva, da bi se čas v njegovih romanih povrnil na več načinov. Časovni lok romana Afterlives se razteza v okviru petdesetih let in vsebuje koledar, označen z datum in dogodki. Gre za sugestijo, da ima vpliv kolonizacije dolgo in zapleteno zgodovino, pri čemer je poveden primer tradicionalnega sistema trgovanja – karaven npr. iz romana Paradise in skupnosti, ki so jih oblikovale – vse to je uničil najprej nemški in nato britanski imperializem. Giordano Nanni v svoji knjigi Kolonizacija časa celo trdi, da je bil čas sam po sebi koloniziran in da so se morali kolonizirani prilagajati evropskim časovnim sistemom, deloma zaradi birokratskih procesov. To je tudi tema romana By the Sea. Glavni junak noče uporabljati telefona, s čimer nasprotuje konvencionalnim predstavam, in uživa v preprostem dejstvu, da ga morajo znanci še vedno obiskati nenapovedano.
Skoraj škandal
Čisto ob koncu je smiselno omeniti skorajšnji škandal, ki se je zgodilo ob podelitvi letošnje Nobelove nagrade. Dolgoletni nominiranec, kenijski literarni velikan Ngũgĩ wa Thiong’o, je očitno spet ostal v rezervi, medtem ko je bilo delo drugega vzhodnoafriškega pisatelja nenadoma prepoznano. Ko je Gurnahova dolgoletna založnica Alexandra Pringle (Bloomsbury) po podelitvi nagrade rekla, da je Gurnah eden največjih živečih afriških avtorjev, je zakrila pomembno dejstvo, ki se bo marsikomu zdelo preveč lokalno obarvano. Gre za to, da v afriški literaturi – v angleško govorečem svetu – prevladuje pisanje iz Južne Afrike in Nigerije. Na to kaže dejstvo, da sta že prejela Nobelovo nagrado južnoafriška pisatelja JM Coetzee in Nadine Gordimer, poleg Woleja Soyinke iz Nigerije. Ngugi Ngũgĩ wa Thiong’o piše v angleščini, vendar je poznan kot glasen zagovornik ohranjanja domačih jezikov, med drugim je ustvarjal dela v maternem jeziku, gĩkũyũ. Tako kot Kenija je tudi Tanzanija država, v kateri svahili kultura, književnost in izobraževanje ostajajo živi in dinamični. In tu nastopi ironija: Gurnah piše v angleščini, čeprav jo je preoblikoval in prepojil s svahilijem, in čeprav je svahili njegov materni jezik. Nekateri kritiki trdijo, da so se podeljevalci Nobelove nagrade znova odločili, da bo nagradili primat pisanja v angleškem jeziku na celini in se tako odrekli tistemu piscu, ki se je neutrudno boril proti tej prevladi. Toda če povzamem misel Bhakti Shringarpure, pisateljice in akademičarke ter urednice Warscapes magazine: če je vseprisotna ideja o »literarnih zaslugah« tisto, kar šteje pri Nobelovi nagradi, potem ni nihče bolj zaslužen za to priznanje in ugled kot Abdulrazak Gurnah.
Že odgovor na vprašanje, ki so mu ga zastavili tik po razglasitvi, izkazuje posebno nobleso in zahteva priklon: umetniško ustvarjanje je lahko tudi branik pred silami razčlovečenja in smrti. In Gurnah, ki se že celo svoje življenje ukvarja z dolgo zgodovino razvrednotenja in ponižanja, je bil pri vprašanju begunske krize nedvoumen: »Razlog, da se mnogi ljudje v Evropi tako težko sprijaznijo s tem, je nekakšna – na kratko povedano – skopost.« Zdi se, da Gurnah povzame tam, kjer se je ustavila nigerijska pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie; ne samo da imajo ljudje pravico potovati, gre tudi za to, da imajo tisti, ki prihajajo, evropski družbi tudi nekaj ponuditi.
