Deset slovenskih pisateljev smo vprašali, kaj danes pomeni biti slovenski pisatelj – s katerimi izzivi se soočajo, o čem razmišljajo. Pisatelji o pisateljevanju. Ali je pisanje obrt? Je pisatelj lahko politik, mora biti politik ali ne sme biti politik? Je pisatelj piarovec? Navsezadnje pa skozi vse odgovore tudi najbolj pomembno vprašanje – ali je pisanje del kulture ali del umetnosti? Umetnost je kultura. Vse, kar je kulturno, ni umetnost. Kam spada knjiga? Vsa ta vprašanja o pisateljevanju so. O njih morda pisatelji in bralci razmišljamo. Morda jih ubesedimo skozi kolumne. Vendar pa, ali jih damo v eter? Kje so debate na to temo? Kje so razmišljanja? Smernice prihodnosti? Kam je navsezadnje izginila filozofija vsakdanjega življenja? Zakaj obstaja le zaprta v knjigah in vsakdanjiku stare Grčije? In kot pravi Ana Schnabl: »Če mi, pisatelji, ne bomo naslavljali teh tem – kdo jih bo?«
Jurij Hudolin: »Beseda je geneza vsakega pisatelja.«
»Pisatelj se spreminja kot vsak človek in spreminja tudi pogled na svoje delo, na svojo pozicijo v družbenem kontakstu. Skozi življenje ima pisatelj izbiro, nekoč je bolj vpet v družbeno življenje, drugič manj. Vključiti se v politiko, biti prisoten na družbenih omrežjih, preživeti le z besedo, biti pedagog ali moralizator skozi pisanje … ali pa ne. Vse to so možnosti, ki jih izbiramo tekom življenja. In pisatelj izbira tudi besede.
Beseda je geneza vsakega pisatelja. Pisanje je iskanje svojega izraza, je artikulacija. Pisatelj mora presegati okvirje in najti svojo pot. Pri pisatelju je delo zoženo na besedo – kot osnovno sredstvo potrebuje besedo. Besede so moje orodje, so geneza sveta. Z besedo si prikličem najlepši adrenalin in odidem v posteljo zadovoljen ali pa nezadovoljen. Ali kdaj umanjka besed? Meje jezika so meje sveta, vendar pa ti le materni jezik vedno daje občutek varnosti, omogoča pisanje. Ostalo so dopolnitve, dodatna razumevanja. Kot prevajalec opažam, da ti različni jeziki dajo različne občutke in možnosti izražanja, razumevanja. Vendar so si jeziki enakopravni. Vsekakor pa je slovenščina dovolj elastična, da jo vedno lahko uporabiš.
Odnos so besede. Kaj lahko rečemo o odnosu do besede v času twitteraške hitre komunikacije in sprejemanja angleških besed? Da je jezik osiromašen? Ne. Razvoj SSKJ in Fran nakazujeta, da se en del krepi. Jeziki so živa reč, zato se spreminjajo. Vsekakor pa so mediji na jezikovnem področju osiromašeni zaradi medijske krajine, ki je osiromašena, in zaradi pritiska kapitala. Ko kot urednik berem literaturo in ko kot bralec berem slovenske avtorje, pa vidim – naš jezik ni osiromašen. Naj pa nam bo novinarstvo opozorilo, kaj se zgodi, ko šteje le dobiček. Izgubi se žlahtnost.«
Milan Dekleva: »Nežen jezik literature kot zdravilo in očiščenje.«
»Velik problem današnje dobe je nesramnost anonimnih krdel, ki zavijajo in tulijo na družbenih omrežjih. Literatura je postavljena v kočljivo situacijo, ko ne more konkurirati popularnosti, predvsem pa glasnosti teh omrežij. Vendar pa sta ravno literatura in njena nežna beseda edina rešitev za obstoj tolerantnosti in demokracije. Ni lokalnih problemov, vsak problem je univerzalen.
