Pesniška enciklopedija ženskih frustracij
Če od literature primarno pričakujete družbeno refleksijo, je zadnja pesniška zbirka Patricije Peršolja, ki je bila letos nominirana za Veronikino nagrado, pravšnja izbira. Z njo namreč avtorica dokaj izrecno izvede razrez ženskega družbenega tkiva z občutnim poudarkom na obolelih, ranjenih, posebnih osebkih.
Gospodinjski blues je kalejdoskop usod posameznic, ki jim življenje ne prizanaša in lahko najpogosteje krmarijo edino med »med jutranjim in večernim / tuširanjem bolečine.« Je pesniška enciklopedija frustracij sodobne ženske, katere temeljna in predvsem določujoča vloga je navzlic vsem feminističnim (r)evolucijam še zmeraj naslovna skrb za gospodinjstvo – kakorkoli že obrnemo, katerokoli žensko uzremo. Temu nenazadnje pritrjuje tudi sociologija. Tanja Rener v spremnem zapisu k danes kultni sociološki razpravi Ann Oakley Gospodinja iz leta 1974 (prevod v slovenščino 2000) podobno kot Oakley ugotavlja, da je v vseh sodobnih družbah družinsko delo spolno določeno in v glavnem neplačano žensko delo.
Tudi Bluesovske ženske so primarno gospodinje, četudi zavoljo izgube kake druge istovetnosti. »Da ne bi, slučajno, / kdo / od tvojih družinskih članov / podvomil / v čvrstost / tvoje ustaljene oblike / gibanja / na Zemlji. / Medtem ko ti / srce peče in poskakuje / kakor kostanj v razgreti naluknjani ponvi.« V gonji po zadovoljevanju potreb svojih mož, otrok in drugih namreč sebe kategorično zapostavljajo, popredmetijo – kajti treba je »nahraniti ducat inšpektorskih pogledov, / ki te potrebujejo takšno, / ustrezno za predelavo, pakiranje / in trajno zamrznitev«. Zato ogledalo postane prekletstvo, lasten odsev v njem pa po letih samozanikanja neznosen in je treba vanj usekati z leseno krtačo: »ker boš po kosih / nepravilnih oblik in velikosti / laže preoblekla tujko, ki v tem hipu še strmi vate«.
Zbirka se koncentrira na tisti segment žensk, za katerega se zdi, da so ga (feministične) družbene izboljšave, izenačitve zaobšle: ženske, ki niso znale ali niso zmogle preseči tradicionalnih družbenih kalupov, oziroma tiste, ki se v življenju (svoji vlogi) preprosto ne znajdejo. Zdi se, da so pravcati magnet za nesrečo. So vseh starosti in stanov (skoraj pravilen statistični vzorec) – od klošarke, čistilke, sobarice, frizerke, kuharice, trgovke do uradnice, študentke, babice, mame, tete, samohranilke, jalove ali zlorabljene ženske, priseljenke, domačinke ipd. Avtorico vznemirjajo tako tiste posameznice, ki se ne trudijo več vzdrževati fasade ali pa je preprosto ne zmorejo, kot tiste, ki svoje »pasje življenje« sproti režirajo v burlesko in ga v živo predvajajo gledalkam pred steklenimi ekrani. Da nihče ne posumi. Pesnica svojim junakinjam leze pod kožo, jim snema maske in očala, jim zre naravnost v (pogosto pordele) oči. Spremlja jih na njihovi obupani poti, »kako izpeljati življenje do konca, / po tem ko ga prezgodaj narobe obrneš / in nad njim izgubiš moč.« Ko jim poidejo moči, da bi odprle vrata v novo poglavje življenja. »Primeš za kljuko, / vendar jo kot vroč toaster takoj izpustiš, / počasi se obrneš / in odvlečeš domov / s prevetrenimi kostmi od napovedane burje. // Z novo svežo opeklino.« »Novo, samopostrežno življenje te bo počakalo.« Vprašanje je le, koliko dejanske individualne izbire v poznem kapitalizmu z vladajočo ideologijo izbire pravzaprav posamezniku sploh še ostaja.
