Ob 500. obletnici izida Utopije Thomasa Mora je Studia humanitatis pripravila nov izid tega klasičnega dela. Izdaja je še toliko bolj dragocena, saj s seboj prinaša odlično študijo Stephena Duncomba, ki Utopijo najprej umesti v zgodovinsko-teoretski kontekst njenega in našega časa, v nadaljevanju pa podrobno analizira sam dialog oziroma pripoved o tem, kaj je Rafael Hitlodej videl na otoku Utopija. Ta je tako v vsebinskem kot slogovnem smislu veliko dolžna Platonu in njegovi Državi – dolg, ki ga More priznava, saj se skuša zavestno umestiti v to tradicijo političnega mišljenja. Skozi knjigo tako spoznamo antropološke, politične, gospodarske, verske, družinske, vojaške in številne druge vidike otoka, Moru pa uspe na izredno natančen način pred nami izrisati podobo družbe in njenih odnosov, ki so bili, vsaj za Morov čas, nedvomno izredno napredni, če ne kar revolucionarni.
500 let kasneje ta podoba ni več tako imenitna. Sužnjelastništvo, četudi izredno humano, pač danes ni več sprejemljivo (vsaj deklarativno, kar pa ne pomeni, da po svetu ne obstaja več). Tudi odnos do žensk, ki ga prikazuje Morovo delo, je daleč od danes sprejemljivih standardov; na otoku namreč vlada patriarhat, da so ženske manj vredne in manj sposobne, pa je stvar konvencije. Utopija, čeprav nesporno spada med klasike politične filozofije, danes torej nikakor ni več besedilo, ki bi ga lahko brali brez resnih zadržkov. Kot vse in vsi sta tudi besedilo in njegov avtor pač otroka svojega časa. Ob dejstvu, da nobena recenzija ne more nadomestiti knjige, še manj pa klasike, kot je Utopija, ter dejstvu, da je samo besedilo podrobno analizirano že v spremni besedi, nam skratka ostane, da se na tem mestu vprašamo – smo danes sploh še lahko utopisti?
Zdi se, da to vprašanje dregne v sam srž projekta, ki si ga je s svojo knjižico zadal More. Pri njem je odgovor seveda odločen da – mogoče je biti utopist in si predstavljati Utopijo. Še več, o njej je mogoče govoriti zelo natančno, jo primerjati z današnjo družbo in celo razmišljati o načinih, kako jo doseči. Za Mora, pa naj bo to še tako zdravorazumsko, Utopija ali utopija pač ni tabu, ampak predmet, vreden nadvse resne razprave. Danes, kot v spremni besedi ugotavlja Duncombe, pa tovrstna razprava nikakor ni tako samoumevna. Še več, utopija z malim ali velikim U, je ena redkih tem, o katerih se strinjata tako levica in desnica. Strinjata, da gre za temo, ki je nima smisla obravnavati, namreč. Konservativni klasik Edmund Burke je tako na primer svojo kritiko koncipiranja utopične družbe prihodnosti razvil preko izkušnje francoske revolucije, skozi prakso katere je skušal prikazati zavrženost utopičnega projekta in njegovo nujno obsojenost na propad. Karl Popper je v preteklem stoletju pisal o treh velikih lažnih prerokih, Platonu, Heglu in Marxu. Vsak na svoj način in vsak v svojem času so bili, tako Popper, krivi teoretske utemeljitve totalitarne in zadušitve odprte in svobodne družbe.
Tudi priložnostni bralci Marxa so nedvomno naleteli na kategorično zavrnitev utopičnega razglabljanja, ko Marx v predgovoru h Kapitalu zapiše, da ju z Engelsom nikoli ni zanimalo pisanje utopičnih kuharic prihodnosti, ki bi vsebovale natančne recepture jutrišnje družbe. Neverjetno, kako pogosto se ta, priložnostno izrečeni stavek, uporablja oziroma zlorablja za poslednji argument proti kakršnemukoli mišljenju prihodnosti. In vendar je ta isti Marx zapisal, da tudi najslabšega arhitekta od najboljše čebele ločuje to, da prvi za razliko od slednje najprej gradi v glavi. Celo najmanj nadarjeni med nami, katerih stvaritve so močno pod tistimi, česar so sposobna neprimerno preprostejša bitja, je enkraten v tem, da svoje delovanje najprej misli, preden ga začne dejansko udejanjati. Načrtovanje dela je po Marxu nekaj, kar nedvoumno določa človeka za človeka. Je tisto, kar ga loči od ostalih živali in dela za politično oziroma družbeno žival. Zloglasne »kuharice prihodnosti« so tako zadobile pošastne razsežnosti in kot zapoved zadušile tudi najbolj obetavne razprave o družbi prihodnosti. Kajti, navsezadnje, kaj drugega pa je mišljenje utopije, tega nekraja, kot mišljenje družbe prihodnosti, ki še ne obstaja, a bi lahko in bi morda celo morala obstajati? Tisto, čemur sta bila Marx in Engels v resnici nenaklonjena in kar sta srdito kritizirala, so bili natančno izdelani načrti družbe prihodnosti, ki so bili s svojo podrobnostjo že naravnost banalni in smešni.