Ljudje, ki hujskajo na družbenih omrežjih, nepodpisani nesramneži in zlonamerneži, se sploh ne zavedajo, da so zgolj trobilo v rokah denarja in visoke tehnologije. So nadzorovano orodje dovršenega liberalnega kapitalizma, katerega bistvo ni nič človeškega. Edina alternativa tej nasilni govorici je govorica literature. Slednja je sprožilec revolucije v glavah posameznikov in je tako pričetek intimnega upora vseh, ki skupaj z Johnom Lennonom, niso prenehali sanjariti.
Verjamem, da boljša prihodnost sloni tudi na vse bolj samozavestnih ženskih glasovih, ki postajajo jasni ter prodorni. Postavljajo nas v resnico človekovega bivanja. Na tem planetu smo gostje, zato ga moramo spoštovati in čuvati. Kar pomeni, da moramo biti pozorni do vsega, kar nas obdaja. Svoboda se krha ob slehernem nasilnem dejanju. Doumeti moramo, da z uničevanjem sveta uničujemo sebe: naša prihodnost postaja negotova.
Prava poezija je ravnotežje telesa, duše in duha, zato je ne more okužiti nobena ideologija. Nikakršno hujskaštvo ali primitivno, zavistno blebetanje nima smisla. Iz trenutka v trenutek moramo biti čuječni, ne smemo se ukloniti nobeni ideologiji. Ne smemo umolkniti, ne smemo pozabiti na poetično razsežnost naše eksistence. Ljudje moramo doživeti katarzo, da bomo znali spoštovati svet. Katarzo pa pisatelji, tisti, ki nam jezik v življenju pomeni veliko, rešujemo z negovanjem ustvarjalne razsežnosti jezika.«
Ana Schnabl: »Pisanje je nekaj med obrtjo in poklicanostjo.«
»Želim si, da bi slovenska družba pisanje prepoznala kot delo, saj bi bili slovenske avtorice in avtorji tako verjetno tudi pošteno plačani. Ker je pisanje pogosto razumljeno kot nekakšna božanska poklicanost, so postavke za besedila nizke; zvišale so se komaj letos, vendar je, jasno, vprašanje, kako dolgo bodo zdržale.
Ko rečem, da mora slovenska družba pisanje prepoznati kot delo, to povem iz »poklicnih razlogov«, ki so eksistenčne narave – položaj je namreč veliko bolj zapleten. Knjižni trg obstaja zaradi našega dela, a smo na istem trgu zabrisani – količina dela, ki ga opravimo, se (razen v redkih primerih) ne odslika v honorarju. Organizacijske/operativne službe so redne, naša služba pa ni, saj v osnovi tudi ne more in noče biti. Pisanje ni enako predvidljivo, kot je predvidljiva služba kakšne druge osebe na literarnem področju, PR strateginje. Svoj delovni dan težko opišem v »taskih«, moje delo ni sistematizirano, kar seveda ne pomeni, da pristajam na diskurz »navdiha«; poudariti želim le, da je pisanje specifično in ga moramo zato finančno vrednotiti v skladu z njegovimi specifikami. Opozoriti moram tudi na to, da se nam, pisateljicam in pisateljem, ni treba pretvarjati, da vsi okoli nas razumejo, kaj pravzaprav počnemo – naša naloga je, da opisujemo svoje delo, saj ga bodo sicer namesto nas ves čas opisovali tisti, ki ne pišejo ali pa nimajo dobrih namenov. V tej nalogi se pisateljice srečujemo z ljudmi iz nekaterih drugih poklicev, v zvezi z vsebino katerih se mora družba še sporazumeti.