»Superženska«
S temi ugotovitvami je Gospodinjski blues pravzaprav odlična podlaga za razmislek o političnem, ekonomskem, predvsem pa socialnem položaju žensk v današnji družbi. Pri čemer je vprašanje verodostojnosti odslikave dejanskega položaja žensk v družbi seveda brezpredmetno, literatura je resničnost sama po sebi in njena srž tiči nekje povsem drugje – med drugim tudi v njeni zmožnosti intimno nagovoriti bralca in vstopiti v njegovo (pod)zavest. Kar Gospodinjski blues zagotovo zmore.
Četudi se zbirka tematsko tendenčno osredotoča na (tudi docela) negativne ženske eksistence, je zanimivo, daBluesu v njegovi togotnosti in nesreči žensk deloma prikimava tudi uradna statistika. Različne javnomnenjske raziskave v ZDA in Zahodni Evropi so pokazale, da se je v teh državah v zadnjih tridesetih letih raven zadovoljstva, sreče in užitka pri opravljanju vsakodnevnih opravil pri ženskah zmanjšala. Tudi podatki za Slovenijo v zadnjih dvajsetih letih so podobni; sicer se trend občutka sreče in zadovoljstva z življenjem tako pri moških kot ženskah po osamosvojitvi dviga, toda zadovoljstvo žensk je v primerjavi z zadovoljstvom moških v zadnjih letih manjše.
Kje torej tiči problem? Zakaj toliko trpečih, nezadovoljnih, nesrečnih, neuresničenih, neizživetih posameznic? Mar njihovo nezadovoljstvo izvira iz družbenega položaja? Glede na dejstvo, da imamo za seboj ključne etape ženske emancipacije, vsaj dva vala feminizma in je formalna enakopravnost žensk v zahodni družbi – z ozirom na pridobljeno volilno pravico, participacijo žensk v javnem življenju, dostopnost izobrazbe, svobodno izbiro poklica, zakonskega stanu in partnerja ter svobodno odločitev o reprodukciji – dosežena, prepad med spoloma odpravljen in so ženske v nekaterih segmentih (denimo po izobrazbi) moške celo prehitele, se zdi, da je taka trditev več kot protislovna.
Sinhroni pogled na položaj ženske v zahodni družbi kaže, da bi bil lahko eden od virov frustracije sodobne ženske (izpričan tudi v Gospodinjskem bluesu) medijsko skonstruiran ideal »superženske«, h kateremu stremi povprečna sodobna posameznica. »Superženska« v eni osebi zgoščuje tradicionalni prototip ženske kot skrbne matere, prizadevne gospodinje, ljubeče žene ter novodobni model uspešne poslovne ženske, ki poleg družinskega življenja »pelje« še zavidljivo kariero in obenem redno (ob obveznem nasmešku) vzdržujejo izklesano telo, da poslovno in zasebno zadosti erotičnim predstavam moških.
Kratek sprehod po zgodovini (oziroma skok v kako drugo kulturo) osvetli, kako je do take podobe prišlo, hkrati pa nas ozavesti, da se je družbena vloga ženske skozi čas precej spreminjala in je pravzaprav zelo arbitrarna. Ann Oakley v zgoraj omenjeni knjigi denimo pojasnjuje, da je šele v industrijski dobi prišlo do ločitve sfer dela ter doma in družine – torej do delitve dela na javno (plačano) in zasebno (neplačano) delo. Dom in družina sta se torej pomaknila v zasebno sfero, v katero se je udomačila ženska kot gospodinja, del javne sfere pa je prešel v moško domeno, žen(sk)a je postala ekonomsko odvisna od maskulinega »kruhoborca«.
Odločnejši boj za žensko enakopravnost, ideološko podprt s socialistično-komunističnim družbenim redom, nastopi po drugi svetovni vojni. Enega od temeljev za žensko enakopravnost je po marksistično-leninistični doktrini predstavljala ravno njihova ekonomska neodvisnost, ki so jo ženske dosegle z zaposlitvijo. Toda življenje socialistične ženske se je spremenilo le v toliko, da je poleg plačanega dela v tovarni morala opravljati še neplačano delo doma, primarna materinska in gospodinjska vloga sta ji namreč ostali. Vseskozi sta jo ohranjala/utrjevala dva mita – mit o materinstvu, ki pravi, da je materinjenje njena prvobitna, naravna vloga, in mit o delitvi dela po spolu, ki pravi, da so le ženske lahko gospodinje, češ da je tudi to zanje nekaj naravnega, univerzalnega. Na prehodu in v obdobju kapitalizma se je potemtakem na družbeno vlogo ženske poleg obvezne prtljage tradicionalnih predstav (mati, gospodinja, žena) obesila še oblica novih zahtev, ki jim mora ženska slediti (uspešna kariera, privlačen videz), v kolikor želi ustrezati družbenim standardom – biti »normalna«, biti srečna.