O tem, da sta se odpovedala mišljenju družbe prihodnosti, ja, utopične družbe, pa bomo zelo težko našli prepričljive argumente. Nasprotno, če kaj, njuno pisanje nenehno prežema kritična analiza obstoječega, njegovo ovrednotenje kot nečesa iracionalnega in nepravičnega, polnemu razvoju posameznika in družbe škodljivega, odtujajočega, celo samouničujočega, in na tej podlagi oblikovana zahteva, da je drugačna družba mogoča in nujna. Njun celotni projekt je silovit poziv k rušenju obstoječega in h gradnji reda prihodnosti. Ker stari red še vedno vztraja, je še vedno aktualen tudi njun poziv in njuna analiza. Da nam v resnici nista pisala receptov prihodnosti, dokazuje samo eno, globoko prepričanje – da mora biti družba prihodnosti delo rok in možganov tistih, ki jo bodo ustvarjali in v njej živeli. S tega gledišča utopičnost ni več zmerljivka in način za odpravo naivnih sanjarjenj, ampak človeška zmožnost zgodovinskega razvoja, ki odpravlja obstoječe in ustvarja novo. Natanko zato, ker to novo še ne obstaja, ker je družba prihodnosti še vedno nekraj, je o njem moč in nujno še naprej govoriti. Najbolj groba ocena naprednih gibanj v zadnjih treh, štirih letih pa dokazuje, da je takšna politična imaginacija še precej daleč in ostaja prvovrsten teoretski in praktični problem naše dobe.
Gibanje Occupy je bilo gibanje, ki je preko naslavljanja zahtev na oblast, pozivanja oblasti k njihovi izpolnitvi, to isto oblastno strukturo in njene nosilce v resnici še reafirmiralo in priznavalo za dejanske gospodarje. Ko so dobrih sto let nazaj, leta 1905, v Sankt Peterburgu ljudje protestirali in apelirali na dobro voljo carja, jih je njegova policija brezsramno poklala. To je okrepilo radikalnejše sile, ki so na koncu, 12 let kasneje, izvedle oktobrsko revolucijo. Obama si danes seveda ni mogel privoščiti, da bi dal protestnike v Zucotti parku, o katerih je poročal cel svet, postreliti, a zato tudi ni več nobene potrebe. Na bolj prijazen način kot pod streli in sabljami carske vojske pa so tudi današnji protestniki spoznali, da car ni del rešitve, ampak del problema, da se nanj pač ni mogoče obračati s prijaznimi željami in nato držati pesti za njegovo milostljivost. Naslednji kvalitativni preskok v razvoju sodobne levice se je zgodil z nastajanjem in krepitvijo levičarskih strank, kot so Siriza, die Linke, pri nas pa koalicija Združena levica. Tudi te stranke s svojim vstopom v politično areno meščanske države nanjo (ne)posredno pristajajo in jo v svojem delovanju nujno reafirmirajo. Forma tega sistema, torej parlamentarne demokracije, pa slejkoprej nujno okosteni radikalne politične sile in utopične projekte. To se je zgodilo z socialdemokracijo v času II. internacionale oziroma povzročilo njen razpad, podobno usodo so doživela nova družbena gibanja, ki so se preobrazila v stranke in vstopila v parlament, predvsem zeleni. Superge, s katerimi je Joschka Fischer vstopil v Bundestag in od katerih je doživel postopno preobrazbo v nemškega zunanjega ministra, so danes v muzeju. Istočasno pa je politični prostor tako močno pomaknjen v desno, da se politične zahteve, ki so bile nekaj desetletij nazaj tako samoumevne, da so predstavljale splošno sprejete standarde, zdijo kot revolucionarni ukrepi. Mišljenje prihodnosti onkraj kapitalizma in parlamentarne demokracije danes tako niti ni več na političnem dnevnem redu. Zdi se, da smo vsi pristali na maksimo, da živimo v edinem mogočem svetu, četudi se vsi zavedamo, da je izredno slab.
Kot poudarja Žižek, lažje in raje si predstavljamo konec sveta kot pa konec kapitalizma. Že najbolj površen pregled filmske in splošne kulturne industrije v zadnjih dveh desetletjih to nedvoumno potrjuje. Distopično razmišljanje v resnici ni bilo še nikdar tako močno kot danes, kot da bi se vsi zavedali, da neizogibno drvimo v prepad, zdaj pa tekmujemo v izmišljevanju, kako grozen bo ta prepad. O prihodnosti tako v resnici ves čas razmišljamo in si jo zamišljamo, ampak ob tem spoštujemo nenapisano pravilo, da mora biti ta nujno apokaliptična. Prihodnost, slabša od današnje, je stvar resnih znanstvenih in znanstveno-fantastičnih razprav in stvaritev. Prihodnost, boljša od današnje, pa je nezamisljiva, brezupno naivna in vredna sramovanja. Pa vendar, tudi o tej prihodnosti v resnici nenehno govorimo, z njo je (neopazno) prežet politično-ekonomski vsakdan. Ko politiki in gospodarstveniki govorijo o odpravi revščine, brezposelnosti, degradaciji okolja itn. nam slikajo utopično vizijo, ki – dokler živimo v liberalnem kapitalizmu – v resnici ne more nikoli nastopiti. Odprava revščine, lakote in vojn se v času, ki si nikakor ne more predstavljati postkapitalistične družbe, v resnici zdijo kot prismuknjene otročje domislice. Kot da bi ovce v klavnici prepričevali, da jih čaka boljša prihodnost, ko bodo enkrat vpeljali sodobnejše načine klanja.
John Steinbeck je nekoč pripomnil, da je tragedija ameriškega delavskega razreda v tem, da si vsak revež predstavlja, da je v resnici milijonar, ki mu gre slabo le začasno. Zdi se, da danes na ta trik pada že celotno človeštvo, ne samo Američani. Prosto po Kantu je moto, ki bi nam danes gotovo koristil: »Drzni si misliti prihodnost!«
Thomas More: Utopija. Prevedel: Bogdan Gradišnik; spremno besedo Stephena Duncomba pa Jedrt Maležič. Ljubljana: Studia humanitatis, 2014. 191 strani, 18 €.