Suzana Tratnik: »Slovenski pisatelj je ustvarjalec slovenske družbe.«
»Pisatelj lahko in mora podirati tabuje. Pisatelj je nekdo, ki v svojem pisanju reflektira svet, kot ga sam dojema. In s tem, ko ga refleltktira, tudi prispeva, saj kreira novo podobo sveta. Navsezadnje je svet zgolj to, kar si o njem mislimo. Knjige so kreirale moj svet, in to tiste knjige, ki so mi pustile nekaj za vedno, ki so kot nekakšna prelomnica v mojem razmišljanju. Bralec je vedno za neko področje bolj ali manj dovzeten, vendar je prav, da posegamo po različnih vsebinah in širimo svoj krog videnja. V knjigah se soočamo z mnogimi dilemami, ki jih v našem življenju ne bomo imeli, in ravno to je najpomembnejši vidik podiranja tabujev v realnosti. Skozi zgodbo bralca postavimo v druge čevlje, ga potopimo v dileme junaka in soočimo z drugačnimi pogledi. Prav je, da spodbujamo odprtost in dovzetnost pri bralcih. Spodobi pa se tudi, da se kot avtorji podajamo na vsa področja, ki nas privlačijo, da podiramo tabuje in pišemo o vsem, kar čutimo. Takrat, ko zgodbo začutim in vem, kaj hočem povedati, se zdi, kot da pišem iz petnih žil.«
Vlado Žabot: »Kaj je poslanstvo literature?«
»Danes se najbrž še posebej pesniki in pisatelji moramo zavedati, da živimo v času velikih sprememb s še neslutenimi posledicami. Zdi se, da tehnološke spremembe na vse strani prehitevajo, presegajo razumski in etični nadzor in da ob vsem tem svoje tradicionalne, uveljavljene ali celo institucionalizirane temelje izgublja tudi duhovni ustroj človeškega bitja in skupnosti. Zato je lahko kakršnokoli zaviranje ali omejevanje družboslovnega, humanističnega izobraževanja, duhovne ustvarjalnosti, presežne zavesti in ubesedovanja imaginacije pogubno. Stari pojmi doslej uveljavljenega mišljenja na domala vseh področjih namreč izgubljajo svoje vsebine in pomene. Tudi tradicionalne dogmatsko verske institucije se bodisi radikalizirajo v svoja nasprotja bodisi se sesuvajo vase. To je danes velik problem tako naše civilizacije kot tudi celotnega sveta. Že kmalu bo najbrž treba uzavestiti tudi to, da naš življenjski prostor ni več le ekološko in demografsko ogrožen planet Zemlja, ampak s to Zemljo vred tudi vso ostalo ožje in širše vesolje. Če, skratka, ob vsem tem in vsemu temu navkljub hočemo ohraniti in zanamcem posredovati človečnost, torej naše izvorno bistvo, je pred pesniki, pisatelji in nič manj ostalimi umetniki velika naloga. Najbrž bo treba doseči celo nov duhovni preporod, saj je očitno, da ga človeštvo vse bolj krvavo potrebuje.«
Tone Peršak: »Pisatelji bi morali biti tudi vključeni v aktivno politiko, ki ustvarja kulturno sedanjost in usmerja pot v prihodnosti.«
»Ali je pisatelj lahko politik na funkciji? Da. Sam sem pisal, ko sem bil župan, poslanec in tudi minister. V Sloveniji obstaja predstava, da je pisatelj, pesnik, umetnik kot nekdo, ki živi v izoliranem svetu. Verjamem, da si bolj vpet v družbeno dogajanje, če poleg pisanja opravljaš še druge funkcije oziroma službe. Pri nekaterih nadarjenih avtorjih opažam, da so ravno preveč odmaknjeni in premalo vedo o svetu, ki se dogaja tukaj in sedaj. O tem, kako funkcionirata družba in država ter kako poteka vsakdanje življenje normalnih ljudi. Če si nekje v službi, se ti dogajajo stvari, ki imajo dimenzijo stvarnega življenja. Toda tudi politik se mora ukvarjati s čim drugim kot le s politiko, sicer prav tako izgubi stik z realnostjo in politika se tako preveč oddalji od stvarnosti.