Sodobna »superženska« z »dvojnim bremenom« se je na ta način znašla v šahu, kajti ženskin precep med družino in poklicnostjo je predvsem zaradi ekonomskih razmer, pa tudi ženskega gibanja, dandanes nerelevanten. Kljub temu vidimo (in občutimo), da je lahko sodobna ženska hitro žrtev šikaniranja na račun neuspešne prilagoditve aktualnim normam. V kolikor ji denimo ne uspeva družinsko življenje, se nadnjo zgrnejo očitki, da je to zaradi njenega posvečanja karieri. V kolikor ni uspešna pri delu, se kmalu sooči z očitki, da je tako, ker se posveča družini. Vznika med tema skrajnostma le prostor za stres in frustracijo ali je nemara to prostor priložnosti, ustvarjalnosti, razumevanja za oba spola? Dejstvo je, da usklajevanje javnega/poklicnega in zasebnega/družinskega življenja terja od ženske (A tudi od moškega?) velikanske napore, obilo organizacijskih spretnosti, usklajevanja urnikov, kar uspeva le najboljšim »družinskim menedžerkam«, pa še to ponavadi na račun lastnega prostega časa. Vse bolj se dogaja, da sodobni tempo in visoke družinsko-gospodinjske standarde pogosto komaj dohajata oba, vprežena skupaj.
Nezadovoljni? Kupite tole!
Kljub vsemu se zdi, da se tradicionalni vzorci razdelitve družinskega dela po spolu dandanes nujno rahljajo, usklajevanje razmerij moči med partnerjema pa nedvomno terja veliko spoštovanja in razumevanja. Kako so pari, zakonci pri tem temeljnem segmentu življenja uspešni in v kolikšni meri to vpliva na zadovoljstvo žensk (in moških) z lastnim življenjem, pa sta že vprašanji za obsežne in poglobljene sociološke raziskave. Osebno resnico lahko vsak poišče pri sebi, lahko pa prebere tudi kakšno sočlovekovo v Gospodinjskem bluesu.
Položaj ženske (slehernika) v sodobni družbi je konec koncev mogoče osvetliti tudi s perspektive, ki nam kaže, da je nezadovoljstvo z lastnim življenjem ter družbenim statusom ne glede na spol inherentno kapitalistični potrošniški družbi. Predvsem mediji posameznika namerno ohranjajo v prepričanju, da njegovo življenje ni popolno oziroma bo popolno, izpolnjeno šele po nakupu določenega izdelka ali storitve. Z besedami Renate Salecl:: kapitalizem igra na naše občutke neustreznosti, pa tudi na idejo, da se lahko povsem svobodno odločamo o lastnem življenju; vceplja nam torej ideologijo »selfmademana«. Zato je bolj kot feministično branje Bluesa na mestu splošen družbenokritični razmislek, kajti problematika, ki jo izpostavlja, zadeva celotno družbo, ne zgolj žensk, čeprav so te v ospredju. Živimo namreč v času hiperprodukcije in hiperkonzumacije, v času, ko je človek izgubil stik s samim seboj, ko nenehno (hiperinformirano) zadovoljuje le od zunaj vsiljene potrebe in hotenja, na drugi strani pa se mu sreča paradoksno in že kar ironično vse bolj oddaljuje. Blues priča tudi o tem.
Pesniški prvenec Patricije Peršolja poje in igra za vse utišane, nevidne in ne videne, neslišane, neslišne in nevedne (posameznice) ter njihove usode postavlja na ogled kot antipod medijskim konstruktom »superženske«, pravedružine, pravega partnerstva. Obenem pa njene pesmi, ki bi jih lahko imenovali tudi podobe iz življenja ali pa socialne ženske balade, s svojo »gospodinjsko« tematiko in podobjem telečjih zrezkov, sarm, naribanega korenja, štruc kruha ali zlikanih srajc, tudi brezkompromisno natezajo tako meje pesniškega izraza kot tudi meje literarne snovi. Komunicirajo neposredno in silovito ter gnetejo predvsem bralčevo socialno (ne)občutljivost.