Celo mislim, da se politika, zlasti če je dobra in poštena, in kultura ukvarjata z istimi stvarmi. Gre za javno sfero, ukvarjanje z javnim in navsezadnje vplivati – z besedo ali s politikami. Problem, ki ga imamo v kulturi, je tudi v tem, da so mnogi po letu 1990 rekli, češ saj imamo sedaj demokracijo in stranke, zato se kulturniki z aktivno politiko ne bomo več ukvarjali. Napaka. Ravno demokracija ima to dimenzijo dialoga med družbenimi podsistemi in če dialoga ni, je potem politika kasta zase, ki dejansko samo še vlada. Če se to zgodi, je to za družbo pogubno.«
Vinko Möderndorfer: »Dolžnost pisatelja je družbeno-politična angažiranost.«
»Kot je rekel že Cankar – pisatelj mora stati v areni življenja. Zagotovo pisatelj potrebuje odmik za čas pisanja, vendar pa ne sme biti odmaknjen od družbe. Pisatelji niso samotarji – Hemingway je hlastal po življenju, iskal revolucije in vojne, zato da je potem v samoti pisal o njih. Enako velja za Jacka Londona in mnoge druge. Pisatelj mora imeti kontakt z življenjem, vendar pa tudi distanco do dogajanja. Biti mora korak proč od sveta, kajti če želi opisovati svet, ga mora videti tudi od zunaj, ne le iz samega središča. Vsekakor pa je dolžnost pisatelja njegova družbena angažiranost in to pogrešam v današnjih dneh. Menim, da pisatelj ne more biti politik, mora pa biti politično aktiven. Ko je pisatelj politik, takrat njegovo pisateljevanje trpi, je porinjeno na stran. Kajti politiki morajo delati kompromise in politiki danes v večini niso etični ljudje. Pisatelj pa je. Ljudje pisateljem zaupajo in zato je tudi naša dolžnost, da bi ta glas še bolj uporabili. Vsekakor je borbenost osebna lastnost in nekateri je nimajo. Vendar pa preveč pisateljev molči zaradi »cenzure kapitala«. Odmaknejo se od političnega in le ustvarjajo. Vsekakor je v Sloveniji, ki je majhna, in se prehitro zameriš komu, težko biti resnicoljuben. Toda Slovenija bo ostala majhna, naš jezik bo govorilo malo ljudi in s tem moramo živeti. Glasovi pisateljev se morajo slišati!«
Miriam Drev: »Kje so ženske? So v knjigah in na platnicah kot avtorice?«
»Od nekdaj se mi je zdelo, da so ženske v slovenski literaturi premalo povedale. Veseli me, da se to v zadnjem času spreminja. Vseeno pa to temo premalo naslavljamo. Moja poziva sta dva, prvi je namenjen širši družbi. Je sprejemljivo, da na maturitetnih esejih še vedno praktično ni ženskih avtoric, sploh pa ne slovenskih? In če je kakšna, je to Jane Austen, ki je sicer klasična pisateljica, a ne naslavlja sodobne ženske. Drugi poziv je namenjen pisateljicam samim. Čeprav sem načeloma za uravnoteženost protagonistov glede na spol, se sprašujem, ali so ženske v zadostni meri nosilni liki naših pripovedi? In ob tem: dovolj je že klišejskih predstavitev določenega tipa ženske v slovenski literaturi – mučeniške matere, žrtve nemilih okoliščin, nasilja ipd. To so realne zgodbe, vendar, ali je to vse? Sama želim pisati o ženski, ki se notranje in zunanje premika, razvija, premore vitalnost, se je zmožna soočati s težavami. Emancipiranost in družinsko življenje se ne izključujeta.
Kar avtorice ustvarimo, se vztrajno postavlja na tehtnico pomembnosti, hočem reči, še vedno se zdi vprašljivo, ali so teme, o katerih razmišljamo in pišemo ženske, enako pomembne kot tiste, s katerimi se ukvarjajo moški. Tu se vračam k maturitetnemu eseju. Dijakom z izbirami, kakršne so, posredno sporočamo, da pisateljice nimajo možnosti. Komaj kaj jih je v šolskem kurikulumu, ni jih na eseju. Kako spodbuditi pisateljsko kreativnost pri dijakinjah, bodočih ustvarjalkah, če se naše sporočilo glasi: ne bo ti uspelo? Mar bo takšno tudi v prihodnosti?«
Feri Lainšček: »Pisatelj mora razumeti duh časa, v katerem živi in ustvarja.«
»Ali mora biti pisatelj prisoten na družbenih omrežjih in ali mora biti promotor svojih del? Seveda to ni nujno, avtorji smo različni in se različno odzivamo. Prepričan pa sem, da mora pisatelj razumeti duh časa, v katerem živi, ustvarja in navsezadnje tudi objavlja. Če skušaš razumeti današnji čas, si moraš priznati, da se tudi na spletu dogaja. Med slovenskimi pisatelji sem med prvimi kot delovno orodje začel uporabljali računalnik, med prvimi bil na Facebooku, Twitterju in Instagramu. Mnogi stanovski kolegi so me zaradi tega gledali po strani, me celo zbadali, a večina mi je kasneje sledila. Danes je moja skupnost na družbenih omrežjih velika in tam redno objavljam tudi literarna besedila. Na Facebooku imam na različnih profilih skupaj že več kot 60.000 sledilcev, posamezne objave pa dosežejo tudi do 400.000 ljudi, kar je gotovo višji doseg, kot ga imajo slovenski tiskani mediji. Ko želim nekaj povedati, sem slišan in na nek način neodvisen. To ni oglaševanje, to je prisotnost.
Živim odmaknjeno, ohranjam lahko stik s seboj in naravo, hkrati pa sem povezan z bralci. Mnoge bralce, ki sem jih spoznal preko družbenih omrežij, danes poznam tudi v živo. Ko pišem, o bralcu in promociji ne razmišljam. Pisanje je ustvarjalni proces in je ločen od procesa promocije. Šele, ko gre delo v tisk in nato v javnost med bralce, se začnem s tem ukvarjati, saj ga ne želim pustiti samega. Moje knjige so v zadnjih letih velikokrat ponatisnjene in sem na četrtem mestu glede izposoje knjig v knjižnicah. Gotovo se moram za to vsaj deloma zahvaliti tudi mojim prijateljem na družbenih omrežjih.«
Gabriela Babnik: »Tišina kot predpogoj ustvajanja ALI vloga pesništva v današnjem svetu.«
»Naslov moje prihodnje knjige bo predvidoma Tišina, polna vetra. Zanimala me je tišina, tišina kot predpogoj za ustvarjanje. Pesništvo je t. i. state of mind. Je pozicija, kako bivaš – človek, ki ustvarja. Ni zgolj to, da si pesnik. Temveč obstajaš v svetu kot literarno bitje. Proučevala sem Baudelaira in zanimalo me je, kako je obstajal kot pesnik. Spraševala sem se, čemu vse se je odpovedal, da je pesnikoval. In navsezadnje – čemu se odpovem jaz, zato da pišem? Kaj pomeni, da sem pisateljica? Iz česa sem narejena, da lahko in zmorem pisati? Kakšne žrtve so bile narejene za to? Na plečih čigavih bitk temelji moj status samozaposlene v kulturi? Kako bivaš s pesništvom in kje črpaš navdih? Kako se pesnik izpostavi javnemu mnenju in nosi svojo dušo po svetu – to je ostalo nepremenjeno iz Baudelairovih časov pa do danes. Svojo notranjo bolečino nosim po svetu, raze pa postavim na ogled v javni prostor. In ravno to je stvar pesništva.
Kaj pomeni biti ustvarjajoči posameznik? Pomeni, da si v centru, središču dogajanja. Ne Baudelaire ne jaz ne ustvarjava zares v tišini. Bolj je pomembno, da ti dajo mir, ko ga potrebuješ – torej »lastno sobo«, da se zapreš in delaš v tišini. Kreiraš svet, vendar si v mestu. Meni daje literatura moč in pogum, da lahko v življenju jemljem stvari drugače kot večina ljudi. Ni lepšega potovanja, kot je knjiga. Iz knjige se črpa moč. Vidiš, kakšne izkušnje so bile predihane … in vse ostalo je mala malica.«
